Željko Jugović: “Erotika je potisnjena ob stran”

“Brati sem začel šele po tridesetem letu, po ločitvi, tudi fotografirati, pisati pa še kasneje, po štiridesetem letu,” pravi Koprčan Željko Jugović, ljubiteljski fotograf, popotnik z domala vsem svetom v žepu, dolgoletni turistični delavec, ki na recepcijo v pomoč priskoči tudi kot aktiven penzionist ... in avtor treh erotičnih romanov, ki se ponekod izpisujejo na tanki liniji med erotiko in pornografijo. “Pišem o tem, kar poznam. Ljubiti pa se znamo vsi, mar ne?” se zasmeji.

V našem časopisu smo Koprčana Željka Jugovića že gostili kot popotnega fotografa v nekdanji rubriki Fotosvet pred več kot desetletjem. Takrat je imel za seboj že kar nekaj razstav, tudi štiriletno predsedovanje Foto klubu Portorož in izid prvega erotičnega romana Balada za Selmo.

V Koper se je iz Ljubljane, kjer je rojen, s starši preselil leta 1963. V gostinstvu je začel delati že pri 14 letih, pri 17 je bil že zaposlen v turizmu, ki mu je ostal zvest vseh 42 delovnih let. Delal je v Žusterni, na Belvederju, v Ankaranu in v času razpada Jugoslavije tudi pri sosedih v Lidu di Jesolo ... Še danes rad priskoči na pomoč, ko ga pokličejo iz izolskega hotela Marina. “Eni mi pravijo: kaj še delaš tu, saj si v penziji?! Jaz pa prav uživam, plavam v svojih vodah. Večina, ko se upokoji, ne prestopi več praga delodajalca. Jaz pa se počutim kot pevec, ki se na oder vrne, da bi zapel kakšno pesem po mnogih letih premora ... Lepo je. Govorim o recepciji, v strežbi pa, priznam, res ne bi delal. To je zelo naporno delo, z gosti si brez predaha.”

“Pišeš o tem, kar najbolj poznaš. Nisem bil inšpektor, da bi pisal kriminalne romane.”

Željko Jugović, fotograf in avtor treh erotičnih romanov

Rad je med ljudmi, ker dobi tudi zamisli za pisanje. Ne recepciji in na potovanjih pa si še vedno, kot pravi, brusi jezike: “Angleščino, nemščino, italijanščino in španščino. Hrvaško obvladam po starših, s francoščino se 'mantram', tajščino pa bom še utrdil v bližnji prihodnosti.” Na Tajskem živi njegova žena, s katero se je v Nepalu spoznal na prelomu tisočletja. Z njo običajno po novem letu odideta na Tajsko, kjer za enkrat ne more ostati dlje kot mesec in pol, ker ga na Koper kot edinca veže še skrb za starša. Tu živita tudi njegov sin, soimenjak, ki ga nekateri poznajo kot kantavtorja Žežija iz skupine Folpi, in vnukinja.

“Še preden sem začel pisati, sem veliko bral, moral sem veliko nadoknaditi, kar sem zamudil v mladosti. Prej so bili na vrsti družina, služba, urejanje stanovanja ... Ko sem se ločil pri 30 letih, sem naenkrat imel veliko časa. V začetku sem veliko bral tuje avtorje, ruske, francoske klasike. Potem sem si želel pristne slovenske literature, ne prevodov - vse, kar sem zamudil, domača branja, tudi Cankarja, Tavčarja, Stritarja sem bral za nazaj,” se spominja Jugović.

Fotografiral pa je na skrivaj tudi med služenjem vojaškega roka v Puli in Šibeniku, kamor je pretihotapil fotoaparat. “Tudi v vojsko sem šel pozno, pri 27 letih. Imam fotografije, ko sem se slikal z vojaki, puškami, psi na straži …” Kasneje se je posvetil popotni fotografiji. “Še zdaj ves čas fotografiram … Veliko potujem. Ne maram klasične studijske fotografije, nastavljenih, zrežiranih podob. Želim si spontanosti, naključij, zato mi je blizu ulična fotografija.” Posnel je več ciklov, ki jih je sestavil iz posnetkov z več koncev planeta. Taki so Obrazi sveta, Ljubezen je v zraku in drugi.

Fotografija Željka Jugoviča, posneta v transilvanskem mestu Sibiu, je del cikla Ljubezen je v zraku.

