Štorje sz škrinje (5): Je pršu Mario!?

Nona Vanca je po pokojnem možu prejemala skromno penzijo. Njene delovne dobe ni bilo moč izmeriti, saj ni bila nikoli zaposlena. Je pa kljub temu imela več “poklicev”. S tremi otroki in pogostimi selitvami je bila mati, žena, gospodinja, čistilka, kuharica, vzgojiteljica, učiteljica, najraje pa je bila pohajačka

Mož Anton, ki je, med drugim, delal v Italiji, v Banatu v Vojvodini, pa v rudniku Raša med Labinom in Reko na Hrvaškem, je umrl leta 1959. Vanca je tako h kruhu spravila dva sinova in hčerko. Najstarejši Gildo je obiskoval Gimnazijo v Kopru, kot nadarjen pisec pa še šolo za novinarje na Ribnem pri Bledu; drugi sin, Marjo, je bil tudi spreten z besedami, sestavil je številne slogane in reklamne vsebine za podjetja, kot trgovec pa je delal v železnini na začetku Čevljarske ulice, kjer je sedaj slaščičarna Dehar; najmlajša, hčerka Ida, pa se je želela preizkusiti na igralskem področju. A so težki časi krojili usodo številnih družin, ki niso premogli dovolj sredstev, da bi se vsi otroci šolali. Tako je Ida šla po stopinjah matere in tudi sama postala gospodinja.

Ko je v začetku 90. let Italija začela nakazovati italijanske pokojnine vsem upravičencem tudi onkraj meja, je Gildo pripravil vso potrebno dokumentacijo za vložitev zahtevka za prejemanje italijanske penzije. Vanca je bila upravičena do nje po pokojnem Antonu. Ne morem vam opisati veselja, ko je prispelo pismo s potrditvijo, da so zahtevku italijanske oblasti ugodile.

“Alora nekaj ćon stovit na kraj za spumenik,” je napovedala takrat še zelo živahna Vanca.

“Spomenik? Si boš dala delati kip?” sem jo začudeno vprašala.

“Ma ne, štupida. Za na cimiter!” je bila odrezava.

Ja, starejši ljudje so pogosto razmišljali o tem, kako bodo pokopani. In vedno urejena nona Vanca je po svoji smrti hotela imeti urejen tudi grob.

Poštar Mario Šavle (foto: osebni arhiv Danice Baruca)

A vrnimo se k penziji. In poštarju, ki jo je nosil. V Bošadragi je imel sloves najboljšega, najbolj prijaznega, najbolj kulturnega, najbolj postavnega pismonoše - “poštin” Mario. V sivkasto modri uniformi s čepico na glavi je razveseljeval staro in mlado. Še posebej, ko je bil datum za penzije.

“Barucaaaaa!” je zaklical, ko je odprl velik, lesen porton zelene barve. Zvonca nismo imeli.

“Je pršu poštin?!” si je nona hitela štimat haljo in po stopnicah pristopicala do zabojnika z drvmi, ki je bil postavljen v veži.

“Kaku je, Vanca?” je bil Mario vedno vljuden.

“Taku kur ćejo drugê. Ben, ne stujimo slabo ne, samu zdravlje da bin blo ...” je Vanca zastokala. Revma, križ, kolena, vse je bilo fuć, ma se ni “p'stila”!

“Ekola, tukaj za se podpisat ...” je Mario noni izročil listek.

“Jimaš lapež? Kam stovim firmo? Oštja, ne viden neć od blizek!”

“Sto, dvesto, tristo ...” je začel Mario šteti dinarje.

“Mući, Mario, ne stuj štet taku moćno, trba sliši cela Bušadraga!”

“Brez skrbi, Vanca. Ni nobenega na ulici!” jo je potolažil poštar, ki je imel vse pod kontrolo.

“Ben, za ta mesec smo rešeni. Homo napret!” se je poslovila Vanca in Mariotu (pravilno je Mariu, ma mi smo rekli Mariotu) pomolila drobiž: “Na, ćeš spit ano tamperanje al kafe u Istranki, krki ćeš!”

Pismonoša Mario se je zahvalil, se nasmejal, si poveznil čez ramo veliko, polno torbo in šel naprej po ulici, nona pa je odhitela k frizerki.

Eeee, ja. Mario je bil nonin najljubši obisk, saj je poleg penzije vsak petek, kasneje pa tudi ob torkih, prinesel Primorske novice. A o tem naslednjič.


Najbolj brano