Von Trappovi imajo v Salzburgu muzej

Zgodba pojoče avstrijske družine von Trapp ni ravno takšna, kot nam jo je posredovala ameriška filmska uspešnica The Sound of Music (Moje pesmi, moje sanje), ki so jo ob izidu promovirali kot romantično zgodbo v “zlati dobi” avstrijske zgodovine.

Odpri galerijo

Zlata doba avstrijske zgodovine je bila doba vzpona nacizma, povojne stiske in propada idealov. Druga plat fikcijske medalje nam ponuja še veliko drugih priredb: Mario Kutschera je pri vseh življenjskih (in tudi umetniških) izbirah vodila predvsem verska vnema, kapitan Von Trapp se ni strinjal z javnimi nastopi pojoče družine in se je običajno pojavljal na odru le bežno in ob koncu nastopa, vokalno-instrumentalni repertoar skupine je segal od stare glasbe do ljudskih viž, nastopanje sploh ni bilo tako sproščeno in koreografsko kot v filmu, mentor in dirigent skupine pa je bil pater Franz Wasner. Temu bi lahko dodali še podatek o usodi družinskega, salzburškega raja: gosposka vila je bila za daljši čas zaplenjena in uporabljena kot sedež SS in njihovega vodje Heinricha Himmlerja, po vojni in vse do leta 2008 pa je bila last cerkvenega reda in je bila zato za obiske nedostopna, kaj šele za snemanje filma.

Tržaški dokumenti družine von Trapp

V Salzburgu se gledalci filma, ki so ga prvič predvajali leta 1966, niso prepoznali v pocukrani družinski idili, ki je odgovarjala zahtevam ameriške filmske industrije. Resnična zgodba družine Von Trapp pa se je nadaljevala v ZDA z zatonom koncertne kariere po skoraj dvajsetletni dejavnosti, a tudi z novo, dobrodelno in izobraževalno dejavnostjo na kmetiji v Vermontu.

Mornarski častnik Georg Ludwig von Trapp se je rodil v Zadru in se prvič poročil v Pulju, kjer so se rodili tudi prvi otroci velike družine.

Morda pa je manj znano, da je družina leta 1938, v času nacistične vlade, lahko zapustila Avstrijo, ker je imela večina njenih članov tržaške dokumente, kar je po novem pomenilo biti italijanski in torej tuj državljan. Trst in okolica se pogosto pojavljajo v zgodovini družine (tudi v dopisovanju Marie, v katerem je na primer omenjena sesljanska obala). Mornarski častnik Georg Ludwig von Trapp se je rodil v Zadru in se prvič poročil v Pulju, kjer so se rodili tudi prvi otroci velike družine. Njegova žena je bila vnukinja angleškega ladijskega inženirja Whiteheada, ki se je v prvi polovici 19. stoletja preselil najprej v Trst, nato na Reko, kjer je obogatel z izumom in izdelovanjem torpeda. Srečna doba družine Von Trapp se je končala s propadom cesarstva, prekinitvijo kariere v mornarici in prisilno vrnitvijo v Avstrijo. Stečaj banke je dodatno preizkusil družino, ki je izhod našla tudi v pevski dejavnosti.

Drugačna zgodba

Danes so izleti po poteh družine Von Trapp (tiste iz ameriškega filma) verjetno druga največja turistična atrakcija po “blagovni znamki”, ki se imenuje Wolfgang Amadeus Mozart. Vila, kjer je družina resnično živela, ne spada v program teh vodenih ogledov in vsekakor ni tista, v kateri so posneli film: pravzaprav je tudi celotna resnična zgodba neke vrste vzporedni svet za zaveso hollywoodskih bleščic. Vredna je pripovedovanja, zato je mag. Christopher Unterkofler, na pobudo Marie Franziske von Trapp (kapitanove hčere iz prvega zakona), sprejel izziv in ob upravljanju hotela v nekdanji družinski vili, lani ustanovil tudi muzej v središču Salzburga. Z Unterkoflerjem smo se pogovorili o vzrokih za muzej, izbranem kritičnem pristopu, primerjavi med fikcijo in resnico.

Moje pesmi, moje sanje

Moje pesmi, moje sanje (The Sound of Music) je ameriški glasbeni film iz leta 1965, ki je nastal po istoimenskem muzikalu iz leta 1959, temelječem na spominih Marie von Trapp. Gre za zgodbo, ki je postavljena v predvojni Salzburg, kjer pripravnica za redovnico pride za vzgojiteljico v družino upokojenega vdovca, oficirja von Trappa. V hišo prinese ljubezen do glasbe, ki jo prenese na otroke in von Trappa, s katerim se tudi poročita. Družina emigrira, glasba jim pomaga prebroditi domotožje, v novi domovini, ZDA, postanejo slavna pojoča družina. V glavnih vlogah sta v filmu nastopila Julie Andrews in Christopher Plummer, režiral pa ga je Robert Wise. Film je dobil deset oskarjev in je na lestvici hoolywodskih filmov vseh časov na petem mestu po skupnem zaslužku. Muzikal so ogromnokrat uprizorili po vsem svetu, leta 2008 tudi v Prešernovem gledališču v Kranju.

Na muzejskih panojih beremo, da so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja Salzburžani premiero filma Moje pesmi, moje sanje sprejeli zelo hladno.

