Trije šefi po imenu Jurij in angel, ki je povezal Piran

To, da bo intervju Primorskih novic na odru Gledališča Koper z Zorkom Bajcem prinesel veliko vsega: zgodb, resnih razmislekov in duhovitih preobratov, je bilo povsem pričakovano. Pa tudi to, da bo pogovor spremljala polna dvorana. Ne le sedanjih in nekdanjih župljanov, temveč mnogih posameznikov od tu in tam, ki so prekrižali svoje poti s piranskim župnikom. Zorko Bajc ima namreč navado, da brez velikega hrupa in pompoznih besed ljudem seže v srce.

abcd Foto: Zdravko Primožič/FPA
abcd Foto: Zdravko Primožič/FPA

Na križišču med župnijo Piran in Primorskimi novicami zvonijo zvonovi. Kar nekaj let je minilo, kar je bil časopis eden od pokroviteljev in botrov svojevrstne akcije. Izvirne in zanimive, prav značilne za piranskega župnika, ki je, ker ga je motilo, da se z zvonika cerkve sv. Jurija ne oglašajo zvonovi, našel način, da jih je pripeljal iz Berlina. Ter s tem med skupnostjo v nemški prestolnici in tisto v očarljivem primorskem mestu spletel močne vezi.

Zorko Bajc (na fotografiji levo) piransko župnijo vodi že skoraj dvajset let. In ko se ozre na pretekli čas, težko verjame, da je tako hitro minil: “Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj doma v lepem Piranu, sploh pa ne, da bom tu preživel toliko časa, več kot tretjino svojega življenja.”

“V glavi imamo res stereotipe, klišeje o tem, kakšen bi moral biti župnik ali kakšni so duhovniki na splošno. To velikokrat doživim ob srečanju z ljudmi, ker ne ustrezam njihovi vnaprejšnji predstavi. Ampak vedeti moramo, da je vsak duhovnik svet zase.”

Otroštvo pod Javornikom

To življenje se je začelo v krajih, ki so precej drugačni od blage slovenske Istre: “Prihajam iz koncev, kjer ni morja, od koder morja še videti ni. Razen na kakšen lep dan, ko se povzpneš na Javornik in morje uzreš kot nekaj oddaljenega in nedosegljivega. Rodil sem se v Kanjem Dolu, to je majhna vasica med strmimi pobočji, in tam preživel najnežnejše otroštvo. Po treh, štirih letih smo se z družino preselili na Col, kjer je doma oče. Tam sem hodil v osnovno šolo. Tista prva leta v Kanjem Dolu so na meni pustila močan pečat, ki ga vedno bolj čutim in se ga zavedam.”

V Zorkovi rojstni vasi zdaj ne živi nihče več in živahna skupnost preteklih stoletij je le še spomin: “Tam ni več žive kmetije. Samo ena gospa je do lanskega leta stalno živela tam, letos pa se je čez zimo prvič umaknila. Vse ostale hiše so zapuščene, nekatere spremenjene v vikende. Je pa nekoč vas imela celo osnovno šolo. Moja mama je, denimo, hodila v Šolo v Kanjem Dolu. Takrat je v vasi živelo osemdeset, devetdeset ljudi. Kot zanimivost: če kakšnemu otroku rečem, da sem se rodil še v času, ko ni bilo elektrike, ob sveči in petrolejki, čeprav je bilo to le dobrih petdeset let nazaj, je zelo začuden. Zdi se kot neka prazgodovina. In tudi meni se zdi neverjetno, da človek v pol stoletja pride od sveče do prenosnika oziroma pametnega telefona. Velik preskok.”

“Vsi moramo biti pozorni na lepoto, tisto z veliko začetnico, jo videti, čutiti in živeti. Na tak način lahko premagamo marsikatero težavo in rešimo mnogo konfliktov, si so med nami.”

V svoj rojstni kraj se rad vrača: “Domačije, kjer sem se rodil, žal ni več, ampak v gozdu v neposredni bližini sem si zgradil brunarico. Jasno, da elektrika še ni prišla tja, ampak tja ne seže niti telefonski signal, kar pomeni, da si odrezan od sveta, okrog tebe so samo gozd, polja, divje živali in čez nekaj kilometrov prvi sosed.” Medvedov, odgovori v smehu, ga ni strah. Radi pridejo mimo brunarice, kjer je opaziti njihove sledi. In čeprav še nobenega ni srečal iz oči v oči, tudi s temi bitji skuša ohraniti prijateljski odnos in jim “kaj pustim pred brunarico, da si lahko postrežejo”.

