Zaljubljen v železo in v Tita

81-letni Raffaele Lumare je zanimiv možakar. Po rodu je iz Kalabrije, pokrajine v južni Italiji, že več kot 50 let pa živi na Škofijah, kjer si je ustvaril družino. Navdušen je nad Slovenijo, ki ga je tako gostoljubno sprejela, nad njenimi ljudmi, ki se za razliko od Italijanov “ne vtikajo v tvoje življenje”, obožuje železo, ki ga kuje že od mladih nog, in - Josipa Broza Tita. “Ma kaj obožujem, v maršala sem prav zaljubljen!” v smehu vzklikne Lumare, ki ne more skriti svojega živahnega kalabrijskega temperamenta.

 Foto: Petra Vidrih
Foto: Petra Vidrih

Včeraj je bil 25. maj, dan, ko smo v časih nekdanje skupne države Jugoslavije praznovali dan mladosti, Titov “rojstni dan”. Jugoslavije ni več, Tita tudi ne, ostajajo pa njegovi častilci. Eden od njih je Raffaele Lumare iz Zgornjih Škofij. V Titu vidi predvsem junaka, ki je med drugo svetovno vojno svoje soborce neustrašno popeljal v boj proti okupatorju. “Navdušen sem nad Titom, cenim in spoštujem ga kot človeka. Vodil je partizansko vojsko, marsikdaj tvegal svoje življenje, pa ne za lastne koristi, ampak za skupno dobro! Tito je zame velik junak, ki se je uprl nacizmu in fašizmu, človek, ki je znal v skupni boj povezati ljudi in narode Jugoslavije,” poudarja Lumare, tudi sam velik antifašist.

Darilo za Titov rojstni dan

Z nekdanjim predsednikom Jugoslavije Josipom Brozom Titom pa ga je povezovala tudi ljubezen do železa. “Tito se je v mladih letih izučil za ključavničarja, jaz pa sem tudi že od nekdaj zaljubljen v železo. In ko sem v knjigi o Titu konec 80. let zagledal fotografijo kovane ograje, ki jo je izdelal mladi Josip Broz, sem se odločil, da mu za njegov 86. rojstni dan v znak spoštovanja do njegovega dela in poklica podarim prav posebno darilo - amforo iz kovanega železa. Vedel sem, da bo Tito, ki je kot kovinar znal ločiti med odlitkom in kovanim delom, cenil vloženi trud.” Dobra dva meseca je Lumare v svojem prostem času s težkim kladivom tolkel po razbeljenem železu in nastala je prelepa amfora, ki je tedaj dobila mesto v Titovem muzeju v Beogradu.

Novico, da je Raffaele Lumare za Tita izdelal amforo iz kovanega železa, so 19. maja 1978 objavile tudi Primorske novice. “Ko je moj prijatelj Ratko Bratina s Škofij prebral ta članek, mi je podaril Titovo sliko, okvir zanjo pa je sam izrezljal iz lesa. Ratko je bil v partizanih, zato mi njegovo darilo še toliko več pomeni. In dokler bom živ, bo maršalova slika visela tukaj, na častnem mestu, da jo lahko gledam vsak dan,” odločno pristavi naš sogovornik.

Tita ceni tudi zato, ker je kljub težki mladosti s poštenim delom uspel v življenju in postal nekdo. “Tako kot jaz je tudi Tito vedel, kaj je revščina, kako je, če nimaš kaj dati v usta,” pripoveduje Raffaele Lumare, ki se je že kot mlad fant, potem ko se je izučil poklica kovinarja, iz siromašne Kalabrije podal s trebuhom za kruhom. “Prepotoval sem celotno Italijo, delal kot specialist za cevi in leta 1963 prišel v Trst, v žaveljsko rafinerijo. In tam tudi ostal,” se nasmehne.

Zaljubil se je v Slovenko

“Neko nedeljo sem v menjalnici na mejnem prehodu Škofije opazil eno lepo gospodično. Ime ji je bilo Elizabeta Jahn. Ko mi jo je le uspelo povabiti na kavo in sva se zapletla v pogovor, sem izvedel, da se je 6. avgusta 1944 rodila v Auschwitzu. Kar zmrazilo me je! Vedel sem za nacistična koncentracijska taborišča, v Kalabriji se je veliko govorilo o tem ... Ubogo dekle, sem pomislil. Kakšen pečat vojne nosi. Oba starša sta bila internirana, mama je kmalu po vojni umrla zaradi posledic taborišča, in Elizabeta je z očetom iz rodnega Prekmurja prišla na Primorsko. Takoj sem jo vzljubil in rodila se je velika ljubezen,” kar zasije Lumare.

“Rekel sem ji: naredil ti bom lepo hišo, ker si zaslužiš lepo življenje. In tako je tudi bilo,” pove. Z Elizabeto sta si na Škofijah ustvarila družino, rodila sta se jima dva sinova. “Delal sem dve izmeni, da bi lahko prihranil za gradnjo hiše. Šel sem tudi v Ameriko in Indonezijo, saj je bil v tujini zaslužek boljši,” se spominja.

“Nikoli mi ni bilo žal, da sem se tedaj ustalil v Sloveniji oziroma v takratni Jugoslaviji. Slovenci ste mi všeč, saj cenite zasebnost in se ne vtikate v življenja drugih, tako kot se to rado dogaja pri nas v Kalabriji,” se zasmeje Raffaele Lumare, ki jesen življenja preživlja na Škofijah, obkrožen s svojo družino: ženo, dvema sinovoma in štirimi vnuki. “In Titovo sliko,” v smehu doda simpatični in energični 81-letnik.


Najbolj brano