Štorje sz škrinje (23): “Kuku neće prić uan”

Pa se je zgodilo, da se je noni Vanci pokvarila stenska ura. Tako je vsakič, ko jo je zanimalo, kaj počnemo mama, oče in jaz, iz svojega stanovanjca prišla k nam z izgovorom: “Krki ur je?”

Z očmi je “skenirala” celo kuhinjo in dnevno (kaj je na mizi, kaj se pogovarjamo, kaj gledamo po TV, kje je časopis, če ga slučajno še ni pogledala, je kaj novega, kaj smo skuhali, skratka, pomembno je bilo vse prej kot čas).

Ko smo jo v smehu razkrinkali, je vzela pot pod noge in se odpravila k zlatarju Tomu Shiroki, da ji končno popravi nedelujočo uro s kukavico.

O avtorici

Mirella Baruca skozi spomine na svojo nono Vanco Bomba iz Bošadrage pripoveduje duhovite zgodbe o življenju v Kopru nekoč. Prosti čas posveča tudi ljubiteljski fotografiji in risanju. Karierno pot je gradila v Istrabenzu, kjer je skrbela za odnose z javnostmi, nakar je to področje vrsto let negovala tudi na Univerzi na Primorskem, kjer je trenutno zaposlena kot predstojnica tajništva.

“Z dovolenjem, dubar dan,” je vstopila v Tomovo zlatarno.

“Ooo, šjora Ivanka. Kaj vas je prneslo?”

“Kaj biste mi popravu moj žvrgolin?”

“Pa kaj je narobe ž njim?”

“Tić ne pôje kur bin mogu!”

“Eee, xe tempo passato anke per lui,” se je pohecal Tomo.

“Ma ta kuku neće prić nanka uan!”

“A, xe mejo dentro ke fora. Alora je pukvaren!” se je nasmihal zlatar.

“Ma ga nimam dugu, pena par let,” je Vanca še vedno govorila o uri s kukavico. Ljudje so bili tedaj navajeni na dolgo življenjsko dobo aparatov in številnih pripomočkov.

“Bomo reš'li!” se je Tomo zresnil.

“Ino, vre ki sen letin, bi rabla anka nuve zôbe!”

“A, to pa ne bo tako hitro! Kam ste dala svoje?” je Tomota spet zaneslo.

“Su šli u ramengo! Daj, ki ti ga daj, su se rovinali ino znucali, trba nimam već dvajsti let u rite!”

“Ivanka, boste šla h dentište ino prnesla odtis, da bomo zmer'li, kol'ko zlata rabiste!”

“Ben, boste naredu dobro vago, da se bom svetla valje du Jizle!” je temperamentno zaključila Vanca.

Zlatarji so tedaj popravljali tudi ure in celo očala, saj optikov ni bilo. Poleg obdelovanja zlatnine so izdelovali tudi filigran, ročno izdelan nakit iz vitic srebra, ki so ga kupci navdušeno kupovali. Zelo radi so spraševali po uhančkih “moreti” ali “morčići”, ki so bili simbol optimizma in pozitivne energije, obenem pa so ščitili pred zlom. Običajno so jih nosili pomorščaki na desnem ušesu kot svojevrsten talisman.

Preprost in duhovit zlatar iz Prizrena je svoje stranke večkrat povabil na kavo v bife marketa Jestvine na Titovem trgu ali pa med oleandre na teraso prepoznavne restavracije Capris, ki jo je vodil pokojni Danilo Jerman. Pa redne stranke zlatarjev niso bile le nonice, ki so v zlatarne nosile celo domača jajčka, temveč tudi profesionalne prodajalke ljubezni. Še posebno te so rade dale nase bleščeč nakit. (Se nadaljuje.)

---