Poletja so bila v rokah študentov

Poletna scena Kluba goriških študentov pri starem kinu je več kot desetletje skrbela za raznoliko poletno ponudbo ne le študentov, ampak tudi dijakov in starejše populacije v mestu. Cele generacije imajo na Poletno sceno lepe spomine, saj so se tam družile in po zaslugi pestrega brezplačnega dogajanja širile obzorja.

Poletna scena je več kot desetletje krojila dogajanje v centru 
mesta.
Poletna scena je več kot desetletje krojila dogajanje v centru mesta.  

Majhen trg med novogoriško mestno hišo in restavracijo Vrtnica je bil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, pa tudi prvih nekaj let novega v poletnem času prizorišče raznolike kulturno-umetniške ponudbe, za katero so skrbeli člani Kluba goriških študentov v okviru Poletne scene KGŠ.

Koncerti, gledališke predstave, literarni večeri, potopisna predavanja in še marsikaj, vse brez vstopnine, se je tam odvijalo vsak večer skozi poletje, in to v časih, ko v mestu podobne ponudbe poleti še ni bilo.

“S prvo Poletno sceno smo ekipa petih, šestih ljudi začeli junija 1993. Do takrat smo organizirali le brucovanja in podobne dogodke, in padla je ideja, da bi lahko imeli tudi nekaj čez poletje. Prostor med občinsko stavbo in Vrtnico se nam je zdel kot nalašč za to,” se začetkov spominja Janez Petkovšek, takratni predsednik KGŠ.

Prave podpore s strani lokalne skupnosti za to ni bilo, tako da so se morali za pridobitev prostora kar boriti. Na občini so jim šli pred tem na roko, saj je KGŠ dobil v uporabo prostore v nekdanji operaterski sobi nad bivšo kinodvorano, od tod tudi kasnejše ime Poletna scena pri starem kinu.

“Dogajanje je bilo prvenstveno namenjeno študentom, a je bilo odprto za vse. Že od vsega začetka je bila ponudba zelo raznolika,” pove Petkovšek. Že prvo leto so se začeli tudi spori s prebivalci stanovanjskega bloka onkraj Kidričeve ulice, tako imenovanega čebelnjaka. Stanovalci so organizatorje dogajanja nekajkrat prijavili zaradi glasnosti. Pritožbe so se potem vlekle še nekaj let, na to temo je bilo sklicanih nekaj sestankov na občini oziroma krajevni skupnosti. Zaradi tega so zadnja leta oder na Poletni sceni, ki je sicer pogosto menjala svojo podobo, za kar je skrbel član kluba Rajko Blaško - Kapelo, postavili v kot občinske stavbe, tako da večerno dogajanje za bližnje stanovalce ni bilo več tako moteče.

“Na Poletni sceni smo študentje delali, da smo lahko šli potovat. Takrat so mladi še lahko potovali. Danes delajo za preživetje. To obdobje imam v lepem spominu, saj smo se tam tudi družili in preživljali prosti čas. Staro in mlado je hodilo tja,” se spomni Kaja Širok, danes direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, ki je na poletni sceni delala nekaj sezon.

“Najbolj se spomnim scene, na kateri so bili postavljeni čolni, pa na pol razrezanega vagona. Bile so različne variacije, ki jih je zasnoval Kapelo. To je bila participacija mladih k utripu mesta. Študentje so pokrivali večino kulturne ponudbe v mestu, kar ni zanemarljivo. V ponudbi je bilo zaobjeto marsikaj, vse pa je potekalo na prostovoljni bazi,” poudari.

“Na Poletni sceni smo se ob koncertih, filmih, pesniških večerih zbirali vsi, od dijakov do študentov. Marsikateri večer se je začel prav tam, niso pa bili redki, ki so se v zgodnjih jutranjih urah tam tudi končali,” pa se spominja nekdanji obiskovalec dogajanja, danes arhitekt Boštjan Hvala.

Z menjavo generacij so se menjale tudi ekipe na KGŠ in z leti je obveljalo prepričanje, da vsebine, namenjene predvsem študentom, ne pritegnejo dovolj ljudi in da je postala Poletna scena preveč komercialno obarvana. Sledila je Hitova Poletna plaža na travniku pred občinsko stavbo, ki je ponudila komercialo v pravem pomenu besede. Nekaj poskusov obuditve Poletne scene je kasneje še bilo, a v takem obsegu, s tako kreativnim pristopom in zagnanostjo se dolgo ni ponovila. V zadnjih letih pa se ponovno vzpostavlja na ploščadi za mestno hišo, ki naj bi dobila ime po Silvanu Furlanu. Poletna scena je, s tematsko sceno iz palet, zoper kreativna, le da nad njo zdaj bdi občina.

NACE NOVAK


Najbolj brano