Vučić: “Ta vojna je drugačna, ker je orožje drugačno”

“Ukrajinci so dobro organizirani: vse restavracije pripravljajo hrano za vojsko in reševalce, večina šol dela vsaj na daljavo, na fronti pa največ škode Rusom povzročajo droni,” so vtisi Igorja Vučića, ki je izkusil še eno vojno. Koprski televizijski snemalec je vojni veteran, tokrat pa je v začetku tega meseca deset dni preživel v Ukrajini. Tam je snemal skupaj s sodelavcem Sandrom Dokićem in z novinarjem TV Slovenija Valentinom Arehom.

Najprej so nameravali v Ukrajini, kamor so spremljali humanitarni konvoj, ostati manj časa, a so nato svoje bivanje podaljšali. “Potovali smo prek Madžarske do Muhačeva, Ternopila in nato do Kijeva. Vožnja je trajala tri dni, saj so poti dolge. Bolj ko se pomikaš proti vzhodu Ukrajine, bolj so ceste zasedene z raznimi enotami, vse več je nadzornih točk. Ceste so katastrofalne, nepredstavljivo je, kako imajo lahko še v 21. stoletju tako slabo prometno infrastrukturo. V Slovenijo smo se vračali ravno tistega dne, ko so prišla na dan ruska grozodejstva v Buči,” pravi Igor Vučić.

Kakšna država je sicer Ukrajina?

“Rekel bi, da je srednje razvita država. Očitno v sovjetskih časih niso nič vlagali v ceste na periferiji in to se je nadaljevalo, dokler je vladal Janukovič. Tudi to naj bi bil eden od razlogov za majdansko revolucijo, saj so si Ukrajinci želeli več vlaganj v svojo infrastrukturo in tudi v svoje energetske vire.”

Sandro Dokić: “Za sabo puščajo sled krvi”

Tudi Sandro Dokić se je že pred ukrajinsko izkušnjo udeležil snemanj na vojnih območjih. “Tisto, kar sem doživel v BiH in na Kosovu, je daleč od tega, kar se dogaja v Ukrajini. Ta vojna terja veliko življenj, predvsem civilistov, Rusi pa za sabo puščajo sled krvi. Zanimivo, da so Ukrajinci zahtevali, da ne snemamo njihovih kontrolnih točk, čeprav je s satelitsko sliko vidno, kje jih imajo. Popolnoma so pripravljeni na boj za vsako cesto in vsako hišo. Pogovarjal sem se tudi z Rusom, ki živi v Kijevu in je poročen z Ukrajinko. Rekel mi je, da bo branil svoj dom na vse načine, saj so okupatorji prišli v njegovo mesto,” je povedal Dokić.

Boj za energente

Prav energetika in nadzor nad energetskimi viri ter njihovo distribucijo naj bi bili eden od vzrokov za napad Rusije na Ukrajino. Je to res?

“V Ukrajini so našli tudi precejšnje zaloge plina in nafte, a so bili tako odvisni od poceni uvoza iz Sibirije, da vlada, ki je bila pod vplivom Moskve, ni začela izkoriščati teh virov, v infrastrukturo ni vlagala. Ko imaš svoj plin in energetske vire, si lahko res neodvisen in se ne pustiš več izsiljevati, kar je počela Rusija v zadnjih letih. Isto počne tudi z Evropo, ko ji grozi, da ne bo plina, če ne bo EU naredila to in ono. Zdi se mi čudno, da se Evropa že prej ni lotila naročanja plina iz drugih držav, tako da bi zmanjšala svojo energetsko odvisnost od Rusije.”

pSnemalci in novinarji so po ukrajinskih krajih imeli spremstvo ukrajinskih varnostnih enot. (Foto: osebni arhiv Sandra Dokića)

“Na bencinskih črpalkah je bilo dovoljeno točiti le do deset litrov naenkrat. A se je dalo tudi podkupiti črpalkarje, dovolj je bilo že deset evrov, da si lahko natočil poln rezervoar.”

Kako pa je v času vašega bivanja delovala oskrba z energenti v Kijevu?

“Dobava energije je bila večkrat prekinjena. Videli smo prevoze nafte in plina iz Poljske. Na bencinskih črpalkah je bilo dovoljeno točiti le do deset litrov naenkrat. Na srečo smo imeli s sabo sto litrov bencina za rezervo. Hkrati pa se je dalo tudi podkupiti črpalkarje, dovolj je bilo že deset evrov, da si lahko natočil poln rezervoar. V Kijevu je nekaj črpalk odprtih, a je na njih gneča, pa tudi dizla se ni dalo dobiti.”

Kje in kako ste živeli v Kijevu?

