Zaklad s podstrešja je razkril korenine družinskega drevesa

Amy Fradel, zdravnica iz mesteca Belfast v ameriški zvezni državi Maine, je potomka slovenskih izseljencev, ki so leta 1913 iz brkinskih Povžan šli s trebuhom za kruhom v ZDA.

Odkar je Amy Fradel na podstrešju svojih pokojnih staršev našla pravcati zaklad - škatlo s 300 pismi in številnimi fotografijami, prek katerih je njena babica vse življenje vzdrževala stike s sorodniki v domovini -, raziskuje družinske korenine in odkriva zanimive vezi tudi z znanimi Primorci. Z možem Archijem Davisom sta to poletje že četrtič na obisku v Sloveniji, kjer se med drugim v Kopru učita slovenščine.

Šla sta za nekaj časa, ostala sta za vselej

Ko sta Janez Fradel in Marija Fabjančič iz Povžan leta 1913 odpotovala čez ocean v obljubljeno deželo, nista nameravala tam ostati za vedno. V ZDA sta si nameravala poiskati delo in se po nekaj letih s privarčevanim denarjem vrniti domov. A jima je načrte prekrižala vojna in z njo naraščajoča revščina v okupirani domovini. V ZDA sta si ustvarila družino, imela sta pet otrok, eden izmed njih je bil Amyjin oče, Joe Fradel. Čeprav njuna želja po vrnitvi v Slovenijo, kjer sta posedovala hišo in zemljo, ni nikoli ugasnila, je nista uspela uresničiti in sta za vedno ostala v ZDA

Halo, tukaj slovenski Mediteran! - že 26-ič

Amy Fradel in Archie Davis sta dva izmed 33 tečajnikov, ki se udeležujejo letošnje dvotedenske poletne šole slovenskega jezika in kulture na Fakulteti za humanistične študije. Ta pod naslovom Halo, tukaj slovenski Mediteran! poteka že 26. leto. Vesna Mikolič, vodja programskega odbora, pove, da letošnji tečajniki prihajajo iz desetih držav; Avstrije, Bosne in Hercegovine, Češke, Hrvaške, Italije, Makedonije, Nemčije, Srbije, Ukrajine in ZDA. “Od vedno je bil namen te šole povezovati jezik, slovensko kulturo in počitniške užitke. Vsako leto imamo neko krovno, vodilno temo. Letos smo jo poimenovali Vodniki slovenske kulture in jo povezali z 200-letnico smrti Valentina Vodnika in Žige Zoisa. Poleg tega letos obeležujemo še vrsto drugih obletnic bodisi rojstva bodisi smrti pomembnih slovenskih pesnikov in pisateljev, od Simona Jenka, Otona Župančiča in Dragotina Ketteja do Frana Govekarja in Slavka Gruma. Ker letos slavi tudi 80-letnik Marjan Tomšič, pa smo posebno pozornost pri druženju s tečajniki posvetili Istri,” pojasni Vesna Mikolič.

“Vse to vem že od mladosti, saj mi je babica Marija veliko pripovedovala o svojem življenju v Sloveniji in o odhodu v ZDA. Bila je zelo povezana s sorodniki v domovini, z vsemi si je dopisovala. Mislim, da je vsak dan v svojem življenju nekomu napisala pismo, bodisi bratu in sestri ter kasneje nečakom v Sloveniji, bodisi svojim otrokom v ZDA,” nam je Amy Fradel ondan ob kavi v koprski Loggii, le nekaj metrov od fakultete za humanistične študije, kjer z možem obiskujeta tečaj slovenščine, začela pripovedovati zgodbo o svojih slovenskih koreninah.

V poznih 70. letih, ko je bila stara 24 let, se je odpravila na daljše popotovanje po svetu in se odločila, da obišče tudi Slovenijo, da bi spoznala svoje sorodnike. “Prispela sem do Biščevih, kot se še danes reče domačiji babičine družine v Povžanah, in potrkala na vrata. Ljudje, ki so mi odprli, so takoj vedeli, kdo sem. Sorodniki iz ZDA so jih očitno opozorili, da bi utegnila priti,” opiše prvi stik s slovensko vejo svoje družine. Takoj se je spoprijateljila s svojim bratrancem Ivanom Fabjančičem, današnjim lastnikom domačije Biščevi, ter sestrično Milenko. Še nekaj let po prvem srečanju so si redno dopisovali, nakar so postali stiki redkejši zaradi vse številčnejših družinskih in službenih obveznosti obojih.

