Stari predmeti z zgodbo in dušo

Teodorja Brožiča na Bistriškem dobro poznajo kot velikega ljubitelja starin. V več kot tristo let stari domačiji svojih prednikov v Jasenu je pred leti začel urejati zbirko starih predmetov, ki je sčasoma prerasla v pravi mali domači muzej.

Vsakemu, ki želi, z največjim veseljem odpre vrata svoje domačije in navdušeno razkaže staro kmečko pohištvo, orodje in druge zanimivosti, med katerimi še posebej izstopata zbirki starih radijskih sprejemnikov in šivalnih strojev, pa stoletna kmečka kuhinja in spalnica ter nekaj predmetov iz časa znamenite bistriške mlekarne.

Začel je s kovanci

Svojo zbirateljsko pot je začel z numizmatiko. Kovance je začel zbirati že v osnovni šoli. “Kasneje sem pri svojem delu na terenu opazil veliko zanimivih starih predmetov, ki so jih ljudje zavrgli za staro šaro. Počasi sem jih začel zbirati in zbirka je rasla,” pripoveduje Teodor Brožič, ki stare predmete zbira zdaj že četrt stoletja.

Prav vsi predmeti, ki jih hrani, so lokalnega izvora, večina pa jih datira v 20. stoletje. V lopi ob starem poslopju nam razkaže staro orodje in stroje, ki so jih včasih potrebovali za delo na kmetiji: od motike do plugov, slamoreznic, mlatilnic in številnih drugih pripomočkov. Večina jih je bila narejenih doma, mnogih danes sploh ne poznamo več, včasih pa so ljudje z njihovo pomočjo lahko izkoristili vsak del pridelka, od listja, slame do ličja. Zavrgli niso prav ničesar. “Včasih si ni mogel vsak privoščiti svojega orodja, zato so večje stroje kupovali po trije ali več gospodarjev skupaj in si jih potem izmenjevali,” pripoveduje Brožič.

V mizi so spali tudi otroci

Osrednji prostor domačije predstavlja stara kmečka kuhinja z ognjiščem, glinenimi pekači, brštulini za praženje ječmena, kotlički, staro kredenco in mizo “mentrgo”. “To je posebna miza, ki se jo zgoraj odpre, notri pa je skrito korito za mesit kruh. Ko so odstranili ploh, so v njej večkrat spali tudi otroci,” z nasmehom pokaže na ta danes zelo redek kos pohištva. Zanimivo zgodbo skrivajo tudi lončki iz aluminija, ki so si jih domačini izdelali sami iz kosov padlih vojaških letal.

Posebno zgodovinsko vrednost imajo predmeti iz časa znamenite bistriške mlekarne. Ta je v Ilirski Bistrici delovala med letoma 1907, ko so jo postavili po načrtu arhitekta Ivana Jagra, in 1994, ko je njena dejavnost za vedno ugasnila. Bila je prva mlekarna v Jugoslaviji, ki je pakirala mleko v tetrapak vrečke, z mlekom in mlečnimi izdelki pa je zalagala ves Kvarner z otoki. Brožič hrani late, s katerimi so včasih kmetje v mlekarno nosili mleko, papirnato embalažo za maslo, pa steklenice za mleko in kozarce za jogurte, ki so jih je kasneje zamenjale znamenite plastične vrečke z napisom Brkinsko mleko. “Zanimiv je tudi pribor, s katerim so jemali vzorce mleka za preverjanje tolšče. Da ne bi kmetje sleparili in v mleko nalili vodo,” pokaže na majhne stekleničke.

Velik del zbirke predstavljajo različno čevljarsko, mizarsko, kovaško in drugo obrtniško orodje. Pa različne sekire in svedri, ki so jih ljudje izdelali sami glede na potrebe. Brožič hrani tudi izjemno redko orodje za prekrivanje slamnatih streh. V starih vitrinah je razstavljeno različno zgodovinsko gradivo: stare šolske knjige in spričevala iz časa Avstro-Ogrske in Italije, koledarji Mohorjeve družbe, lokalni časopisi in drugo.

Vsak predmet v zbirki ima svojo zgodbo

Zadnji prostor v hiši je namenjen izjemni zbirki 50 radijskih sprejemnikov. Prav vsak med njimi je označen s podatki o modelu, proizvajalcu in letnici izdelave, za kar je zaslužen Vladimir Vinšek. “Najstarejši radio je iz leta 1941, najmlajši pa iz 1970. Vsi so bili izdelani na območju bivše Jugoslavije, zato prevladujejo znamke Iskra, Nikola Tesla in Končar. Nekaj jih je še delujočih.”

Nekateri od 50 radijskih sprejemnikov iz zbirke - najstarejši radio je iz leta 1941, najmlajši pa iz 1970 - še delujejo. (foto: Katja Kirn Vodopivec)

Teodor Brožič hrani tudi precej veliko zbirko šiviljskih strojev. Kot pravi, ima vsak predmet v zbirki svojo zgodbo, zanj še posebno neprecenljivo vrednost pa ima stroj njegove matere iz leta 1936. “Moj stari oče je deset let služil v Ameriki. Ko se je vrnil v domovino, je dal moji mami polovico denarja, da si je kupila šivalni stroj. Za drugo polovico pa je morala vzeti kredit. Da je ta stroj odplačala, je morala dve leti hoditi 'na žernado' po njivah.”

Na koncu se povzpnemo še v nadstropje domačije, kjer je lično urejena starinska spalnica s staro garderobno omaro, lesenimi kovčki, dvema posteljama in zibelko. Še posebej izstopata dva otroška vozička iz tridesetih let 20. stoletja. Za tiste čase že nekoliko luksuzna, medtem ko so postelje veliko manjše od današnjih. “Res da so bili tudi ljudje včasih malo manjši in prostorska stiska je bila večja, vendar pa pred sto in več leti gospodar ni spal skupaj s svojo ženo v spalnici. Niso se znali paziti, zato so imeli tudi manjše postelje,” razloži v smehu.

Pred sto in več leti gospodar ni spal skupaj s svojo ženo v spalnici. Niso se znali paziti, zato so imeli tudi manjše postelje, pojasni Brožič. (foto: Katja Kirn Vodopivec)

Sprehod po muzejski zbirki zaključimo pri za tiste čase luksuznem kosu opreme - grelniku postelje. “Spalnice včasih niso bile ogrevane in večkrat je zmrzovalo. Tako so v ta termofor nalili vročo vodo in z njim segreli posteljo. Večinoma pa so ljudje na ognjišču segreli kar šamotno opeko in si jo položili v posteljo. To je bil neke vrste radiator.”


Najbolj brano