Zakaj pa gredo s te šole vsi “za gospuda”?

Kot pravi Zorko Bajc, njegove rojstne kraje v zadnjem obdobju kot zatočišče miru in lepote odkriva vse več ljudi. Na bližnjem observatoriju vsako poletje zvezdnato nebo opazujejo astronomi. Javornik je namreč na pol poti med Trstom in Ljubljano ter je kraj, ki je zaradi veliko jasnih noči in minimalnega svetlobnega onesnaževanja idealen za opazovanje vesolja: “Avgusta, ko je dež sv. Lovrenca, lahko izpod Javornika opazujete na milijone utrinkov. To je doživetje za dušo.”

“Do leta 2000 sem že prehodil pol sveta, v Piranu pa sem bil morda z osnovno šolo v četrtem razredu, ko smo šli pogledat akvarij. Ko so mi povedali, kje bo moja nova služba, sem zato najprej vzel avtokarto, da pogledam, kako se tja sploh pride.”

Če je res, da ljudje odhajajo na Goro, pa velja tudi, da je od tam v dolino prišlo mnogo zanimivih, uspešnih, nadarjenih posameznic in posameznikov. Med njimi je tudi koprski škof Jurij Bizjak. Ob vprašanju, kako se počuti ob tem, da ima sovaščana za šefa, Zorko Bajc duhovito pripomni: “Za prvega šefa, ker imam, seveda, kar nekaj šefov nad sabo, zanimivo pa je, da so vsi Juriji. Imam škofa Jurija, imam papeža, ki se zdaj imenuje Frančišek, ampak njegovo prejšnje ime je bilo Jorge, torej Jurij. In imam svetega Jurija, torej zavetnika, za katerega moram skrbeti v Piranu.”

Razlogi, zakaj ljudje s Cola, od snega, burje in hribov odhajajo za kruhom v dolino, obljubljeno deželo, so seveda različni. Manjša skrivnost pa je, zakaj je, verjetno, čeprav uradne statistike ni, Col med slovenskimi vasmi z največ duhovniki glede na število prebivalcev. Kar devet jih je: “Eden je seveda škof. Najstarejši je glasbenik Jože Trošt, ki je že upokojen, potem imamo dva misijonarja na Slonokoščeni obali, vojaškega kaplana, nekateri smo pa župniki. Jaz recimo pokrivam mornarico.” Colska duhovniška deveterica se sreča enkrat na leto: “Naredimo si tako imenovani colski kleriški 'žur' in pridemo vsi skupaj. Ker nas je veliko, mora biti piknik. Vsi imamo namreč radi domače dobrote. Še posebej tiste, ki se posušijo na burji.”

“Vse je povezano, toliko majhnih čudežev se dogaja. Lepo je, da smo pozorni nanje in hvaležni zanje. Drug drugemu lahko vedno pomagamo na tak ali drugačen način. Predvsem pa moramo v drugem videti človeka in ga spoštovati ne glede na njegova prepričanja.”

O tem, zakaj je ravno s Cola toliko duhovnikov, obstajata resna in manj resna teorija. Resna je povezana predvsem z dobrimi zgledi: “Ne le Col, tudi sosednje župnije so kar močne z duhovnimi poklici. Mislim, da je imel veliko vlogo pri tem dolgoletni župnik na Colu Boris Čibej. Bil je dober zgled, ki nas je navdušil za poklic. Ko je led prebit in se nekdo odloči, pa mu mlajši morda nekoliko lažje sledijo. V moji generaciji smo bili kar štirje duhovniki, v malo semenišče, ki je bilo takrat v Vipavi, smo šli drug za drugim. Zgodilo se je, in to mi je razredničarka povedala kasneje, da je ravnatelj celo sklical učiteljski zbor na Osnovni šoli Col in zahteval od njih odgovor na vprašanje, kaj je narobe z vzgojo, da toliko fantov odhaja v semenišče. Bilo je med letoma 1978 in 1981 in iz Ajdovščine so od oblasti prišle poizvedbe o tem, kaj se dogaja s fanti. Sicer pa sem menda že od malih nog govoril, da bom šel 'za gospuda', kot se reče pri nas.”

In katera je manj resna teorija? “Menda populacija med fanti in puncami na Colu ni bila uravnotežena in je toliko fantov moralo iti v semenišče, da so se številke izenačile. Kar nas je bilo torej viška, smo šli v duhovniški poklic.”

