Zakon z Luko je prav lep

V Kopru smo med zelo redkimi, ki imamo ta privilegij, da resnično živimo ob in s pristaniščem. In to velikim pristaniščem. Če pogledate na Google, se zdi, da je Koper pri Luki in ne obratno. V začetku pa je bilo koprskos pristanišče majceno, majceno - pravzaprav najprej le ideja v glavah tistih, ki so imeli pogum izzivati in se boriti proti nacifašistom. Pa so si rekli: “Naredimo pristanišče!” In so ga! Ob Trstu, ki je stoletja kraljeval na tem področju!

Seveda so to storili po tem, ko je slovenska obala prvič uradno (preko Jugoslavije) postala slovenska. Rojen sem bil v Kopru, na Svobodnem Tržaškem ozemlju, čisto pravi mini državici. Slovenija je bila tedaj odrezana od morja. Meja na Rižani je bila resna meja. Iz Ljubljane so tudi takrat dijaki hodili na zaključne izlete na morje v tujino: v Portorož. Šele leta 1954 so jo ukinili (državico in mejo na Rižani).

Zaradi banan smo bili napihnjeni kot baloni

Začetno pristanišče je bila malo razširjena obala na koncu naše ulice. Mulci smo odprtih ust gledali japonske ribiče, ki so razkladali tune. V skladovnicah lesenih desk pa smo imeli čudovite bunkerje. Pomol so razširili, ladje so bile vedno večje in potem so ga zagradili - postavili žičnato ograjo in petdeset let ga nismo meščani več videli. Če nam je žoga padla na drugo stran ograje, je bila reševalna akcija cel podvig. Najprej je Koper postal center Juge za uvoz južnega sadja. Hladilnice so delale s polno paro (malo protislovno kajne!), pred odhodom iz njih pa je sadje moralo biti prebrano. Vse, kar je bilo zrelo, je šlo v smeti.

Najprej te hrup moti, potem pa to enolično brnenje ladijskih motorjev postane nepogrešljivo uspavalno sredstvo. Kot da ti mama brunda uspavanko.

Dijaki smo ga hodili prebirat, da smo kaj zaslužili za končni izlet. Cel razred je zrele banane pošiljal na odpad, zelene pa v zaboje za v trgovine. Podobno je bilo s pomarančami in limonami. Zadrti komunistični veljaki so ugotovili, da je tega škoda in potem je zrelo sadje romalo v šole in bolnišnice. Kapitalizem je seveda to nelojalno konkurenco veletrgovinam hipoma ukinil. Lepo prosim: zastonj sadje?! Ja kam pa pridemo! No, ko vse tiste dišeče zrele banane mečeš v posodo za odpadke, seveda vsaj vsaka deseta izgine v tvoje prebavne trakte. Niti predstavljati si ne morete, kaj to v njih povzroči. Napihnjen si kot balon in še nekaj dni si bolj reaktivec kot pešec.

Greta, kraljica noči

Tisti, ki so se uprli nacifašistom, se pač glede na svoje značaje niso uklonili niti republiškim in zveznim veljakom. Fantje so rekli: “Brez vlaka ni Luke!” In so sami zgradili železnico iz Kopra do celine. V nekaj letih! Brez podpore naše in drugih držav, brez razveljavljenih natečajev, brez podpore raznih političnih opcij. Nepredstavljivo. Tu na Obali vlaka nismo poznali, šele v Divači smo lahko poskakali nanj. A poslej sem se lahko kot študent vozil z vlakom iz Kopra v Ljubljano. Nepredstavljivo!

O avtorju

Aljoša Žerjal (1950) je bil rojen v Kopru, kjer tudi živi vse življenje. Bil je tabornik, njegovo taborniško ime je Cale, na koprski gimnaziji je bil dolgo profesor fizike, že precej časa pa je na samostojni podjetniški poti.

Luka je cvetela in ob njej seveda tudi nanjo vezane dejavnosti. Mornarji so prihajali v mesto in si poiskali ustrezno družbo na ulicah. Tu so potekale dejavnosti tiste stare obrti in prijazne gostiteljice so viške energije mornarjev sprejemale vase, namesto da bi se ti fantje pretepali po barih in gostilnah. Zelo pohvalna in družbeno koristna dejanja. Med njimi je kraljevala Greta in vsa čast Tuljotu, ki prepeva pesem, posvečeno njej. V internetni dobi so prijateljice noči zapustile ulice in sedaj verjetno zahtevajo tudi PCT pogoje.

Ograja je končno padla

Luka se je z železnico veselo širila, a za ograjo nam je bila precej oddaljena in nekako čudno je zapirala severni del mesta, ki je ob njej vegetiral. Zadušno in zaprto smo se počutili. Dokler ni občina z bolj odločnim županom končno podrla ograjo in zgradila severno obvoznico mesta. Po pol stoletja sem spet lahko gledal konec moje ulice z morske strani. Spomini so kar tekali skozme. Pa tudi Luko smo lahko videli od blizu in nam je postala veliko bolj domača.

