Štorje sz škrinje (22): Iz ust none Vance se je svetilo

V okolici Krkavč, pravi legenda, je bil skrit zaklad, ki je v tamkajšnje kraje zvabil marsikaterega iskalca. To je bil starodavni simbol Istre - zlata koza. Po pripovedovanju domačinov naj bi zaklad našel župnik. Najdeno kozo naj bi prodal v Trstu in z denarjem zgradil novo, veliko cerkev, ki še dandanes stoji v Krkavčah.

Ko je bilo govora o zlatu in “šoldih”, je nona Vanca vedno rekla, da “hudič serje vselin na kêp”. Če bi tedaj vedela, da je bila za marsikoga “živ hudič”, bi “altro ke” obogatela. Toliko kot se je jezila in repenčila, pa se je nona Vanca znala tudi smejati. To je bil pristen glasen smeh. In takrat se je iz njenih ust zasvetilo. Med zgornjimi zobmi je imela zlat mostiček. V tistih časih je bila to pogosto uporabljena in moderna rešitev za odpravo težav z zobmi. Tudi oče in mama sta imela v ustih zláto preobleko. Kot otrok sem do ljudi z zlatimi zobmi imela posebno strahospoštovanje. Zdeli so se mi kot nekakšni posebneži, kot vrači v plemenih.

Tomo Shiroka je uradno odprl zlatarno leta 1954 in se takoj lotil dela.

O avtorici

Mirella Baruca skozi spomine na svojo nono Vanco Bomba iz Bošadrage pripoveduje duhovite zgodbe o življenju v Kopru nekoč. Prosti čas posveča tudi ljubiteljski fotografiji in risanju. Karierno pot je gradila v Istrabenzu, kjer je skrbela za odnose z javnostmi, nakar je to področje vrsto let negovala tudi na Univerzi na Primorskem, kjer je trenutno zaposlena kot predstojnica tajništva.

In kako so si ljudje nekoč dali narediti “zlate zobe”? V Kopru je bilo v povojnem obdobju pet zlatarn. V Čevljarski ulici so delali zlatarji Tomo Shiroka, Nikola Stefanovski in Nikola Tomovski, ki so v Slovenijo prišli z juga tedanje Jugoslavije, in zlatar Kmetič iz Ljubljane, pri katerem je dva meseca v letu 1956 delal Tomislav Loboda, dandanes zelo znan slovenski zlatar. Marjan Kačinari pa je svojo zlatarno imel v Kidričevi ulici.

Brez obrtnega dovoljenja, ki še danes visi v zlatarni Shiroka, Tomo (tako kot drugi zlatarji) ni mogel delati.

Štorje sz škrinje na Tedniku

"Nona Vanca, ki je bila mehka kot kruh, a tudi eksplozivna kot bomba, je glavni lik zadnje čase vse odmevnejših zapisov z naslovom Štorje sz škrinje, avtorice Mirelle Baruca. Zgodbe, napisane v knjižni slovenščini, a s številnimi narečnimi vložki, odstirajo spomine na čas, ki ga ni več, in bolj ali manj pozabljene navade prebivalcev Kopra. In prav zato, ker obujajo preteklost, so štorje tako dragocene,” se je glasil napovednik prispevka novinarke Erne Petrač Barborič minuli ponedeljek v oddaji Tednik na prvem programu TV Slovenija. Posnetek najdete na povezavi https://365.rtvslo.si/arhiv/tednik/174873044.

Nona je večkrat zavila k Tomotu, ki je svojo zlatarno v Čevljarski ulici odprl leta 1954, pred njim pa so v njej delali Italijani, ki jih je bilo v tistem času v Kopru še veliko. Tomo je v zlatarni delal do leta 1983, potem sta obrt nadaljevala sin Gigi in hčerka Greta. Tedaj so ljudje zlato in zlat nakit kupovali za posebne praznike, običajno ob dnevu žena, rojstvih, rojstnih dnevih, krstih in drugih verskih obredih ter porokah, ko so mladoporočenci svoj “da” zapečatili s klasičnimi, izbočenimi rinkami. Reklo se jim je “frančezine”. V zlatarni pa so popravljali tudi ure “s kukavico” in priskrbeli zlate, 24-karatne ploščice, ki so jih kupci odnesli k zobozdravniku za izdelavo zlatega medzobnega mostička.

Nikola Tomovski v svoji enajst kvadratnih metrov veliki zlatarni v Čevljarski ulici pred letom 1990

Nona Vanca se je rada ozaljšala z nakitom. Poročne rinke ni nikoli snela s prsta, nosila je lepe uhane s poldragimi kamni rožnate barve, okrog vratu pa je imela verižico z upodobljenim likom egipčanske Nefretete, na drugi strani pa Fortune z zavezanimi očmi - obe naj bi prinašali srečo. (Se nadaljuje)


Najbolj brano