Kako sta dva Colčana šla v Rim

Popotna torba Zorka Bajca je polna zabavnih anekdot, med katerimi je občinstvo najbolj nasmejala zgodba o tem, kako sta po večnem mestu nekega majskega dne hodila sovaščana: mladi župnik in študent ter novopečeni škof. Zorko Bajc je ravno zaključeval študij v Rimu, ko je bil Jurij Bizjak imenovan za koprskega pomožnega škofa: “Vsak škof mora sam kupiti svoje insignije, to so škofovska kapa, mitra, palica, pastoral in križ, pektoral. Te predmete prodajajo v posebnih trgovinah v Vatikanu, kamor ponje prihajajo duhovniki iz vsega sveta. Tako je ob imenovanju prišel tudi škof Jurij in me prosil, naj ga spremim po trgovinah. Zdelo se mu je, da bo težko dobil predvsem dovolj veliko škofovsko palico. Vsi vemo, da je škof Jurij visok, korpulenten človek. Res sva obiskala kar nekaj trgovin, preden sva našla pastoral, ki je bil primeren. Šalila sva se in se smejala in nič ni bilo videti ne da sem jaz duhovnik ne da je on škof. Prodajalka nas je vprašala: 'Kdo pa je škof? Za koga kupujeta?' In ko sva povedala, da škof stoji pred njo, je bila popolnoma šokirana ter je rekla, da še nikoli ni videla tako odprtega, toplega, priljudnega cerkvenega dostojanstvenika. In nama je takoj dala, takrat so bile še lire, 300.000 lir popusta. Tako, brez barantanja.” Zgodba se nadaljuje z zamujenimi in zgrešenimi avtobusi, manjšimi zadregami in zapleti, ampak se zaključi srečno in brez greha.

Kako ostaneš to, kar si

Vprašanje ima vsak na koncu jezika. Duhovniški poklic je težka pot in ko pomislimo na duhovnika, torej na “gospuda”, kot mu rečemo na Primorskem, nam pred oči stopi podoba strogega, zadržanega in resnega sivolasega gospoda. Vsekakor ne nasmejani obraz duhovitega, mladostnega izobraženca, ki se spozna na digitalne tehnologije in je prepotoval že vse celine sveta. Bajc priznava, da so mu vprašanje, zakaj se je odločil za duhovniški poklic, ki od človeka, med drugim, zahteva, da se odreče možnosti ustvarjanja svoje družine, postavili že večkrat. In ga ne spravlja v zadrego: “Zakaj? Taka vprašanja sem si navsezadnje postavljal tudi sam. In postavljati si jih moram vedno znova, ker to ni stvar, ki jo lahko rešiš enkrat za vselej. V glavi imamo res stereotipe, klišeje o tem, kakšen bi moral biti župnik ali kakšni so duhovniki na splošno. To velikokrat doživim ob srečanju z ljudmi, ker ne ustrezam njihovi vnaprejšnji predstavi. Ampak vedeti moramo, da je vsak duhovnik svet zase, svoj človek, in nemogoče nas je poriniti v isti kalup. Vsak se trudi na svoj način priti blizu ljudem in živeti to, kar je. Nikoli nisem imel kakšne velike težave s klišeji, ker sem vedno hotel biti to, kar sem. Hotel sem biti Zorko. Brez, da bi se zato, ker sem postal duhovnik, želel spremeniti ali si mislil, da sem pa zdaj nenadoma 'gospud'.”

Ostajati duhovnik kljub temu ni lahko, priznava, in misel na to, čemu se je treba odrekati, je lahko težka: “Tudi jaz nisem imun na to. S tem se moram soočati vedno znova. Sploh, ker ne živim v samostanu, denimo v Pleterjah, kjer bi bil zaprt pred svetom in torej zavarovan pred vsemi njegovimi vplivi. V samostanu, po pravici povedano, tudi ne bi mogel živeti, ker sem, no, tak, kot sem. Res ne bi šlo. Med ljudmi živim z veseljem, ampak gotovo duhovniški poklic ni poklic temveč poslanstvo.”

Duhovniki tudi niso svetniki, opozarja: “Tudi meni kdaj poči film. Celo Jezusu je enkrat počil film in je nagnal trgovce iz templja. Prijela ga je, kot rečemo, 'sveta jeza', v tistem pozitivnem pomenu. Življenje pač ne more biti le cvetoči travnik, prinaša svoje težave in z njimi se moraš soočiti ter včasih tudi izreči jasno besedo. Ko mi vse pride čez glavo in res rabim pet minut miru, grem v brunarico. Tam, smo že povedali, telefon ne zvoni.”

