Za mizo z Leonardom

Če boste dvignili pokrovke srednjega veka, boste zavohali vonj po mesu in nageljnovih žbicah, žafranu, popru, ingverju in cimetu, ki se mešajo s kislostjo vinskih jagod. Če se sklonite nad posode renesančne dobe, boste užili sladko sadno meglico kuhanega sladkorja in hruškovega soka, ki potihoma brbotata v posodi.

Besede, ki jih je zapisal francoski novinar Jean-François Revel, so bile dobrodošla iztočnica za zanimiv sprehod po okusih in tradicijah evropske kuhinje v času renesanse, ki ga je pred dnevi v čitalnici Fulvia Tomizze v Kopru pripravilo Kulturno društvo Peter Martinc, partner v kulturnem projektu Za mizo z Leonardom, ki ga je zasnovalo prijateljsko društvo Piccolo Teatro Città di Sacile skupaj z Italijansko kuharsko Akademijo in se letos poklanja tudi 500-letnici smrti Leonarda da Vincija. Prireditve povezujejo tri države: Italijo, Slovenijo in Francijo.

O tem, kaj je bilo v Franciji na mizi v času Leonarda, je spregovorila Emilie Cousin, profesorica kulinarike na Srednji hotelirski in turistični šoli v Bordeauxju, o kuharskih navadah v času renesanse, ki niso pomenile le spektakel in obilje, pa sta govorila gosta iz Italije Diego Paschina in Alida Rova Ponte, člana Italijanske kuharske akademije, sekcije Milje-Koper. V času renesanse je bila Italija s svojimi velikimi mesti, Benetkami, Firencami in Genovo talilni lonec, kjer so se premešale številne kulinarične tradicije.

V 16. stoletju se je Francija povezala z družino Medici in Florentinci so kmalu povzročili revolucijo na vseh umetnostnih področjih, tudi v kulinariki. “Ob 500-letnici smrti Leonarda da Vincija, ki se mu je življenje izteklo prav v Franciji, se velikemu geniju poklanjamo s pogledom v gastronomijo tedanjega časa. Da Vincija opisujejo kot simbol renesančnega človeka, univerzalnega genija, humanista, filozofa in raziskovalca, a znan je tudi po tem, da je bil vegetarijanec, ker ni želel škoditi živalim,” pravi predsednica društva Peter Martinc Neva Zajc.


Najbolj brano