Tilen Kocjančič: “Želim si biti blizu ljudem”

S 25-letnim Tilnom Kocjančičem, doma iz Bertokov, je Istra po 15 letih dobila novomašnika. Dolgemu premoru navkljub meni, da je Istra še dovolj duhovno “budna”, da bi v bodoče dobila še kakšnega duhovnika. V koprski škofiji, ki sega od Sečovelj do Trente, je bilo zadnje duhovniško posvečenje pred tem leta 2018. Novomašniki so vrsto let prihajali iz Vipavske doline in severnega dela škofije, zdaj pa je iz leta v leto povsod manj duhovnih poklicev.

Tilen Kocjančič se je rodil 8. marca 1996 v Kopru, dva meseca zatem je bil krščen v domači župniji. “Bilo je v času priprav na obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji,” nas umešča v čas. Kmalu zatem je dobil brata in sestro, dvojčka, kot otroka pa ga je sprva zanimalo vse, kar je bilo povezano z elektriko in tehnologijo, rad je tudi pomagal nonotu na vrtu, polju in v vinogradu. V cerkvi je bil dokaj nemiren in nagajiv - dokler ga ni pritegnilo dogajanje pri maši, za kar gredo zasluge tedanjemu duhovnemu pomočniku v Bertokih, februarja lani preminulemu očetu Francu Boletu, ustanovitelju revije in Radia Ognjišče. “Po nedeljski maši je rad poklepetal z ljudmi in tako vzbudil mojo pozornost. Lahko rečem, da sem ob njem začutil duhovniški poklic.”

Od Božjega klica do duhovniškega posvečenja in Postojne

Kmalu zatem je postal mašni strežnik, torej ministrant, kasneje se je vpisal na Škofijsko gimnazijo v Vipavi in po maturi “brez velikega obotavljanja” sledil notranjemu glasu ter vstopil v Bogoslovno semenišče in začel s študijem na Teološki fakulteti v Ljubljani. “Kljub preizkušnjam, ki jih ni manjkalo, sem dan za dnem odgovarjal na Božji klic, ki je bil vame posejan že od najzgodnejših let,” razkriva.

“Ni se bilo lahko odločiti za duhovništvo, v očeh sodobne družbe je ta odločitev nerazumljiva in v nasprotju z individualistično miselnostjo. Mladi se težko odločijo že za podaritev v zakonu, kaj šele v duhovništvu.”

Tilen Kocjančič, novomašnik

Spomin na diakonsko posvečenje in marca preminulega koprskega škofa Metoda Piriha (desno), levo je Jurij Bizjak. (foto: Tatjana Splichal/Družina)

Diakonsko posvečenje je prejel 25. junija lani v koprski stolnici. “Diakonska služba je prva stopnja duhovništva, čeprav so diakoni lahko tudi poročeni možje z družinami. Ne morejo maševati in spovedovati, podeljujejo pa lahko zakrament krsta in vodijo pogrebe, obiskujejo bolne in jim nosijo obhajilo ter sodelujejo pri mašah ob duhovniku.” Kot diakon je med vikendi deloval v župniji Budanje v osrčju Vipavske doline, med tednom se je udeleževal predavanj v Ljubljani. “Lahko rečem, da je za mano res lepo leto, ko sem se še bolj pripravljal na duhovniško posvečenje in delo, ki ga sedaj opravljam.”

Duhovniško posvečenje je prejel 29. junija, na praznik apostolov Petra in Pavla, v koprski stolnici, novo mašo je daroval 11. julija v domači župniji. Prejšnji mesec je nastopil službo župnijskega vikarja ali kaplana v župnijah Postojna in Studeno pri župniku Jožefu Korenu. “Župniji sta zelo razgibani, ljudje so odprti, prijetni in pripravljeni sodelovati. Veliko je mladih.” Najbolj se veseli prav dela z mladimi, s skavti, strežniki in priprav mladinskih srečanj, nekaj razredov bo poučeval verouk. Delal bo tudi z družinami in zakonskimi skupinami, s katerimi je imel kot diakon na Vipavskem zelo dobre izkušnje. Na odločitev škofa Jurija Bizjaka, da ga na prvo službeno mesto dodelijo v Postojno, ni imel vpliva, a je je vesel.

Izbral si je križ očeta Franca

Mladi duhovnik ne skriva, da je bil oče Franc Bole njegov prvi vzornik in da ga je vseskozi spremljal. “S pristno človeško toplino, značilno neposrednostjo in sproščenim značajem je v meni zanetil plamen duhovnega poklica.” Za novomašni križ, ki si ga novomašniki priskrbijo pred novo mašo in jim ga na slovesnosti izročijo sestre in bratje, si je izbral prav Boletovega. “Ko sem ga videl na njegovem pogrebu, sem takoj pomislil, da bi ga imel za svoj novomašni križ. Povprašal sem na uredništvu Ognjišča in tam so mi ga z veseljem podarili.” V Boletovem križu vidi globoko simboliko: duhovniški poklic je sad klenih primorskih čedermacev, v največji meri prav očeta Franca, tak križ pa prinaša tudi veliko odgovornost in zavezo glede nadaljevanja njihovega dela. Boletov novomašni križ mu je v veliko spodbudo v prizadevanju, da bi bil tak, kot je bil on, “v življenju rodoviten in bi moje delo obrodilo sadove”. Za novomašno geslo, vodilo, ki ga bo spremljalo in usmerjalo na duhovniški poti, si je izbral besede “da obrodite sad in vaš sad ostane” iz Janezovega evangelija (Jn 15,16).