Od veselja do žalosti in nazaj

Piranska cerkev je eno od najbolj priljubljenih poročnih prizorišč v Sloveniji. Kar pomeni, da je Zorko Bajc kot župnik deležen nadpovprečno veliko radostnih, veselih trenutkov. Ampak župnik se mora soočati tudi s težkimi stvarmi. “Vsi pričakujejo, da boš naravnan na pravilno frekvenco ob pravem času. Da se boš znal veseliti z veselimi in jokati z žalostnimi, biti sočuten, se vživeti. Recimo, da imaš pogreb, da so ljudje izgubili nekoga, ki so ga imeli radi. Še posebej če je bil človek mlad ali celo otrok, če se je zgodila strašna nesreča, ne moreš tega obreda opraviti kot avtomat, ampak nosiš bolečino s sabo. Ko prideš v župnišče po pogrebu, pa je tam že nekdo, ki se je prišel dogovarjat za poroko. In si je treba nadeti nasmeh na obraz.”

V Gledališče Koper je Zorko Bajc prihitel iz Pirana, kjer je imel uro in pol pred pogovorom dnevno mašo. Vmes je skočil še na kratek hišni obisk in nesel obhajilo župljanki, ki zaradi starosti ne more več v cerkev. Priznal je, da je število obiskovalcev intervjuja v gledališču precej večje, kot je bilo dobro uro prej število vernikov pri maši. A o zadevi niti slučajno ne govori z grenkobo. In pravi, da kljub času, ki ga zaznamujejo hitenje in individualizem, ljudje k župniku še pridejo po tolažbo, oporo, iskat duhovno dimenzijo, torej tisto presežno, ki je onkraj našega vsakdanjega, materialnega življenja.

O plavanju in papežu

“Lahko si predstavljate, koliko lahko znaš plavati, če si doma iz Kanjega Dola. V najboljšem primeru znaš plavati v krogu, ker si se naučil v 'štirni'. Druge vode tam ni,” Zorko Bajc začenja odgovor na vprašanje, kako je v Piranu skočil v vodo: “Imel sem smolo in srečo. Smolo v tem, da sem res znal plavati zgolj za silo in imel sem velik strah pred vodo. V vodo sem šel le do točke, ko sem se še lahko dotaknil dna, in to me je spremljalo vse do mojega 34. leta. Kar dolgo. No, potem sem pa prišel v Piran. Župnišče je, kot vemo, tik nad plažo, in rekel sem si, da moram to morje izkoristiti. Tako sem začel redno hoditi sam na to svojo plažo in se potapljal v vodo toliko časa, da sem izgubil strah. Splaval sem in zdaj lahko skočim iz čolna v morje, ne glede na to, ali je voda globoka dvajset metrov ali tri kilometre, ker vem, da bom ostal na gladini. To je dosežek Pirana. Tam torej nisem bil vržen v vodo in splaval le metaforično, ko sem prevzel vodenje župnije, ampak tudi prav dobesedno.”

Duhovnik je postal pri 26 letih. Teološka fakulteta traja šest let, pred vpisom pa je moral opraviti še vojaški rok, v Skopju, v eni od kasarn, ki so jim rekli, da so “za popove in lopove”. “Jaz sem seveda sodil med prve,” se nasmehne. Po posvečenju je bila njegova prva služba kaplanstvo v Tolminu. “V tiste kraje sem se zaljubil. V Sočo, v hribe. Narava je čudovita, ljudje pa prijazni, dobri Ampak me je škof pustil tam samo dve leti. Računal sem, da bo trajalo malo dlje, zato me je premestitev malo neprijetno presenetila. Poslali so me v Postojno in tja, po pravici povedano, nisem hotel. Škof mi je obljubil, da bom ostal samo eno leto, ampak nato se je tisto leto raztegnilo v štiri. In bila so čudovita štiri leta, odlično sem se ujel z ljudmi in celo s svojim šefom, tamkajšnjim župnikom, ki je bil strah in trepet in je bila do takrat “življenjska doba” kaplanov pri njem leto do leto in pol. In v Postojni se mi je zgodila lepa stvar, ki se ne zgodi vsakemu: namreč na obisk je prišel papež. In to celo praznovat svoj rojstni dan.”

