Za seme vedno le najboljše

V zadnjih letih se vedno več govori o samooskrbi, saj je vsaj prvi val novega koronavirusa pokazal na številne šibke točke našega kmetijskega sistema. Tudi o samooskrbi s semenom se vedno več govori. Marsikdo je spoznal, da je doma pridelano seme, če je seveda pridelano pravilno, bolje kaljivo, vrtnine iz njega pa okusnejše. Kaj pa vi - ste se že poigrali s pridelavo semena za lastne potrebe? Poglejmo si, kaj je ob tem treba vedeti.

Nekoč posebne besede o tej temi niso bile potrebne, saj so znanje o pridelovanju semena hčerke dobile od svojih mater. Potem pa se je na policah trgovin pojavilo seme, ki je bilo, roko na srce, sprva zelo kakovostno, celo pogosto bolj kot domače. Trgovine so nam približale tudi širši sortni izbor … In ker je počasi začelo primanjkovati časa za delo na vrtovih, je bilo lažje iti po seme v vrtni center. A žal je danes postala kakovost kupljenega semena vedno bolj vprašljiva, prav tako pa smo ugotovili, da so naše stare, domače sorte okusnejše od tujih.

Vse to je marsikoga spodbudilo, da je spet želel pridelovati seme doma, a pri tem pogosto ugotovi, da se je potrebno znanje skoraj v celoti izgubilo. Spregleda se že prvo pravilo, in to je, da je pridelava semena pogosto težko združljiva z uporabo vrtnin za prehrano. Tako ni nenavadno, da ob neupoštevanju osnovnih naravnih zakonitosti pogosto seme, v katero je bilo sicer vloženega veliko truda, ni kakovostno, zato nas čaka prvo razočaranje že pri kaljivosti, pozneje pa smo razočarani tudi nad vrtninami, ki zrastejo iz njega.

Glavno pravilo pri pridelavi semena je, da za seme vedno izberemo izključno najboljše rastline.

Izbrati je treba le najboljše rastline

Glavno pravilo pri pridelavi semena je, da za seme vedno izberemo izključno najboljše rastline. Že ta prva naloga je za marsikoga dokaj težka. Vedno je namreč naša prva želja odrezati in pojesti najlepše, kar zraste. Najpogosteje ljudje pri pridelovanju solate (motovilca …) rastline, ki jim jih ni uspelo pojesti ali prehitro zacvetijo, kar pustijo za seme. Pa tega ne smemo početi!

Ste že slišali izraz pozitivna odbira? Če boste iz leta v leto pustili cveteti in semeniti rastline po naključju, iz tega, česar vam ni uspelo pobrati, boste slej ko prej ugotovili, da vaša glavnata solata ne bo več delala tako lepih, zaprtih glav, motovilec pa bo zacvetel izredno hitro spomladi, po že dveh ali treh dneh sonca, in od pridelka ne bo veliko.

Če boste za seme vedno pustili tiste glave solate, ki so bile najlepše, največje, ki so najpozneje zacvetele, bo vaša solata vedno boljša, bolj zdrava in bo imela vedno višji pridelek. (Foto: Leo Caharija)

Podobno se lahko zgodi za praktično vse rastline, ki jih semenimo. A če boste za seme vedno pustili tiste glave solate, ki so bile najlepše, največje, ki so najpozneje zacvetele, bo vaša solata vedno boljša, bolj zdrava in bo imela vedno višji pridelek. Taka pozitivna odbira, torej razmnoževanje vedno najlepših in seveda najbolj tipičnih, tudi izenačenih rastlin, je prvi pogoj za kakovostno pridelavo lastnega semena.

Vedno poberemo seme prvih ali drugih cvetov

Rastlina je mati, seme je njen otrok. Mama vedno naredi vse za svojega otroka, enako velja za rastline. V seme vlagajo vso svojo energijo Dokler je rastlina še mlada in zdrava, je sposobna v seme vložiti veliko energije oziroma hrane. Ta je pomembna tako za hitro kakor tudi za dolgo kaljivost semena. Kalček namreč dobiva prav vso hrano iz semena vse do prvih pravih listov. To pa je kar dolgo. Če rastlina kali počasi - eden izmed razlogov je lahko tudi seme, ki ni bilo pravilno pridelano -, se lahko zgodi, da zalog hrane in energije v semenu zmanjka prej, kot jo je rastlina sposobna pridelati sama. Rastlina ob tem seveda propade, pa čeprav vidimo, da je že kalila. To nas velikokrat zelo zmede, včasih pa za izginotje cele grede vzkaljene solate obtožimo celo polže.