“Občutek imam, da tu v Sloveniji družine gojijo trdnejši in bolj spoštljiv odnos med starši in otroki, predvsem pa ta povezanost ostaja močna tudi, ko otroci odrastejo. Pri nas je drugače.”

Dragoceno odkritje na podstrešju

Ko so njeni otroci odrasli in je imela na voljo več časa, je začela zapisovati, kar je vedela o zgodovini svoje družine. “Mislila sem, da teh podatkov ne bo prav veliko, a sem se uštela,” pravi. Po smrti staršev je na podstrešju njune hiše naletela na odkritje, ki je v njej vzbudilo radovednost in raziskovalno vnemo. “Našla sem škatlo, v kateri je bilo približno 300 pisem in veliko starinskih fotografij. Pisma so bila napisana v slovenskem narečju. Morala sem poiskati nekoga, ki bi jih znal prevesti. In sem ga našla! Znanstvenik slovenskega rodu, ki živi v ZDA in se pri svojem delu ukvarja tudi s prevodi znanstvenih vsebin, mi je bil pripravljen pomagati.”

Z zanimanjem je med prebiranjem prevedenih pisem odkrivala člane družine, za katere ni vedela, in spoznavala, kaj se je z njimi dogajalo v preteklosti. Prek facebooka se je znova povezala s sorodniki iz Povžan in jim povedala, kaj je izvedela iz babičinih pisem. “Vse te informacije so bile tudi zanje nove,” pravi. Z njihovo pomočjo je nato lahko še bolje raziskala, kako je raslo družinsko drevo in ga postopoma začela sama izdelovati. “Pomagala sta mi bratranec Ivan Fabjančič in njegova žena Sonja, v veliki meri tudi njuna hči Marinka Fabjančič, ki dobro govori angleško. Čudovita raziskovalna pomočnika sta že ves čas tudi sestrična Milenka in njen mož Alojz Grahor, ki je našel precej informacij o družini tudi v cerkvenih arhivih.”

“Stari starši so ves čas bivanja v ZDA ohranjali stike s sorodniki in to povezanost z domovino nekako prenesli tudi name.”

Iskanje tete Pepine razkrilo sorodstveno vez z režiserjem Jožetom Babičem

Medtem ko domačija Biščevi, kjer se je rodila Amyjina babica še vedno stoji, domačije Jurketovi (prav tako v Povžanah), od koder je bil dedek Janez Fradel, ni več. “Dedek je bil eden izmed 12 otrok v družini, od katerih so z njim vred preživeli le štirje. Vsi ostali so umrli mladi, bodisi zaradi pljučnice bodisi zaradi tuberkuloze. Poleg mojega dedka in strica Rudolfa, ki je prav tako emigriral v ZDA, sta ostali še dve sestri, Antonija in Pepina. Nihče v družini sprva ni vedel, kaj se je z njima zgodilo,” je Amy Fradel imela nov povod za raziskovanje.

S pomočjo sorodnikov je ugotovila, da se je Pepina, kot so imenovali Jožefo Jehano Fradel, poročila z Jožefom Babičem z Bača. Imela sta dva otroka. Prvi sin Lado je umrl v vojni, drugi pa je bil Jože Babič, ki je postal gledališki in filmski režiser in igralec in velja za očeta profesionalnega gledališča v Novi Gorici ter za enega od začetnikov slovenske gledališke avantgarde v Mariboru in na Ptuju.

“Z Alojzem Grahorjem sva brskala po internetu in starih časopisih ter ugotovila, da je bil Jože Babič večkrat poročen, med drugim z igralkama Štefko Drolc in Tejo Glažar. S slednjo je imel hčerki Barbaro in Josipino. Alojz je do družine pristopil pred nekaj leti, ko so v Novi Gorici pripravili slovesnost ob 100-letnici Babičevega rojstva, nato sem tudi sama pisala obema hčerama in se z eno od njiju, Barbaro, lani prvič srečala. Bila je zelo vesela, ni vedela, kako zelo razvejana je družina,” je povedala Amy Fradel, ki se je z Barbaro Babič ponovno srečala prav pred nekaj dnevi.

