Urban Gulič iz Ilirske Bistrice iz Lego kock gradi umetniške inštalacije

21-letni Urban Gulič iz Ilirske Bistrice je avtist z motnjo v duševnem razvoju. Kljub posebnim potrebam z določenimi prilagoditvami in ob pomoči najbližjih živi polno in aktivno življenje. Je navdušen pohodnik in kolesar. Rad potuje in obiskuje prireditve. Zelo ga pritegnejo tudi dokumentarne oddaje o vesolju, tehniki in gradnjah. Če bi lahko izbiral, pa bi ves dan zlagal konstrukcije iz Lego kock. Svoje inštalacije, kot jim pravi, je predstavil že na dveh razstavah, 1. julija ob 18. uri v kozinski knjižnici odpira še tretjo.

Na dvorišču pred domačo hišo me pričaka slok mladenič. V rokah tišči del konstrukcije iz Lego kock, ki spominja na železniške tire. “Živjo, Urban,” ga pozdravim, on pa me le na hitro ošvrkne s pogledom in se z mislimi takoj potopi nazaj v kos Lego kock, ki ga ves čas mojega obiska ni izpustil iz rok. “To je Urban. V mislih že snuje novo vesoljsko plovilo,” me prijazno naprej povabi njegova osebna asistentka Urška Vrh, ki skrbi, da so Urbanovi popoldnevi čim bolj pestri in aktivni.

Urban Gulič, ki bo oktobra dopolnil 22 let, je avtist z motnjo v duševnem razvoju. Diagnozo so mu postavili pri štirih letih in pol. “Ko je kar naenkrat prenehal zlogovati besede in se ni več odzival, smo posumili na težave s sluhom. Vendar ko se tudi po operaciji žrelnice stanje ni izboljšalo, smo začeli raziskovati naprej. Vedno bolj očitno je bilo njegovo pomanjkanje socialne interakcije, pogosto je zapadel v svoje rituale, vsaka malenkost ga je spravila v stres. Kmalu je postalo jasno, da gre za avtizem,” se začetkov velike preizkušnje spominja Urbanova mama Helena Primc.

“Urbanova velika želja je, da bi potoval po svetu, ljudje pa bi v kraje, kamor bi pripotoval, prihajali gledat njegove inštalacije.”

Helena Primc, Urbanova mama

Kljub oviram živi polno življenje

Z devetimi leti je Urban začel obiskovati divaško enoto Centra za usposabljanje Elvire Vatovec (CUEV) Strunjan, kjer se bo šolal do svojega 26. leta. Sicer pa je tudi član lokalnega društva za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju Sožitje. Njegova mama in babica Ana se trudita, da kljub posebnim potrebam z določenimi prilagoditvami in ob pomoči najbližjih živi polno in aktivno življenje.

“Urban je celo veliko bolj aktiven, kot marsikateri njegov zdrav vrstnik. Najraje je v naravi. Na dan prehodiva tudi po deset kilometrov. Večkrat sva bila že na Snežniku in Nanosu, tudi na jezera greva rada. Letos pa imava v načrtu preizkusiti še supanje,” našteva Urška.

Je tudi strasten športnik. Rad pleza in raziskuje jame, predvsem pa kolesari. Letos se je udeležil tudi specialne olimpijade v Škofji Loki, kjer je na kolesarski cestni dirki odlično zastopal divaško enoto CUEV. Z Urško, ki ga vsak dan po šoli pričaka okrog 14. ure in je z njim do večera, tudi veliko ustvarjata, obiskujeta razstave in kuhata. Skupaj spečeta kruh, pripravita pico ali sladoled. Ob četrtkih mora Urban pospraviti svojo sobo, menjati posteljnino. “Vse naredi sam, Urška ga samo nadzira in spodbuja,” pripomni Helena, ki do svojega sina ni prav nič popustljiva. In prav zaradi njene vztrajnosti je Urban tako zelo napredoval.