Zapomnite si, da je v prvih cvetovih in prvih semenih vedno največ energije. Tako seme zato ostane kaljivo več let. Tudi sama zelo dobro vem, da je prvi stročji fižol najslajši in težko ga je žrtvovati. A je res idealen za seme, saj v njem še ni jajčec fižolarja, seme pa je zdravo in polno energije. Če za seme pustimo tiste zadnje, skoraj zimske stroke fižola, ki nam jih morda niti ne uspe pravočasno pospraviti, bo z vznikom, pa tudi z zdravjem rastlin naslednje leto lahko veliko težav. Pa še skoraj zanesljivo si z zadnjim semenom v skladišče prinesemo tudi jajčeca fižolarja.

Korenčkov prvi cvet je vedno največji, hkrati pa je največje in s tem tudi najbolj kakovostno seme prvih cvetov. Tako vedno pazite, da zaradi čakanja na dozorelost zadnjega semena ne izgubite prvega. To je pogosto pri motovilcu, solati, endiviji, radiču in še kje. Obstaja pa še en razlog, zaradi katerega je seme prvih in drugih cvetov bolj kakovostno. Nekatere vrtnine, med njimi so paradižnik, paprika, čiliji, solata, fižol, grah itd., so sicer samoprašne. To pomeni, da v teoriji ne bi smelo priti do križanja z drugimi sortami iste vrste.

A ker v naravi ni nič samoumevno, je ta samoprašnost zagotovljena samo do neke mere. Na začetku cvetenja je rastlina močna, odporna, navadno je tudi vreme ugodno in takrat je križanje izredno redko. Ko pa je cvetov vedno več, vreme vedno bolj vroče, vetrovno ali pa pozneje v jeseni spet hladno, je možnost, da se je rastlina oprašila z neželenim cvetnim prahom, veliko večja. Ta razlog je najpomembnejši pri fižolu in paradižniku, seveda pa tudi pri papriki in jajčevcu.

Za semenice skrbimo tako kot za noseče matere

Semenice so rastline, ki nosijo seme. Če bodo zdrave in vitalne one, bo zdravo in vitalno tudi seme. Vedite tudi, da se zelo veliko bolezni prenaša s semenom. Zato bolne in onemogle rastline ne morejo biti nosilke zdravega, vitalnega semena. Prav tako moramo vedno nabrati seme iz več rastlin. Ob tem seveda naletimo na logično vprašanje, koliko rastlin je dovolj. Strokovna literatura zahteva vsaj 50 do 60 rastlin, praksa pa kaže, da lahko razmnožujemo med 15 do 20 rastlin. A to je minimum, tega nikoli ne pozabite, sicer boste v nekaj letih zaradi razmnoževanja v preozkem sorodstvu imeli veliko deformiranih, nepravilnih rastlin ali seme celo ne bo več kalilo.

Križanje

Da, tudi na ta trenutek pogosto pozabimo ali pa zanj sploh ne vemo. Rastline se seveda križajo (oženijo) med seboj. Tega pa si ne želimo. Med seboj se lahko križajo rastline iste vrste, torej sorte med seboj, tako da lahko hkrati na manjši površini pridelujemo samo seme ene sorte. Nekatere vrtnine se križajo tudi z divjimi sorodnicami. To so korenček, pastinak, endivija in radič. Te rastline ne smejo rasti oz. cveteti na travniku v bližini mesta, kjer pridelujete seme.

V nekaj primerih se križajo med seboj vrste, ki so si še vedno v ozkem sorodstvu. To so kapusnice, zelje, cvetača, brokoli in ohrovti. Prav tako se med seboj križata blitva (mangold) in rdeča pesa oziroma vse pese. Redkeje, a možno je tudi, da se med seboj križata peteršilj in zelena.

V Sloveniji je pridelovanje semena fižola priljubljeno že od nekdaj. (Foto: Ivan Merljak)

Turški (laški fižol, keber, kostanjevka …) lahko opraši navadni visoki fižol in ga “pokvari”. Kako pa lahko tak kaotični miks preprečimo? Rastline, ki cvetijo in od katerih želimo pobirati seme, morajo rasti v dovolj veliki razdalji med seboj, še posebej, če cvetijo istočasno. Ta razdalja je od 100 do 300 metrov, odvisno od rastlinske vrste. Če prostora nimate dovolj, lahko sicer eno sorto tudi prekrijete z gosto mrežo in tako opraševalcem onemogočite dostop. A v tem primeru boste morali za opraševanje poskrbeti sami …

Vroča tema je tudi križanje paprik, feferonov in čilijev. Če ne pobirate lastnega semena za naslednje leto, lahko rastejo vsi, paprika, sladki feferoni, ostri feferoni in čiliji, skupaj na isti gredi. Če pa pobirate seme, to žal ne bo šlo.

Paprika se križa med seboj, čeprav v manjši meri.


Najbolj brano