“Spali smo v hotelu Mercury, ki ima pet zvezdic in je v središču mesta. Imeli so precej težav z logistiko, ki je šepala. Hrana in postrežba sta bili slabi, edino, kar je bilo dobro, je bilo pivo, saj imajo lastno pivovarno. Vsi hoteli so sicer zasedeni z begunci in humanitarci. Ti člani humanitarnih organizacij in reševalci se takoj po bombardiranju kakšnega kraja v okolici odpeljejo tja in naložijo kakšnega ranjenca ali koga, ki je ostal brez hiše, še preden pride ruska vojska. Vsi hoteli so zasedeni, a smo mi imeli res odličnega človeka za zvezo, ki nam je uredil vse, kar smo potrebovali.”

“Na frontni črti imajo vojaki pred sabo računalniške monitorje, ob sebi pa drone, ki jih potem s programiranjem pošiljajo nad sovražnika.”

Kako je potekalo snemanje vojnih prizorov in posledic napadov ruske vojske?

“Pri delu smo bili omejeni, ker je veljala policijska ura, ki pa je bila različna od kraja do kraja: enkrat je začela ob 20. uri, drugič ob 22 ... Takrat se je mesto povsem zatemnilo, da bi se zmanjšala možnost letalskih napadov. Slišal se je zvok letal in že čez nekaj sekund si slišal eksplozije v mestu. Na telefonih smo imeli aplikacijo ukrajinskega obrambnega ministrstva, ki je sproti obveščalo, od kje in kdaj prihajajo napadi, kaj je uničeno, kam se skriti.”

Ali ste se lahko prosto gibali po zaledju frontne črte?

“Ne. Najprej so nam dodelili lokalno vodičko, ki nam je tudi pomagala izpolniti kopico formularjev in dovoljenj, a je bila neizkušena v vojnih zadevah Ko smo spoznali trenerja njihove državne judoistične reprezentance, ki je učil borilne veščine tudi vojsko, so se nam odprla vsa vrata. Največji problem je bil jezik, saj jih zelo malo govori angleško.”

Pogost prizor v ukrajinskih krajih: avtobus mestnega prometa je zadel eden od ruskih izstrelkov. (Foto: osebni arhiv Sandra Dokića)

Smrtonosni droni

In kako potekajo boji in napadi?

“Rusi so ponavadi napadali ponoči, ker bi podnevi lahko Ukrajinci izračunali parabole njihovih izstrelkov in bi zelo natančno napadli nazaj. Preletov letal čez dan je bilo malo, ker so jih Ukrajinci kar nekaj sestrelili, tako da so bili Rusi bolj previdni. Prav tako so se njihovi tanki premikali zelo počasi. Najmočnejše ukrajinsko orožje so droni. Z njimi locirajo tarčo, oklepnik, tank in nanje spustijo tudi do 20 bomb. Rusi so sicer naredili nekakšno frekvenčno kupolo, ki je povzročila, da so se izstrelki 20 metrov pred oklepnikom razstrelili, a so potem Ukrajinci uporabljali bolj preproste izstrelke, ki jih te moderne tehnologije ne zaznavajo. Opazilo se je, da Rusi slabo vzdržujejo svoja vozila, zato je marsikatero obstalo ob cestah. Mislim, da je Ukrajina postala pravi poligon za te Natove vojaške igračke - tam se je nakopičilo veliko orožja, tako da poteka nekakšna vaja v živo. Ruska taktika je, da zasedejo čim več ozemlja, tako da imajo potem več adutov pri pogajanjih.”

Kako zgleda frontna črta?

“Razumeti je treba, da je to velikanska država. Ta polja, ki so vsa zorana in obdelana, v katera gledaš, so neskončna. Kot da gledaš v ocean in se morje nikoli ne konča. Po teh poljih so jarki in obrambni nasipi, vmes so oklepniki, tanki. Ko prideš na frontno črto, vidiš vojake, ki imajo pred sabo računalniške monitorje, ob sebi pa drone, ki jih potem s programiranjem v računalniku pošiljajo nad sovražnika. Ko ga locirajo, ni več možnosti, da bi vozilo zbežalo, dron ali izstrelek mu preprosto sledi. Če si v tanku, sploh ne pomeni, da si na varnem. Pravzaprav je še huje in bolj nevarno, če si v oklepniku.”

V čem je ta vojna drugačna od tistih, ki ste jih že prej spremljali in snemali?

