Štorje sz škrinje (4): Palenta ino šardele na šavor

Vanca je bila prava Ištrijanka. Na njeni mizi so vsako soboto opoldne zadišale ribe s polento, ki jo je dobro uro kuhala v bakrenem kotličku na peči. Tako pozimi, kot poleti. Si danes lahko predstavljate kuhinjo in zakurjeno peč v poletnem dnevu, pa brez klime?

Sobotno jutro se je začelo tako: “Gren u peškerijo. Ćn uzet mole al šardele.” In je šla. V ribarnici, ki se je v 80. letih nahajala na desni strani koprske tržnice, so Vanco dobro poznali. Dobila je najboljše ribe. Saj se še spomnite, da so jo klicali Vanca Bomba ... Potem pa še mehko salatino ali radič: “Jmaste redić primo tajo? Nećon uniga, ki je masa ugrup! Eno an šop peterzena.”

Marija na tržnici ji je ponujala koromač, ki ga je imela moja nona zeloooo rada. Z vratovino, grahom in polento, mmmmmmm, za si obliznit prste! “Koromača je puno dolin, na šalinah,” se je branila Vanca in se počasi odpravila proti domu. S svojo borno penzijo je skrbno ravnala in ni zapravljala “šoldov” za stvari, ki jih ni potrebovala. Je pa zato vedno imela na strani za “permanente”, saj je frizerko redno obiskovala.

O avtorici

Mirella Baruca skozi spomine na svojo nono Vanco Bomba iz Bošadrage pripoveduje duhovite zgodbe o življenju v Kopru nekoč. Prosti čas posveča tudi ljubiteljski fotografiji in risanju. Karierno pot je gradila v Istrabenzu, kjer je skrbela za odnose z javnostmi, nakar je to področje vrsto let negovala tudi na Univerzi na Primorskem, kjer je trenutno zaposlena kot predstojnica tajništva.

Živeli smo v isti hiši, nona je imela svojo kuhinjico in sobo; skupna kosila so bila običajno ob sobotah ali nedeljah.

“Špargert je zakurjen,” je napovedala Vanca.

V peči so špice, ki jih je pobirala na solinah, zagorele, kotliček z vodo je bil že na ognju.

“Kaj imaš novo haljo, nona,” sem jo hecala, saj je imela vedno tisto prepoznavno, z drobnimi rožicami ... Pa mi ni ostala dolžna: “Mući, lingua lunga! Kaj ti je kriva zdaj moja travesa!” In nadaljevala: “Miga sn kur ti, ki si vselin u ano kambjavaš za ubuć!”

Pri mešanju polente je imela v žepu halje vedno “fačolić”. Z njim si je brisala potne srage s čela. Ura je minila, kot bi mignil. Na mizi so čakali ocvrti moli, še večkrat pa sardele “na šavor”, in salatina.

“Daj mi les tanjer za palento,” je še zaukazala, vzela kotliček z ognja in zvrnila skuhano polento na moker krožnik. Po nekaj minutah, ko se je na vrhu naredila mehka skorjica, je vzela nit in z njo razdelila polento na enake kose. Med kosilom ni bilo časa za klepet, saj smo vsi hiteli jesti, da bi si naložili še ...

---