Tone Barič živi za rokomet

Ker je v slovenski Istri prisoten že vrsto let, malokdo ve, da je Tone Barič Štajerec. Danes 58-letni Sevničan, ki je v Izoli našel svojo boljšo polovico in si tam ustvaril življenje, pravi, da si vsakdana brez rokometa ne zna predstavljati. Kakopak, od svojega šestega leta naprej se od rokometne žoge tako ali drugače ni ločil. A zanimiva je predvsem zgodba, ki je popularnega Toneta pripeljala v Izolo.

Vsi, ki rokomet še tako bežno spremljajo, vedo, da je naš sogovornik Tone Barič sinonim za Eurofest. Sinonim za rokometno prireditev, ki v slovensko Istro vsako leto privabi številne mlade iz vsega sveta. Tone Barič, učitelj po poklicu, je entuziast, poln rokometnega znanja in jeklene volje.

Rokomet, rokomet in še enkrat rokomet

“V Sevnici drugega, kot je rokomet, nisem poznal. In jasno, ker vse, kar počnem, počnem z dušo in telesom, nikoli nisem dvomil v to, da bo rokomet moja prva ljubezen. Tako ali drugače,” pripoveduje učitelj športne vzgoje, ki se spomni, v kakšnih časih je sam odraščal: “Mi smo drugače živeli. Čeprav smo garali, smo se imeli zares lepo. Danes veliko slišimo o preobremenjenosti otrok, a to, koliko smo bili mi takrat aktivni že v osnovnih šolah, je zgodba zase. Pa verjemite mi, šolski program ni bil nič manj zahteven kot danes.” Še kot šestletnik se je Tone vključil v Telesno vzgojno društvo Partizan v Sevnici. Tam se je navdušil za telesno aktivnost in šport nasploh. A kot rad poudari, je nanj najbolj vplival vzpon sevniškega rokometa, ki je svoj preporod doživljal ravno v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. “Imel sem srečo, da je Sevnica v tistem obdobju doživljala rokometno renesanso. Ob bok Slovanu, Celju, trboveljskem Rudarju, Slovenj Gradcu in Mariboru je stala tudi Sevnica. Takrat so za sevniški klub igrali izjemni rokometaši, ki so me navdušili za ta šport,” pove.

“Če si nekaj močno želiš, težav ni. Morda bi si želel, da bi se skupaj s prijatelji udeleževal tudi kakšnih drugih aktivnostih, a tako je moralo biti. Bilo je naporno, a ni mi žal! Tisto, kar sem skozi rokomet doživel, nima cene.”

“Bilo je naporno, a ni mi žal!”

Vsak mlad športnik, ki si želi uspehov, mora trdo delati zanje. In Tone Barič je bil prav eden takih. Nikoli ni popuščal. “Bilo je zahtevno. Vsako jutro sem se zbudil ob 5. uri. Hitro sem bil z vlakom na poti v brežiško srednjo pedagoško šolo. Ko sem zgodaj popoldne prišel domov, sem se spočil, nekaj malega tudi učil, potem pa že hitel na trening,” o preživljanju svojih srednješolskih dni spregovori Barič in poudari, da so bili treningi zelo zahtevni: “Ko so me kot nadobudnega rokometaša priključili k članski ekipi, sem imel celo dva treninga na dan. To me je tako izčrpalo, da sem, ko sem prišel domov nekaj pred polnočjo, izpraznil ves hladilnik in se samo še ulegel. In naslednji dan ni bilo nič drugače.”

Rokomet je bila vselej njegova ljubezen številka ena. Čeprav je ostalo nekaj grenkega priokusa, saj ni bil običajen najstnik, ki bi svoje popoldneve preživljal neobremenjeno, mu, kot pravi, ni žal: “Če si nekaj močno želiš, težav ni. Morda bi si želel, da bi se skupaj s prijatelji udeleževal tudi kakšnih drugih aktivnosti, a tako je moralo biti. Bilo je naporno, a ni mi žal! Tisto, kar sem skozi rokomet doživel, nima cene,” še pove Barič.

