Vreme je njegova strast

Ljubiteljski meteorolog, fotograf, predvsem pa velik ljubitelj narave in tehnike Saša Zidar iz Ilirske Bistrice s svojim znanjem rad pomaga povsod, kjer ga potrebujejo. Podatke iz lastne meteorološke postaje na vrtu domače hiše v Trnovem že 13. leto javno deli na svoji spletni strani meteolab.si. Za službe zaščite in reševanja pa so neprecenljivi predvsem podatki o padavinah, ki jih že vrsto let zbira na terenu. Za delo, ki ga opravlja kot član ilirskobistriškega štaba civilne zaščite, mu je državna uprava za zaščito in reševanje ob letošnjem dnevu civilne zaščite podelila tudi srebrno priznanje.

Sašo Zidarja vremenski pojavi navdušujejo že od malih nog. Pri osmih letih je začel pisati svoje prve vremenske dnevnike, ki jih hrani še danes. Znanje o vremenu je pridobival sam, večinoma iz knjig, ki si jih je sposodil v domači knjižnici. “Takrat interneta še ni bilo in je bilo treba znanje iskati v knjigah. To je pomenilo, da sem poleti, ko so ostali brali razne zgodbice in romane, odšel v knjižnico in si nabral vse čtivo o vremenu in meteorologiji, ki je bilo na voljo. Potem pa sem doma celo poletje to listal. Saj večino stvari nisem niti razumel, ampak sem vseeno bral in gledal slike,” z nasmehom pripoveduje o svojih začetkih spoznavanja z meteorologijo.

Starša sta ga pri njegovem hobiju ves čas podpirala. Pri dvanajstih letih je z očetovo pomočjo na domačem vrtu postavil svojo prvo vremensko hišico. “Skupaj z očetom sva jo izdelala iz lesa in pobarvala, vanjo pa sem namestil tudi prve inštrumente. Tako sem pravzaprav začel bolj resno spremljati vreme in si zapisovati podatke o vlagi, temperaturi, smeri vetra in zračnem tlaku.”

“Kot otrok sem poleti, ko so ostali brali razne zgodbice in romane, odšel v knjižnico in si nabral vse čtivo o vremenu in meteorologiji, ki je bilo na voljo. Potem pa sem doma celo poletje to listal. Saj večino stvari nisem niti razumel, ampak sem vseeno bral in gledal slike.”

Saša Zidar, ljubiteljski meteorolog

Gnal ga je raziskovalni duh

V srednji šoli si je kupil prvo digitalno vremensko postajo, ki pa je imela svoje hibe. Kasneje se je povezal z enim od zbirateljev in ljubiteljev meteorologije, ki mu je pomagal, da je prišel do sicer zelo dragih kosov meteorološke postaje. “To je trajalo kar nekaj let, saj gre za zelo drage senzorje. Nekaj sem jih kupil, nekaj sem dobil rabljenih, nekaj pa mi jih je odstopila nemška meteorološka služba,” pripoveduje. Danes je ponosen, da mu je uspelo sestaviti čisto pravo profesionalno meteorološko postajo, kakršno uporabljajo tudi v državnih inštitucijah. Podatki, ki jih beleži, so od konca leta 2008 dostopni tudi na spletni strani meteolab.si.

Na domačem vrtu v Ilirski Bistrici je postavil pravcato meteorološko postajo.

“Že nekaj mesecev po postavitvi padavinske postaje na Gurah smo vedeli, da delamo dobro stvar, ki bo v veliko pomoč prebivalcem v dolini.”

Saša Zidar, ljubiteljski meteorolog

Na področju meteorologije je čisti samouk. Raziskovalni duh mu je bil položen že v zibelko. Tako se je po končani srednji šoli vpisal na Fakulteto za matematiko in fiziko, kjer se je najprej posvetil študiju fizikalne merilne tehnike, nato pa še informatiki. “Tehnika me je od nekdaj privlačila. Vedno me je zanimalo, kako je neka stvar izdelana oziroma kako deluje v drobovju,” pove in doda, da ga bolj kot samo napovedovanje vremena zanimata tehnologija in način, kako nek vremenski pojav izmeriti.

Med vremenskimi pojavi na Bistriškem so njegovo pozornost pritegnile predvsem padavine in z njimi povezane poplave. Teh je, kot ugotavlja, v zadnjih letih veliko več. “Malo smo za to krivi ljudje sami, ker se širimo na območja, ki so bila od nekdaj poplavna. Vendar pa se je nekoliko spremenilo tudi vreme.” Poleg tega so nevihte bistveno bolj intenzivne. “Posebnost zadnjih poplav so izrazito močne padavine, ki trajajo nekaj ur, vendar so krajevno zelo omejene. Če se znajdemo v osrčju neke padavinske linije, imamo lahko v dolini čez par ur že poplave,” še pojasni.