“Čim več ga vključujemo v vsakdanja opravila, zato da se znebi strahu in da postane do neke mere samostojen,” pravi. Skrbi tudi za svoji dve oranžni muci, Pupo in Pepija. “Očisti jima mačje stranišče in ju nahrani, seveda pa ju tudi zelo rad preganja,” se posmeje, medtem ko Urban že nestrpno čaka pri vratih, ki vodijo v zgornje nadstropje.

“A gremo?” vpraša z iskrivimi očmi. Seveda takoj prekinemo pogovor in mu sledimo po stopnicah do podstrešja. Tam ima svoj delovni kotiček, prostor, kjer na plan privrejo njegova izjemna domišljija, ustvarjalnost in genialnost. V majhnem, vendar lično urejenem prostoru, ki ga je na delu podstrešja pomagal urediti tudi sam, je vse na svojem mestu.

Na velikem delovnem pultu so kupčki Lego kock, razvrščeni po barvi in obliki. “To so sestavni deli za vesoljsko ladjo, podvozja in ventile. Že od nekdaj ima vse urejeno po barvah in oblikah. To je tipično za avtiste,” pripomni Helena. Lego kocke so Urbanova največja strast že od malega. Začel je z lažjimi kompleti, potem pa se je počasi lotil Technics kock, ki so ga povsem zasvojile. “Sprva sem mu malo pomagala, vendar ker ima zelo dobro prostorsko orientacijo, je hitro osvojil korake,” pove. Vsak komplet najprej zloži zgolj na podlagi slike, saj navodil ne zmore brati. Ko je enkrat zložen, pa ga razstavi in začne z ustvarjanjem svojih umetniških inštalacij, kot jim pravi.

Ker se za umetnine spodobi, da jih občuduje tudi javnost, je tudi Urban svoje razstavil najprej v ilirskobistriški Knjižnici Makse Samsa, nato pa še v divaški enoti CUEV Strunjan. Zdaj pa že nestrpno čaka na otvoritev svoje že tretje razstave, ki bo 1. julija v kozinski enoti Knjižnice Srečka Kosovela. “Njegova velika želja je, da bi potoval po svetu, ljudje pa bi v kraje, kamor bi pripotoval, prihajali gledat njegove inštalacije,” nenavadno sinovo željo razkrije mama.

V svojem Lego svetu bi lahko preživel ure in ure. “Če bi mu dovolili, bi tu preživel cel dan. Zato vse, kar počne, nadziramo in doziramo, sicer bi hitro odplaval v svoj svet,” poudari Helena. “Čisto bi se mi zmešalo,” jo dopolni Urban, ki kocke največkrat dobi kot nagrado, zanje pa prispeva tudi del svoje žepnine.

Angleščina ga umiri

“Put it down (položi nazaj, op. a.),” me ostro zaustavi, ko želim najverjetneje bodoči del vesoljske inštalacije povleči iz ene od škatel, kjer so pospravljeni redki kosi Lego umetnin, ki niso pristali na razstavi. “Ko je v stresu, govori angleško,” na moj začuden pogled odgovori Helena. Urban, ki le redko spregovori v maternem jeziku, govori namreč odlično angleško. “Že od malega z njim komuniciram v angleščini. Brala sva veliko angleških pesmic in pravljic, zdaj pa najraje posluša zvočne knjige v angleščini. Ta jezik ga umiri,” razlaga, medtem ko že zapuščamo ustvarjalni kotiček na podstrešju.

Še preden se utegnem posloviti, se Urban že namesti na kavč pred televizijski ekran in ponižno čaka z daljincem v roki. “V redu. Naj ti bo. Eno kratko,” njegovi prošnji ugodi mama, meni pa pojasni, da je čas za njegovo najljubšo oddajo How it's made (Kako je narejeno, op. a.). Dokumentarne oddaje o vesolju, tehniki in gradnjah so namreč druga Urbanova velika strast.

Mojega pozdrava, ki sem mu ga namenila ob slovesu, najverjetneje ni več slišal. Pa kdo bi mu lahko zameril. Medtem ko je v roki še vedno trdno tiščal del svoje bodoče konstrukcije, je v mislih gotovo že snoval svojo novo vesoljsko inštalacijo.

---