“V ZDA je bil uspeh filma vezan na poudarjanje dveh pomembnih tem, kot sta ženska emancipacija in družina. Ljudje so potrebovali občutek varnosti, trdnih vrednot. Film so redno predvajali med božičnimi prazniki, ko so vsi bolj občutljivi do teh pozitivnih sporočil: skupaj lahko premostimo katero koli težavo! V Salzburgu je bilo drugače in spomin na polpreteklo zgodovino je bil zelo živ: po vojni je ameriška vojska zapustila območje, Avstrija je bila osvobojena in je skušala še enkrat vzpostavljati obnovljeno identiteto: v prvem povojnem času brez cesarstva, v drugem pa z zavestjo, da ni več regija Nemčije. Res je, da je Avstrija volila za priključitev in da je takrat sprejela Hitlerja z odobravanjem, vse to pa je bilo posledica kriznega časa. Ljudje so upali, da bo prinesel delo in blagostanje: težko so se prebijali celo do obroka in v takih razmerah se ne ukvarjaš s političnimi vprašanji. Kmalu pa so razumeli, da niso dosegli, kar so pričakovali. To so bila v šestdesetih letih zelo kompleksna vprašanja in nezaceljene rane; mislim, da Avstrijci in v še večji meri Salzburžani niso marali, da bi jim Hollywood s svojim muzikalom pokazal, kakšni so ali kakšni bi morali biti.

Poleg tega je bila družina von Trapp v Avstriji manj poznana, s filmom pa je postala najbolj znana avstrijska družina na svetu. Leta 2011 so v Salzburgu uprizorili še broadwayski muzikal, ki je bil razprodan že pred premiero v Landestheatru in je še danes rekordna uspešnica. Naj povem, da 70 odstotkov vstopnic kupujejo domačini, kar priča o povsem spremenjenem odnosu do te zgodbe.”

Zakaj ste se določili za odprtje muzeja?

“Zamisel je nastala pred desetimi leti. Muzej smo načrtovali v vili von Trapp, ki jo upravljamo. Gre za velike prostore sredi ogromnega parka, kdor biva v bližini vile, pa ni bil tako navdušen nad projektom turistične atrakcije, ki bi po mnenju sosedov skalila mir, zato nismo dobili dovoljenja. Sestavili smo tudi prometni načrt, ki ne bi oviral okolice, tudi v tem primeru pa smo naleteli na blokado. Ko smo razumeli, da ne bomo uresničili načrta na edini avtentični lokaciji, smo ga pripeljali v središče mesta.

Vse pa se je začelo na predlog Marie, ene od hčerk iz prvega zakona gospoda von Trappa, ki se je vrnila v te kraje ob ponovnem odprtju vile. Rekla je, da vsi poznajo na pamet film, malokdo pa pozna resnično zgodbo. Odgovoril sem ji, da bi morala zapisati svoje spomine, ona pa je to nalogo zaupala meni. Tako sem res napisal knjigo in produciral še zgoščenko. Vse zbrane informacije so se nato preusmerile v muzej ...”

... ki uspešnici ne postavlja spomenikov.

“Muzikal služi razvedrilu z lepo zgodbo in srečnim koncem. Resnična zgodba nima dramaturškega vrhunca, nima popolnega filmskega scenarija: življenje se zgodi in se moraš odzvati na vse pripetljaje. V tem je pozitivno sporočilo, ki povezuje film in resnico: upanje za milijone ljudi, da se po vsakem padcu lahko pobereš.”

Družina Von Trapp je pela za Mussolinija, potem pa je zapustila nacistično Avstrijo ...

“Peli so tudi za papeža. Ljubili so najprej glasbo in Maria je bila prepričana, da glasba lahko širi mir, da lahko izboljša ljudi. Zanjo je bila glasba poslanstvo. S člani družine je bolj kot politično vero delila glasbeno in duhovno. Ni imela pravega umetniškega pristopa: izhajala je iz čustev, ki dajejo vsem stvarem mehkejšo podobo. Ko se je zaključila pustolovščina pojoče družine, je ustanovila v Vermontu glasbene kampuse. Del njene družine pa se je ukvarjal z misijoni v Novi Gvineji. Nazadnje so se vsi vrnili na ameriško družinsko kmetijo, ki je danes hotel.”

Obstajajo posnetki pojoče družine?

“Seveda, saj jih uporabljam v muzeju, kjer prodajamo tudi razne cedeje. Zveni pa tako različno od filma! Rodgers in Hammerstein sta ustvarila čudovite melodije, ki so idealno služile namenu. Razumela sta avstrijski melos. Pomislite na primer na pesem Edelweiss: v inozemstvu je marsikdo mislil, da gre za našo državno himno!”

V muzeju razstavljate razne izvirne dokumente, so med njimi tudi taki, ki so pripadali družini?

“V muzeju imamo veliko pohištva in predmetov iz tiste dobe, nekatere tudi iz najbolj mračne dobe v zgodovini vile, nimamo pa predmetov, ki so bili last družine von Trapp. Tudi trgovino muzeja smo opremili s pohištvom iz 30. let prejšnjega stoletja, da bi ustvarili čim bolj avtentično okolje v sozvočju z muzejskimi eksponati in zgodbami.”

Kakšni so vaši osebni odnosi s člani družine von Trapp oziroma vaš pristop k njihovi življenjski zgodbi?

“Maria Franziska je bila za nas kot družinska članica. V zadnjih letih so se razni potomci družine von Trapp vrnili v te kraje, da bi poiskali svoje korenine in da bi si ogledali vilo. Osebno mi veliko pomenijo pozitivna sporočila, ki jih nosi lik kapitana von Trappa, enega največjih avstrijskih osebnosti v času prve svetovne vojne. Bil je radodaren človek, s smislom za diplomacijo, z velikim posluhom do želja svojih sinov. Nekoč je vzel v roke vejo in vprašal svoje otroke, ali mislijo, da jo bo zlahka zlomil. Odgovorili so seveda pritrdilno. Nato je vzel butaro vej in ponovil vprašanje. Ko so veje privezane skupaj, jih težko zlomiš: v slogi je moč. To velja za vsakega izmed nas in predstavlja tudi večno sporočilo družine von Trapp.”

---