V knjigah je življenje ... in seveda domišljija

Do časa korone je obiskal vse kontinente, le na Grenlandiji in Antarktiki ni bil. Na Tajskem je spoznal tudi neustavljivo moč narave: “Cunami se je zgodil na božič, jaz sem pa prišel januarja. Spominjam se Bangkoka, ki je bil polepljen s plakati izgubljenih ljudi. Bilo je grozno. Žena je pomagala Slovencema, ki sta imela potapljaški klub in sta ostala brez vsega. Na srečo sta bila na morju in tako ostala živa.” Cunami in Tajska sta navdihnila tudi njegovo drugo knjigo Tore in Dafne.

“Nekateri bralci me vidijo vsepovsod v mojih knjigah, a v Tore in Dafne je v ospredju lezbični odnos, torej sem šel izven sebe,” se zasmeje. “Pisanje prvega romana je prišlo spontano. Ko si naredim načrt, ga uresničim. Enako kot ko si zadam potovanje.” Vendar od kod vsa erotika? Znova se zasmeji: “Iz življenja. In domišljije, seveda. Zdi se mi, da je vse naše življenje povezano z ljubeznijo, z erotiko, z ljubljenjem, vsak je dal to skozi. Pišeš o tem, kar najbolj poznaš. Nisem bil inšpektor, da bi pisal kriminalne romane. No, niti lezbijka,” izbruhne v smeh.

Pisanje primerja z zlaganjem kock. “Začne se na šestih straneh, ki jih raztegnem na 150 in več. Osnovna ideja ostane, a dodajam, dopolnjujem. Včasih zapisov ne pogledam tudi po šest mesecev. Sploh v službi nisem imel časa.” Vse tri romane je v razmaku sedmih let napisal na Tajskem: “Tam sem imel mir, šel na plažo, pisal v zvezek … šele nato računalnik.”

V novem romanu je v ospredju Edi, mlad upokojenec, ki ga razganja onkraj razumskih okvirov. Pohota zmaguje nad ljubeznijo. “Edi je erotoman, kar ga zaznamuje. Ne more si pomagati,” pravi avtor. “Nekaj je v njem, kar ga žene. Še vedno ima moč za ljubiti, za živeti … Eni se upokojijo, so doma, pijejo kavico in berejo Primorske, drugi pa hočejo še kaj več …” Gre tudi za mučno branje. Spolne igre so bolj telovadba, o čemer tudi glavni lik premišljuje, a nagon ima premoč. Stereotipno moški pogled bo v bralkah težko požel simpatije. “Moški si. Saj razumem,” reče žena, Japonka Oko Ediju, ki jo ima bojda sicer zelo rad, ampak ... “Vsega je, malce ljubezni, erotike, pornografije ... Težko je razmejiti,” pravi Jugović. Bral je antologijo domače kratke erotične proze: “Pred letom 1945 je bilo vse tako nedolžno, da je bil že poljub erotičen. Danes je treba več.” O svojem anti-junaku pravi, da je nekoga pri šestdesetih težko spremeniti. Razvrat se odvije na skoraj 370 straneh, a glavni lik se počuti praznega. O čemer tudi premišljuje, vendar brez uspeha.

“Erotična literatura je potisnjena ob stran,” pravi. Želi si več odzivov, tako bralcev kot medijev. “Ker ženske na splošno več berejo, tudi več komentirajo. Moški so z besedami bolj skopi,” pove.

Na naslovnici je estetska fotografija ženskega mednožja, ki se staplja z ozadjem, posnel pa jo je kajpada sam. Knjigo je v zapisu na platnici izjemno pohvalil pisatelj Vinko Möderndorfer, kar je seveda sogovornika zelo razveselilo. Spoznala sta se pred leti in ostajata v stikih: “Če ti nekdo, kot je Vinko, nekaj takega napiše, to šteje!”

Nastaja tudi že osnutek za novo knjigo. In ne, ne bo je zaznamoval novi koronavirus, zatrjuje. Pa čeprav je v času covida ostal ujet na Tajskem. Zakaj pa ne bi napisal popotnega romana? “Ker se mi zdi, da na potovanjih nisem doživel nič tako posebnega. Čeprav sem skoraj padel v vulkan, prisostvoval protestom leta 1998 v Venezueli, kjer sem se pred razjarjeno množico za pol ure zaprl v trgovino ...” Popotne literature je ogromno, pravi, erotične bistveno manj, zlasti v Sloveniji.

“Bo knjiga izšla v tajskem prevodu?” se pošalimo. “Kje pa, tam ta knjiga najbrž ne bi šla skozi. V tem pogledu so bolj konservativni. Že naslovnica bi bila problem.”

---