Razblinjene sanje

Velikokrat si v življenju zastavimo cilje, ki pa se potem, zaradi takšnih in drugačnih razlogov, ne uresničijo. Danes 58-letni Sevničan odkrito priznava, da si je želel postati profesionalni rokometaš. Vse je podredil temu, ni se predajal, a takrat, ko bi moral prestopiti v prvoligaški Slovan in se to ni zgodilo, je tudi vztrajni in nepopustljivi najstnik obupal. “Resda sem študiral v Ljubljani, a rokomet sem treniral in igral v Sevnici. Ko sem zaključeval četrti letnik, so mi obljubili, da bom prestopil v Slovan, ki je takrat nastopal med prvoligaško jugoslovansko druščino,” pripoveduje. Kaj hitro se je vse skupaj porušilo kot hišica iz kart: “Ker je imela Sevnica tisto leto zelo šibko ekipo, sta se oba kluba strinjala, da še eno leto podaljšam z igranjem v domačem klubu. Ta je bil neorganiziran, prave kemije ni bilo in takrat so moje igralske sanje padle v vodo,” s precejšnjim razočaranjem pove Barič.

Izola in rokometna družina

Kljub temu da ni izpolnil otroških sanj in postal rokometaš, je Tone Barič svoje poslanstvo našel drugje. Leta 1980 se je odločil za igranje rokometa v nižjeligašu Izoli. “S klapo, s katero smo se še v časih, ko sem bil otrok, družili v Izoli, smo ostali v dobrih odnosih. Čeprav je šlo za ekipo, ki je igrala v najnižji ligi, me je odlična kemija med fanti prepričala, da jim pomagam,” o razlogih, kako je končal v Izoli, pravi Barič in se spomni, da je kraj, v katerem si je kasneje ustvaril življenje, obiskoval še kot deček: “Še kot 14-letnik sem imel v Izoli svojo kolonijo. Tam sem mlajše učil prvih rokometnih korakov.”

In kmalu zatem, ko je igralsko (amatersko) pot nadaljeval v Izoli, je spoznal tudi svojo življenjsko sopotnico Orjano, ki je takrat igrala za izolsko žensko ekipo. Kot pove, ga je v vsem, kar si je zastavil, vselej podpirala. Da je družina povsem rokometno obarvana, sta poskrbeli še hčerki Anja in Polona, ki sta prav tako vzljubili ta šport. “Starejša Anja je bila mladinska reprezentantka Slovenije. Kasneje je končala študij fizioterapije in se posvetila poklicu. Polona še vedno igra, je članica Krima, zastopa pa tudi barve slovenske članske reprezentance,” ponosno pove Barič.

Famozni Eurofest

Ljubitelji rokometnega dogajanja Toneta Bariča poznajo kot očeta Eurofesta. Prireditev, ki je v lanskem letu privabila več kot 3500 udeležencev iz 19 držav z vsega sveta, je dobila idejno zasnovo leta 1993. “Ko smo tistega leta pošiljali povabila klubom, so ti bili zelo skeptični. Češ, kaj se gre Tone. Najtežje je bilo prepričati ekipe, da se udeležijo festivala,” omeni prve težave, s katerimi so se srečali, in nadaljuje: “Prvo leto je bilo samo 20 ekip. Osrednje prizorišče je bilo v Luciji, zato da je imel turnir pridih mednarodnega, pa je nastopila tudi ekipa iz Italije.”

Prireditev je rasla vsako leto, kljub težavam, s katerimi so se srečevali predvsem v Izoli, niso obupali. Zadnja štiri leta festival gosti Koper, a kot izpostavlja Barič, samo na plečih Mestne občine Koper in organizatorja rokometni festival, ki skrbi za promocijo slovenske Istre in Slovenije nasploh, ne bo obstal: “Želimo si več podpore, saj je vedno več ekip in sami ne bomo zmogli. Poleg občine, ki je pokazala pozitiven odnos, se morata vključiti tako lokalno gospodarstvo in država. V nasprotnem primeru bomo morali razmisliti tudi o ponudbi iz Italije, kjer si želijo tega projekta.”

---