Tudi oče Franc je duhovniško pot začel v Postojni. Koliko časa bo sam ostal tam, je odvisno od potreb v škofiji in škofove odločitve, vendar se s tem ne obremenjuje. “V dobre pol ure sem lahko v domačem Kopru ali prestolnici. Moji glavni skrbi sta maševanje in podeljevanje zakramentov. Prvi petek v mesecu obiskujem bolne in ostarele doma in v domu upokojencev. Ko slednjim prinesem obhajilo, so me zelo veseli, da si zanje vzamem čas, jim veliko pomeni.”

Duhovniško posvečenje 29. junija letos v koprski stolnici (foto: Tatjana Splichal/Družina)

O duhovniškem življenju, predstavah in željah

Predstave, ki jih je imel o duhovniškem življenju, se skladajo s tem, kar zdaj doživlja. Takšno življenje je izkusil že v šestih letih študija teologije, prav mu pridejo izkušnje, ki si jih je kot bogoslovec nabiral na praksah po župnijah koprske škofije.

Čeprav domači nad njegovo življenjsko odločitvijo sprva niso bili navdušeni in bi bili raje videli, da bi se odločil za drugačno pot, se dobro zaveda, da je vero prejel doma, kasneje tudi podporo. Nanj je še zlasti vplivalo srednješolsko obdobje v Vipavi, ki mu je prineslo spoznanja o pomembnih življenjskih vprašanjih, odnosih, prijateljstvu. Niti zaljubljenosti niso manjkale.

(foto: Tatjana Splichal/Družina)

“Ni se bilo lahko odločiti za duhovništvo, še posebej, ker je v očeh sodobne družbe ta odločitev nerazumljiva in je v nasprotju z individualistično miselnostjo. Mladi, ki so danes navajeni udobja in lagodnega življenja, se težko odločajo. Težko se odločijo že za podaritev v zakonu, kaj šele v duhovništvu.” Po njegovih izkušnjah terjajo odločitve celega človeka in bolj kot si pri tem svoboden, več lahko podariš. V tem se skriva tudi prava sreča in na koncu prejmeš več, če si več pripravljen tudi podariti.

“Spoznal sem, da je moje življenje lahko rodovitno in izpopolnjeno samo, če grem preko sebe, sem odprt za druge in se drugim podarjam. Takšno življenje živijo tudi družinski možje in žene, ki se najprej v ljubezni podarijo drug drugemu, potem pa še preko vzgoje svojim otrokom.”

Besede iz Janezovega evangelija o obroditvi sadov si je izbral tudi zato, ker so navedene v poglavju, v katerem Jezus govori o sebi kot o vinski trti in o drugih kot o mladikah. “Primorski vinogradniki dobro vedo, kako pomembno je, da je mladika trdno na trti, da bi ob pravem času dobro obrodila. Zavedam se, da delo in življenje duhovnika, pa tudi človeka, obrodi sadove le, če kot mladika raste na Kristusu in od njega črpa 'življenjski sok'. Če živimo v skladu s svojo notranjostjo, s svojo vestjo, potem je Božje življenje v nas in bo imelo vse, kar delamo, drugačno vsebino in težo, saj bo naše napore spremljal Božji blagoslov.”

(foto: Pavel Fičur)

Kocjančič si želi, da bi njegovo duhovniško služenje, delo in darovanje stremelo k rodovitnosti in padlo na plodna tla. Pomembno se mu zdi, da je kot duhovnik blizu ljudem in da je najprej človek, torej človeški. “Odprt in dostopen vsakomur. Težim k temu, da bi bil ljudem na razpolago in bi me lahko vedno pocukali za rokav.”

Verni bi morali biti ponosni na krščansko identiteto

Želi si tudi, da bi ljudje začutili, da biti kristjan ne pomeni samo pripadati Cerkvi kot instituciji, ampak pripadati veliki družini Božjih otrok, kar Cerkev primarno je, in hkrati tudi drugim kristjanom. “Verni ljudje bi morali biti ponosni na krščansko identiteto. Mislim, da kristjanom v Sloveniji manjka prav zdravega ponosa, da so kristjani. Manjka jim tudi domoljubne in narodne zavesti. Vse to se je skrhalo, ker krščanstva nismo pravilno razumeli ali pa smo ga spolitizirali in nanj gledali preveč ozko institucionalno. Pereč problem v slovenski družbi in Cerkvi je tudi razdeljenost in pomanjkanje edinosti. Namesto da bi stopili skupaj in oblikovali boljšo prihodnost, ostajamo v starih zamerah in zapadamo ideološki polarizaciji,” razmišlja.

Za drugačen obraz Cerkve

Cerkev, ki se je skozi zgodovino že prenavljala in prečiščevala, se tudi danes posodablja. “Tudi po zaslugi papeža Frančiška, ki izpostavlja skrb za najšibkejše, stvarstvo in okolje ter povezuje skupnosti ljudi, ki so bile prej v neprestanem boju. Prizadeva si za sobivanje in edinost, česar nam še vedno primanjkuje.”

Kocjančič ne nazadnje meni, da bi morala Cerkev bolj poslušati svojega ustanovitelja Jezusa in črpati moč iz evangelija, kot se skrivati za okostenelimi strukturami institucije. “Ljudje potrebujejo človeškost, ljubezen, usmiljenje, odpuščanje in odrešenje. Droge in beg v iracionalni svet jim tega ne morejo prinesti, prav tako ne potrošništvom,” je jasen.

---