“No, in poglejmo še, kaj se je zgodilo s teto Antonijo,” je nadaljevala pripoved. “Iz pisem sem vedela, da je živela v Artvižah. Ko sva bila z možem pred nekaj leti tu, smo se skupaj s sorodniki iz Povžan odpravili v Artviže. Stare hiše s številko 4, kjer je živela Antonija, ni bilo več, a na njenem mestu je stala nova, zgrajena v starinskem slogu. Lastnik Ivan in njegova žena Mojca sta nam pomagala pri poizvedovanju o prejšnjih prebivalcih hiše in tako smo prišli do treh Antonijinih hčera, od katerih ena živi v Ankaranu, drugi dve pa v Mariboru. Obiskali smo jih in izvedeli, da je družina morala skozi zelo hude čase, ko so zaradi vojne morali zapustiti Artviže ...”

Teta Jane Fradel na fotografiji s Franjo Bidovec

Vse ugotovitve o svoji družini Amy Fradel vestno zapisuje v družinsko drevo na velikem plakatu, ki ga je ponosno razgrnila pred nami med pogovorom v koprski Loggii. Iz torbe je potegnila tudi album s fotografijami svojih prednikov. Te so razkrile še eno zanimivo povezavo z znano slovensko osebnostjo, partizansko zdravnico Franjo Bojc Bidovec, po kateri nosi ime znamenita Partizanska bolnica Franja na Cerkljanskem.

“Poglejte, to je moja teta, očetova sestra, Jane Fradel, ki je bila ameriška vojna bolničarka,” je pokazala na fotografijo mlade temnolase ženske v uniformi. “In tu ob njej je Franja Bidovec,” je pokazala na drugo fotografijo, posneto leta 1944 v Angliji. “Po mojem vedenju slovenska zgodovina ne beleži podatka, da je bila Franja Bidovec kdaj v Angliji. Jaz pa imam dokaz, da je bila,” se je zadovoljno namuznila.

Tolikšno zanimanje za zgodbe svojih prednikov, kolikor ga ima Amy Fradel, pokaže redkokateri potomec izseljencev. Zakaj je zanjo tako pomembno dobro poznati družinske korenine, nas je zanimalo. “Res je, številni ne poznajo niti imen svojih starih staršev. Pri meni je drugače, ker je babica veliko tega delila z mano. Stari starši so ves čas bivanja v ZDA ohranjali stike s sorodniki in to povezanost z domovino nekako prenesli tudi name. Nasploh me zanima zgodovina in všeč mi je potovati. Poleg tega je moja tukajšnja družina tako gostoljubna do mene in moža, da se zelo rada vračava in se tu počutiva kot doma.”

Slovenščine se je začel učiti z Bratovščino sinjega galeba

Z možem Archiejem Davisom, ki je po rodu Novozelandec, po poklicu pa izdelovalec lesenih plovil, sta letos že četrtič skupaj na obisku v Sloveniji, že drugo leto zapored pa se ob druženju s sorodniki udeležujeta tudi tečaja slovenskega jezika na fakulteti za humanistične študije. Archie se je učenja slovenščine lotil kar sam že po prvem obisku v Sloveniji leta 2014. “Vedel sem, da se bova leto zatem vrnila, saj sva bila vabljena na poroko, in sem si rekel, bolje, da se naučim kaj malega slovenščine, da se bom lažje sporazumeval z ljudmi, saj nekateri ne govorijo dobro angleško. Za začetek sem se lotil branja knjige Bratovščina sinjega galeba, ki je bila darilo sorodnikov. Kupil sem si tudi slovar in prek spleta gledal slovenski televizijski program,” je razložil, kako se je lotil naloge, ki se je izkazala za zelo zahtevno.

“Slovenščina je res težka, najtrši oreh so skloni. Na tečaju se sicer nekaj naučiva, a med letom bi morala veliko vaditi, da bi to znanje obdržala,” ugotavlja Amy. “Najučinkoviteje je, da tuj jezik vadiš v pogovoru,” dodaja Archie. “Prav zato sem se vključil v program, prek katerega lahko dvakrat na teden po pol ure z nekom vadiš konverzacijo.”

Poleg čistoče in spoštljivega odnosa do okolja Amy opaža še eno posebnost, po kateri se Slovenija razlikuje od ZDA: “Občutek imam, da tu v Sloveniji družine gojijo trdnejši in bolj spoštljiv odnos med starši in otroki, predvsem pa to povezanost ostaja močna tudi, ko otroci odrastejo. Pri nas je drugače. Otroci se zelo hitro osamosvojijo in zapustijo dom. No, kar je zame sicer nekaj samoumevnega. Da bi najini odrasli otroci živeli z nama v hiši? Tega si res ne predstavljam,” se prisrčno zasmeje.

---