Že res, da zaradi ograje nismo mogli gledati, kaj se v njem dogaja, a da pristanišče dela s polno paro, to pa slišimo. Posebej ponoči in poleti pri odprtih oknih. Najprej te hrup moti, potem pa to enolično brnenje ladijskih motorjev postane nepogrešljivo uspavalno sredstvo. Kot da ti mama brunda uspavanko. Tudi na plaži poleti ali v bazenih pozimi prijetno zaspim, če me zagrne šum množice, ki me obdaja. Čista evolucija! Prilagoditev na hrup je bila tako uspešna, da sem se enkrat na samotnem kmečkem turizmu nekje v planinah ponoči v grozi premočen zbudil: sama tema in moreča tišina. Ojla, smo sploh še živi?! Čista groza! Takoj sem odprl luči in našel vsaj radio, da mi je brenčal. Mir in tišina - brrr ...

Ko smo že pri brrr: veliko glasnejši od Luke so zvečer razni skuterji, motorji ... Verjetno je pri vas podobno, saj ima mularija povsod enaka nagnjenja. Skušajo se prebiti iz anonimnosti vsaj s tem, da so parajoče glasni. Vsa ta mehanizacija je predelana, saj skuter sam ne more verjeti, da gre lahko 60 ali celo 70 kilometrov na uro, ne pa zgolj 30. Pa še kros motorji, pa rohneči avtomobili ... Če jih slučajno spregledamo, še trobijo in se prijazno derejo.

In tiste graciozne figure, ki jih izvajajo pretežno vozeč samo po zadnjem kolesu. Staršem se verjetno milo stori, ko vidijo svojo deco samo ali v parih elegantno stegovati noge s skuterja ali celo stati na sedežu (vse med vožnjo le po zadnjem kolesu). Spanje ob tem brezplačnem koncertu seveda ne pride v poštev. Enkrat sem poklical policijo, a so mi razložili, da niso pravi naslov. Da teh izvajanj policaji in redarji ne ovirajo, popolnoma razumem. Če bi jih zmotili, lahko kateri pogrne! In človekove pravice, posebno mladih? Zaskrbljeni starši imajo na dosegu rok odvetnika, da toži nesramne zatiralce.

Daljni sorodniki krasijo veduto Kopra

Najbolj mi je všeč, ko se someščani razburjajo zaradi kakšne večje stavbe, ki se gradi v bližini starega mesta. Veduta bo trpela! Idilično mestece bo zakrivala moderna stavba! Dragi moji, ste kdaj pogledali to idilično mestece z neke razdalje? Od povsod boste zagledali moje daljne sorodnike (žerjave namreč), ki ponosno kraljujejo nad mestom. Vedute in idiličnost nadgrajene s temi kovinskimi orjaki?! Pozabi! Meni pa so celo všeč, ker vem, da bomo imeli tukaj živeči tudi v bodoče zagotovljeno delo, saj živimo z uspešnim pristaniščem.

Tisti s celine pa začudeni kar ne morejo verjeti, da se kopamo na kopališču tik ob Luki. In mi to počnemo vsak dan, če je treba ali pa ne. Vnuki veselo čofotajo v vodi, ki je posebej zadnja leta prozorna kot na jugu. Kolegi, ki se zaradi del potapljajo v Luki, pravijo, da je v luških bazenih v vsaki potopljeni gumi en lep jastog, pod njo pa zakopan ugor, izza stebrov kukajo lepi debeli brancini in orade. Tudi ribe so se navadile na hrup ladijskih vijakov in sedaj živahno naseljujejo zanje najbolj zaščiteno območje v našem morju. Samo ... Kopališče pa je poleti res stalno nabasano.

Živeti s kopališčem pod balkonom je čudovito, tudi če je to poleg pristanišča. Samo brisačo vzamem! Posebej prijetno pa je sedeti v njegovi kavarni tik ob morju, lizati sladoled in čisto od blizu gledati velikanko, ki leno pluje oceanom naproti. Potem ko so malo umaknili pristanišče od mesta, smo ga tam živeči vzeli za svojega. A šele z ureditvijo obale za velike potniške ladje smo dojeli, da smo pa res ob morju. Ko se z njih valijo rečice radovednih turistov s celega sveta, se zaveš, da si tudi ti del oceana. Da so ti vsi podobni in si ti podoben njim.

Nova svilna cesta do Kopra

Živeti s pristaniščem je kot v zakonu: vsak malo popusti in je skupno življenje prav lepa zadeva. Luka nam je plačala nova okna in klimatske naprave, jaz pa upam, da se bo razvijala. Reka in Trst se! Mi se pa povežemo s Kitajci, ki so potegnili hitre železniške proge do Budimpešte in se zmenimo, da novo svilno cesto povežejo z morjem v Kopru. Mimogrede zgradijo železnico, da smo v eni uri v Mariboru. Pa smo globalni igralci. Tisti uporni duh fantov ter deklet bo spet omogočil razvoj! In Primorska bo trdno stala še dolgo, dolgo!


Najbolj brano