Pri obisku Janeza Pavla II. v Sloveniji je Bajc odigral pomembno vlogo. Režiser Gregor Tozon, ki je med pogovorom na te besede kimal iz prve vrste, je bil odgovoren za pripravo srečanja papeža z mladimi v Postojni: “Ne vem, kje me je zbezal in me vzel za pomočnika pri organizaciji. Papeža sva uspešno sprejela in dogodek je bil res lep, samo o tem bi lahko govorili dva večera. Tisto kito šmarnic, ki jo je papež nosil čez ramena, sem, oprostite, osebno nesel v smetnjak. Če bi takrat vedeli in se zavedali, koliko bi bila ta kita vredna danes ...”

Nekaj let kasneje ga je takratni škof Metod Pirih poklical v pisarno in mu sporočil, da ga pošilja na študij v Rim. Stvar je bila torej taka, da je najprej papež prišel k Zorku Bajcu in nato je Zorko šel k papežu? “Če tako pogledamo, pa res,” se nasmeje: “Bila ena malenkost, tako rekoč drobni tisk, in smo spet pri plavanju. V italijanščini sem znal reči samo 'buongiorno'. To je bilo julija, oktobra pa naj bi se začela predavanja v italijanščini na papeški univerzi Gregoriana v Rimu. Pa so me poslali mesec prej, da sem šel na intenzivni tečaj italijanščine. No, v tistem mesecu sem iz 'buongiorno' napredoval na 'buonasera' in prvega oktobra, ko sem sedel v predavalnici, nisem vedel, ali naj pišem in sproti prevajam tisto malo, kar sem razumel, ali naj si delam zapiske v italijanščini ali naj le sedim, poslušam in si rečem 'Bog pomaga, kaj bo iz tega.' Odločil sem se za tretjo možnost.”

Lepoto najdemo povsod

Nekaj je bilo iz tega in po zaključku podiplomskega študija je Zorko Bajc prevzel komisijo za sakralno dediščino pri koprski škofiji. Njegova ljubezen do umetnosti in novo pridobljena izobrazba pa sta imeli verjetno precej opraviti s tem, da so ga poslali v kraj, kjer dediščine prav res ne manjka.

Ko se je odpravljal na morje, je bil že prekaljeni svetovni popotnik. In potovanja so njegova strast še danes. Preromal je skoraj vse celine sveta. Vedno s fotoaparatom okrog vratu. Skozi njegov objektiv je nastalo na tisoče podob ljudi, pokrajin, v času zamrznjenih trenutkov, ki jih je njegovo oko ujelo doma in po svetu. Združil jih je v več fotografskih monografij. Značilnost njegovega sloga je, da ujame čar odseva kamna v najbolj običajni luži na piranski punti: “Vsi moramo biti pozorni na lepoto, tisto z veliko začetnico, jo videti, čutiti in živeti. Na tak način lahko premagamo marsikatero težavo in rešimo mnogo konfliktov, si so med nami.”

Popotnik je res v bil, a Pirana, dokler ga tja niso poslali za župnika, tako rekoč ni videl. “To verjetno sodi med male grehe. Do leta 2000 sem že prehodil pol sveta, v Piranu pa sem bil morda z osnovno šolo v četrtem razredu, ko smo šli pogledat akvarij. Ko so mi povedali, kje bo moja nova služba, sem zato najprej vzel avtokarto, da pogledam, kako se tja sploh pride. Ko sem se prvič pripeljal v mesto, nisem znal do župnišča. Parkiral sem tam nekje pri Tartinijevem trgu in plačal kazen. Res nisem vedel ničesar o Piranu, zdaj pa ga že malo poznam. Vem, recimo, da imamo deset cerkva, od tega moja župnija devet. Takrat tega nisem vedel: mislil sem, da mi pripada le ena, pa se bil srečni dobitnik devetih naenkrat.”

“Škof me je poslal študirat umetnost ravno z namenom, da bom v celotni škofiji bdel nad kulturno in umetnostno dediščino. Takrat se seveda nisem zavedal, da je velik del tega bogastva ravno v Piranu. Potem je pa nastajalo eno z drugim,” Bajc pojasnjuje, kako je ob službi župnika prevzel še dolžnost varuha, promotorja in ohranjevalca piranske kulturne dediščine: “Iskal sem predvsem načine, kako priti do ljudi. In hitro ugotovil, da so razmere precej drugačne kot v Tolminu ali Postojni. Zazdelo se mi je, da so kultura, umetnost, razstave, koncerti, dobra pot. Iz tega se je porodila zamisel o pastoralno-kulturnem centru Georgios. Zdelo se mi je res škoda, da propada tako lepo prizorišče sredi Pirana. Tudi to je zgodba, ki mi je bila, kot kaže, usojena. Šest, sedem let, preden sem prišel, sem videl film, ki je prikazoval čudovit vrt in cerkev pri morju. Gre za film z naslovom Zrakoplov, ki je bil posnet ravno na tem vrtu. Ko sem prišel sem, leta 2000, se mi je vse zdelo čudno znano. In takrat sem dojel, da je iz tega vrta treba narediti veliko več kot le kraj, kjer rasteta solata in plevel. Čez osem oziroma devet let je končno uspelo. In tam se dogaja veliko različnih stvari. Morda organizacija kulturnih dogodkov ni ravno duhovniško delo, ampak povezuje ljudi in to mi je všeč.”