Ključni so podatki s terena

Ker je take nevihte zelo težko napovedati, so edino orodje, s katerim se prebivalci lahko pravočasno zaščitijo pred poplavami, natančni in pravočasni podatki s terena. Še kot dijak je zato na območju Snežniškega hribovja postavil svoje prve tri padavinske postaje. “V srednješolskih učbenikih za geografijo smo lahko prebrali, da je območje Gomanc eno najbolj namočenih v Sloveniji. Ko pa sem sam prvič obiskal Gomance, sem ugotovil, da je državna naprava za merjenje letnih padavin postavljena na zelo neposrečeno mesto.”

Takrat je prvič podvomil, da uradno izmerjene padavine dejansko ne odražajo resničnega stanja. “Tisti, ki veliko hodi po teh gozdovih, ve, da obstajajo lokacije, ki so veliko bolj namočene kot so same Gomance. Pa tudi v dolini smo vedeli, da se vsa ta enormna voda, ki iz snežniških gozdov priteče v reko Reko, zbira na širšem območju.”

Da bi ugotovil, kje na območju Snežniškega hribovja je padavinski maksimum, je tam postavil svoje prve tri padavinske postaje. Žal je projekt po nekaj letih moral opustiti, saj je bil finančno preveč potraten. “Ostro gorsko podnebje je nekaj naprav poškodovalo, zato je bilo potrebno stalno vzdrževanje. Nekaj škode so naredile tudi divje živali. Vse skupaj je zahtevalo tudi precej logistike, saj je bilo treba vsak mesec ročno izmeriti nabrano deževnico.”

Ker pa je bila želja po merjenju padavin še vedno močno prisotna, se je konec leta 2013 povezal s Parkom Škocjanske jame, ki mu je pomagal projekt padavinskega monitoringa ponovno zagnati. Prvo od treh padavinskih postaj so postavili na Gurah (preostali dve sta v Kuteževem in Veliki Padežnici) in prav ta je v začetku leta 2014 ob katastrofalnih poplavah, ki so tedaj prizadele bistriško dolino, izmerila doslej rekordno količino padavin. “Takrat smo zabeležili 300 litrov dežja v 24 urah,” se spominja Zidar.

“Že nekaj mesecev po postavitvi padavinske postaje na Gurah smo vedeli, da delamo dobro stvar, ki bo v veliko pomoč prebivalcem v dolini.” Ta postaja se je v tem času namreč izkazala za izjemno koristno pri napovedovanju poplavnih valov in s tem tudi opozarjanju tako prebivalcev kot tudi obiskovalcev Škocjanskih jam pred možnimi poplavami, še pove Zidar, ki je od leta 2013 tudi nepogrešljiv član štaba civilne zaščite Občine Ilirska Bistrica. Kot član štaba skrbi za radijske zveze in ostale komunikacije ter tehnično podporo, izjemno pomembno delo pa opravlja tudi z zbiranjem in obdelavo hidroloških in meteoroloških podatkov s terena.

Vreme rad tudi fotografira

Trenutno skupaj s Parkom Škocjanske jame že snuje nov projekt. Na vrhu Snežnika naj bi še letos postavili meteorološko postajo, ki bo v veliko pomoč predvsem pohodnikom in ljubiteljem tega najvišjega izven alpskega vrha. Postaja bo beležila podatke o vetru in temperaturi na vrhu Snežnika. Poleg bo tudi spletna kamera, tako da bo mogoče v vsakem trenutku preveriti, kakšne so razmere. Vsi podatki pa bodo dostopni na spletu. “S svojim znanjem poskušam pomagati povsod, kjer me potrebujejo,” pravi Saša Zidar, ki je trenutno zaposlen na oddelku za radijske komunikacije Generalne policijske uprave v Ljubljani, pred tem pa je nekaj let na ARSO skrbel za meteorološke merilne postaje.

Vzporedno z raziskovanjem vremenskih pojavov se je v njem prebudila tudi fotografska strast, resno pa se je začel fotografiranju posvečati v srednješolskih letih. “To je v bistvu neka dopolnitev mojega primarnega hobija meteorologije. Ko opazujem vremenske pojave, jih vedno rad tudi fotografiram,” razloži. “Kakor ni vsak sončni zahod enak, tako je tudi vsak vremenski pojav edinstven in neponovljiv. Zato je fotoaparat moj zvesti spremljevalec povsod, kamor grem.”

---