Štorje sz škrinje (18): Nona Vanca in njen Radiolin

Medežije so vedno čudežno učinkovale na ljudi, jih zdravile, v najboljših primerih pa tudi pozdravile. Eno tako posebno zdravilo je bil, je in bo ples, skupaj z glasbo in petjem. Je univerzalen jezik, ki je prirojen vsem. Pri tem leta niso nobena ovira. Pa še “neč ne koštà”, bi rekla Vanca.

Nona Vanca je rada pela, plesala in poslušala glasbo. Zato je bil radijski sprejemnik vedno pri hiši. Bili so manjši tranzistorji ali radiolini na baterije, zelo pa je bila ponosna na Iskrin radio, ki je imel na vrhu gramofon. Se jih spomnite? Leseno ohišje, na vrhu pokrov, ki se ga je dvignilo, pod njim pa enostaven gramofon, na katerem se je prevrtelo nebroj plošč.

Kot otrok sem oboževala klavir in v vsakem predmetu, ki je imel nekaj, kar je bilo podobno tipkam, sem uprizarjala igranje nanj. Nonin radio je bil s petimi belimi gumbi kot nalašč za to. Njeno “sokolovo oko” je vsakič opazilo moje priprave in namen. Zato je, še preden sem stisnila prvi gumb, zarohnela: “Pesti stat une batone, da jih ne rovinaš! Pole ne bo već jegral muj radio!”

O avtorici

Mirella Baruca skozi spomine na svojo nono Vanco Bomba iz Bošadrage pripoveduje duhovite zgodbe o življenju v Kopru nekoč. Prosti čas posveča tudi ljubiteljski fotografiji in risanju. Karierno pot je gradila v Istrabenzu, kjer je skrbela za odnose z javnostmi, nakar je to področje vrsto let negovala tudi na Univerzi na Primorskem, kjer je trenutno zaposlena kot predstojnica tajništva.

“Nona, samo da poskusim, kako delajo.”

“Molaj se ća, kaj nimaš zadosti tojih štrafaniću ondi u kamberini?”

“Ma nimam klavirja!”

“Ma nanka letin ga nećeš jemat!”

“Samo enkrat stisnem ...”

“Otrok šakramentadi, hôdi uan pu vasi!”

Vanca je najraje poslušala partizanske pesmi, njena najljubša je bila žalostna “Počiva jezero v tihoti” v izvedbi Partizanskega pevskega zbora. Je pa rada prisluhnila tudi bolj veselim, tako se je neštetokrat zavrtela “U gori raste zelen bor” skupine VIS Meteori.

Seveda sem kot otrok poznala besedila vseh pesmi, zato sem jih lahko z nono prepevala. Res da sem jo velikokrat namenoma jezila, sem jo pa znala vedno spraviti v dobro voljo. Takrat sem šla do nje in ji rekla: “Katero naj dam gor?”

“Uno, ki ćeš!” je nekaj časa kuhala mulo.

A se je hitro omehčala: “Ben, stovi mi uno od partizana!”

“Na juriš?”

“Ne, uno ta drugo!”

“Hej, brigade?”

“Ma ne, dio kuel povero, uno od pupe in partizana!”

“Šivala je deklica zvezdo?”

“Češ prau me narêdit nervožo?”

“Aaaaaa, tisto od jezera?”

“Ja, to, ja. Krku besed treba, saj znaš, da katera me piaži!”

Ko je pesem končala, je nona takoj rekla: “Daj š'anbot!”

Ne le enkrat, še najmanj petkrat, včasih pa tudi večkrat, sem jo morala zavrteti! In takrat ni bilo računalnika, interneta, omrežja youtube, ko se lahko melodija le z enim ukazom (klikom na “repeat”) v neskončnost vrti. Ker plošče nisva imeli, sem ji pesem predvajala s pomočjo kasetnika. V njem je bila kaseta s stranema A in B. Njena pesem je bila na strani B, tretja zapovrstjo. Zato sem s flomastrom na ozkem okenčku kasete zarisala črtico in tako označila točko začetka pesmi. In sva ponavljali “play”, “stop”, “rewind”, “stop”, “play” in tako vedno znova.

Nonini najljubši radijski postaji sta tedaj bili Radio Trst A in Radio Koper, na frekvencah slednjega pa njena najljubša oddaja Glasba po željah. Vsako nedeljo sta pri nas doma kraljevala Mišo Zaletel in Ljudmila Strgar. Sama sem občudovala žametni glas gospe Ljudmile in jo kasneje skupaj z nono poslušala tudi v oddajah Od enih do treh.

(nadaljevanje prihodnjič)

---