Naštevati številne projekte, pri katerih Zorko Bajc sodeluje ali jih vzpodbuja, bi trajalo veliko predolgo. Ne, pravi, nima kakšne posebne koncesije najvišjega šefa, po kateri bi bil njegov dan za nekaj ur daljši: “Ampak ne bi bilo slabo. Čas dejansko beži prehitro, idej in želja pa je veliko. Sem pa prišel v leta, ko sem se sprijaznil s tem, da se vsega ne da narediti.”

Od Triglava do Avstralije

Slovenija ima menda približno toliko cerkva, kolikor je visok Triglav, torej dobrih 2800. Od tega jih je v koprski škofiji, od Trente do Sečovelj, nekaj čez 500: “Zadnjič sva s škofom Bizjakom v naše dobro ugotovila, da Aljažev stolp po katastru sodi v našo škofijo. Kredarica je pa že ljubljanska.”

Komisija za sakralno dediščino, ki jo Bajc vodi, se je odločila za zelo ambiciozen pilotni projekt: “Kaj takšnega še ni naredil nihče v Sloveniji. Začeli smo s popisom premične sakralne dediščine, slik, kipov, prtov, svečnikov, kelihov, spovednic, moštranc in tako naprej, in upam, da bomo uspeli v naslednjih letih opraviti to gromozansko delo, da predmete popišemo, poslikamo, ocenimo. Ne predstavljamo si, kako veliko je to bogastvo. Če nam bo uspelo, bo to res veliko delo za prihodnja stoletja.”

Bajčev zadnji podvig je obnova angela, ki krasi vrh zvonika piranske cerkve: “Ta angel me je dobesedno izzval. Dve leti prej se mi je zdelo, da je angel v sumljivem stanju in smo ga posneli s kamero na brezpilotniku. Upal sem, da bo zdržal še nekaj let in se bomo temeljito pripravili na obnovo. Ampak se ni izšlo. Mislim, da bo zdaj ravno eno leto, kar je angel vrgel svoje krilo na trg. Hvaležen sem vsem, ki so pomagali in so se tako velikodušno odzvali, od občine do vojske, civilne zaščite in posameznikov, ter vesel, da je ta angel resnično povezal Piran veliko bolj kot marsikaj drugega. Letos je natanko 250 let, od kar so ga prvič postavili na zvonik, kar je natanko leto več kot mineva od odkritja Avstralije.”

Proces, ki je pritegnil pozornost najširše slovenske javnosti, so posneli z različnih zornih kotov in v nastajanju je dokumentarni film, ki ne bo prikazal le postopka restavracije, ampak bo razkril zgodbo o piranskem angelu. Zanimiva in intrigantna je, pravi Bajc, a je ne pove vnaprej: “Kdor jo hoče slišati, naj pride v kino pod zvezdami v Georgios. Načrt je, da bomo s premiero začeli letošnjo filmsko sezono.”

Ko je pred leti Zorko Bajc praznoval srebrno mašo, 25 let duhovniškega poklica je, kot da bi bilo usojeno, na spominsko podobico dal natisniti piranskega angela, ob njem pa čudovite besede o Bogu, ki ne prihajajo iz Svetega pisma, temveč izpod peresa mističnega perzijskega pesnika Hafisa oziroma Hafeza. “Vse je povezano, pravi Bajc, “toliko majhnih čudežev se dogaja. Lepo je, da smo pozorni nanje in hvaležni zanje. Drug drugemu lahko vedno pomagamo na tak ali drugačen način. Predvsem pa moramo v drugem videti človeka in ga spoštovati ne glede na njegova prepričanja, ki nas danes pogosto tako razdvajajo, ali na kakršnokoli njegovo lastnost. Če so vsi pripravljeni in dobronamerni, lahko naredijo velike, lepe stvari.”


Najbolj brano