“Precej drugačna je, ker je orožje drugačno. Oboji se borijo tako, da tipajo teren. Rusi so mislili, da bodo v treh, štirih dneh vkorakali v Kijev, saj so kasneje pri njih našli svečane obleke za parado. Ukrajinski obveščevalci so delali in še delajo zelo dobro. Veliko je tudi informacijskih bojev, nepovezanih zgodbic, zamegljevanj in dezinformacij. Nove supersonične rakete ali izstrelki iz večcevnih topov grad imajo bistveno večjo rušilno moč kot rakete, ki so jih uporabljali na drugih bojiščih pred 20 leti. Prej je ena raketa uničila dve, tri stanovanji, zdaj z eno uničiš 80 odstotkov desetnadstropnega bloka. Veliko je tudi primerov, ko podporniki Rusov s spreji, ki jih zazna samo posebna optika, označujejo kritično infrastrukturo, vodovodno omrežje, izstrelki pa nato povzročijo veliko škodo. Tudi sami smo videli, kako je nek stanovalec na vrhu stolpnice s svetilko pošiljal morserjeve znake, takoj je posredovala policija in ga odpeljala.”

Kako živijo civilisti v Kijevu?

“Dostava blaga, večinoma iz Poljske, poteka predvsem ponoči. Večina trgovskih centrov v Kijevu je zaprtih, nekateri pa delajo normalno. Nekateri artikli sicer manjkajo, a nujne živilske potrebščine so na policah. In ljudje se pač skušajo nekako znajti. Ostali so tisti, ki nimajo poškodovanih stanovanj, a s tem res veliko tvegajo. Ukrajinci so dobro organizirani. Restavracije, ki so odprte, predvsem pripravljajo obroke za varnostne sile, bolnišnice, vojsko, humanitarce ... Bifeji ne delajo. Spoznali smo tudi Ukrajinca, ki je pred epidemijo imel restavracijo v Portorožu, a jo je nato prodal in odprl gostilno s pivovarno v Kijevu in sedaj kuha za te podporne službe. Bolnišnice pa so po drugi strani v katastrofalnem stanju.”

Sandro Dokić s snemalno kamero na obrobju Kijeva.(Foto: osebni arhiv Sandra Dokića)

Bombe padale pol kilometra proč

Ali drži, da je morala Ukrajincev visoka?

“Ja, morala je res zelo visoka. Prepričani so, da bodo Ruse premagali in da imajo pravico, da sami odločajo, kako bodo živeli v svoji državi. Na primer šole delujejo skoraj vse, a kaj, ko so telovadnice in druge prostore zasedli begunci. Tako šole kar nadaljujejo šolanje na daljavo, ki so ga uvedle med epidemijo. Problem je, ker zmanjkuje elektrike, v bolj odročnih krajih ni več učiteljic.”

Kje je bilo za vas najbolj nevarno?

“Najbolj nevarno je bilo zagotovo v prvih bojnih linijah. Snemali smo skrajno vzhodno od Kijeva, ko so tam še bili Rusi. Nikoli nihče ne ve, kje in kdaj bodo Rusi napadli. Seveda smo bili previdni in smo izbirali mikrolokacije, kjer je bila možnost napada manjša, ampak raketa, ki je padla pol kilometra proč, bi lahko padla tudi na nas. Vedno vprašamo vojsko, kje je dobro zavetje, in potem se postavimo za kakšen nasip, vogal. V avtu se nismo zadrževali, ker je lahka tarča. Poleg tega smo mi imeli bel džip, ki se ga je še prej opazilo.”

Kako je poskrbljeno za medije?

“Presenetljivo je, da v Kijevu in okolici sploh ni veliko novinarjev. Vsaka ekipa dobi vodiča. Mi smo delali skupaj s švedsko ekipo, ki je, denimo, kupila džip na Poljskem in ga bo ob vrnitvi kar pustila v Ukrajini. Pomembno je, da sva bila dva, tako da lahko snemava v različne smeri. Tudi tehničnih zapletov je precej, a se je Sandro izkazal kot pravi mojster. Vstopni telefoni so še delovali, izstopni pa ne, ker se Ukrajinci bojijo vohunjenja. Sam sem veliko objavljal na moji facebook strani, zvečer, ko sem prišel v hotel, pa sem pisal pesmi.”

Se boste še vrnili v Ukrajino? Ali ste uživali v tem vojnem novinarstvu?

“Meni je bilo v redu, ker sem čutil poseben izziv. Ne da mi je bilo všeč, temveč je to področje, na katerem sem dober in znam delati te stvari. Morda snemanje vojn zame predstavlja nekakšen fetiš: takoj ko je vojna, me pritegne. Nekoč sem že izjavil, da bi bil najbolj srečen, če bi bil skrit za kakšno skalo in bi posnel, kako so Američani prvič pristali na Luni. Nameraval sem tudi snemati vojno iz ruske strani, a so mi Rusi že štirikrat zavrnili prošnjo za dovoljenje. Sem pa ravno včeraj izvedel za možnost, da bi lahko 16. maja ponovno šli snemat v Ukrajino. Tokrat bi bilo lažje, saj že poznamo organizacijske osnove in sistem delovanja. Tudi jezik že imamo v ušesih, saj se je za silo možno sporazumevati tudi v ukrajinščini.”


Najbolj brano