Spet Zala in Gašper? Tokrat mi vsi!

Če se sprašujete, zakaj ponovno ali še vedno pišemo o Zali in Gašperju, naših predstavnikih na letošnji Pesmi Evrovizije, sodite gotovo med ciljne bralce tega razmišljanja. Te dni jima morda poslušalci in mediji pripisujemo vlogo, ki je nista ne želela ne načrtovala. In se je najbrž niti ne veselita. Postala sta nekakšni mesiji, reševalca kolektivnih frustracij, v resnici pa sta predvsem glasbenika.

Glasbenika za naše bralce nista neznanca. “Med pogovorom se v zadregi nasmihata, rada se umakneta v svoj svet, prižeta drug k drugemu ... Tudi v glasbi sta nežna, mehka, obenem pa samozavestna, odločna. 22-letni Gašper Šantl in 19-letna Zala Kralj,” je zapisal novinarski kolega po lanskem oktobrskem srečanju v koprskem Circolu, kjer se je z mariborskima glasbenikoma pogovarjal o uspehu njunih skladb Valovi, Baloni in S teboi. Za dobro odskočno desko in potrditev, da je njun mehki elektro-pop več kot vreden poslušanja, je poskrbel drugi nacionalni radijski program Val 202, kjer sta posebej navdušila urednika Andreja Karolija - s svojimi kolegi je zaslužen, da se med ljudmi širi marsikatera kakovostna domača glasba, ki odstopa od ustaljenega in pričakovanega.

Ustaljeno je varno, a varno ni vselej izvirno

Pa smo tam. Pri ustaljenem in pričakovanem, z drugimi besedami varnem in udobnem. Glasbeno izobražena ustvarjalca sta že pred nastopom na domačem predizboru razdelila poslušalce, podobno kakor pred leti skupina Patetico, še pomnite? Na eni strani predani oboževalci in na drugi strastni kritiki, zlasti na račun njenega načina petja, ko ustnice komaj odpre. “Imam slabo izgovorjavo. In če me kdo opozori na to, je samo še slabše. Če bi se trudila biti razumljivejša, bi pela slabše,” nam je Zala povedala jeseni, ko je dvojec podpisal pogodbo z glasbeno multinacionalko Universal, na vidiku pa še ni bilo nikakršne Evrovizije.

In tako kot ga onadva, upanje vztrajno iščejo in njegove drobce v mrežo lovijo tudi mnogi, ki se zavedajo, da je človeštvo pred številnimi izzivi. Od ekoloških do medčloveških. In zmaga vztrajanja pri zvestobi svojim prepričanjem, kakršno sta si priborila Zala in Gašper, je le ena od drobnih lučk upanja, ki se druga za drugo prižigajo v temi.

Ko sta se vendarle - navkljub prigovarjanju nekaterih poznavalcev domače in tuje glasbene scene, naj tega raje ne storita - odločila, da izkoristita ponujeno priložnost in se domačemu poslušalstvu predstavita v izboru za slovenskega predstavnika na Pesmi Evrovizije, se je zgodilo nepredvidljivo. Tudi zanju. Skupek glasov občinstva in žirije je odločil, da nas ne bo zastopala divja Kaos glasbenice Raiven, temveč umirjena, zasanjana, ganljiva Sebi. Vse prej kot skladba, ki bi izstopala zaradi kakršnekoli udarnosti, je iz dneva v dan tudi prvotnim kritikom vse bolj lezla pod kožo. In podobno se je zgodilo tudi s poslušalci v tujini. Kdor ne preživi dela svojega časa v izmenjevalnicah mnenj na raznih internetnih socialnih platformah in forumih, ne more vedeti, kako neverjetno veliko pozitivnih odzivov iz tujine sta prejela naša predstavnika. In to ob skladbi, ki sta jo v celoti odpela v slovenščini! Medtem ko so se domači poslušalci na spletu že soočali v verbalnih spopadih, ali sta na odru “mrtva” ali “iskrena, zasanjano zaljubljena”, medla ali eterična, unikatna, izvirna ali patetična, ganljiva ali “za umret od dolgčasa”, sta se uvrstila v finale. Utrujena od cirkusa, evrovizijske centrifuge, na katero te nobene priprave ne morejo pripraviti, kot sta nam zaupala v intervjuju pred finalom, sta dala nekaj nerodnih izjav, in že se je usulo po njiju, češ da nista dovolj hvaležna. Sledila so opravičila in pojasnila, da se skušata znajti v razmerah, v katerih glasba zelo malo šteje, onadva pa sta že neštetokrat ponovila, da želita predstaviti prav svojo glasbo.

In ko je bilo že jasno, da sta tudi mednarodno poslušalstvo prepričala prav s svojo glasbo, smo se doma, ponovno predvsem v spletnih klepetalnicah, ukvarjali z njeno pričesko, naličenostjo, pre-preprosto opravo, neprimernim pulijem v izraelskem poletju ... Jutro po uvrstitvi v finale je celo voditeljica na nacionalni televiziji gledalce spodbudila h klicanju z vprašanjem v slogu, ali sta si naša predstavnika res zaslužila uvrstitev v finale.

Na njuno stran so se v tem času jasno postavili glasbeni kolegi, z domala materinsko naklonjenostjo tudi nekateri ugledni novinarski kolegi, a glasba je tonila še bolj v ozadje. Glasbenika sta postala predstavnika države in njenih državljanov, ne več le predstavnika svoje glasbe. Na prireditvi, kjer vsi mahajo z zastavami svojih držav, sta se tudi onadva dobesedno ovila v našo in se trudila predstaviti pesem Sebi. Na koncu sta pristala na 13. mestu, in kljub informaciji, da sta zaradi izločitve beloruskih glasov na koncu pristala na 15. (od 46 sodelujočih držav), dosegla eno naših najboljših uvrstitev.

Zastave - vse, a le ena ne!

A čeprav Eurosong propagira raznolikost, sprejemanje drugačnosti in zavračanje izključevanja, je bil Izrael kot gostiteljica še kako sporen. Nečloveško ravnanje s Palestinci, zasedanje Gaze, ignoriranje pozivov mednarodne skupnosti in človekoljubnih organizacij, da je Gaza pred novo humanitarno katastrofo, so spodbudili glasbenike in druge aktiviste, da so pozivali k bojkotu. In tudi nekaj domačih glasov je bilo slišati, naj Zala in Gašper odpovesta nastop. A glasbenika sta sprejela vlogo predstavnika države. In naša država je ena tistih, ki Palestine še ni (z)mogla priznati. Bizarno je zato pričakovati, da bi se naša nacionalna televizija protestno ne udeležila Eurosonga. Po drugi strani pa ni nič manj bizarna izjava našega komentatorja, ki je islandske predstavnike Hatari med protestnim razkazovanjem palestinske zastave okrcal, češ da je to neprimerno, ker da prireditev res ni politična. Res? Na tej nepolitični prireditvi se za glasbo navija z državnimi zastavami in edina prepovedana v Tel Avivu je bila - palestinska. A Islandci so predstavljali državo, ki je - kot je nedavno opozoril novinar nacionalnega radia Matej Šurc - med prvimi priznala Slovenijo, leta 2011 pa tudi Palestino. Naša pa državo, v kateri otroke z redkimi boleznimi rešujejo zbiralne akcije plastičnih zamaškov.

Ko sta Zala Kralj in Gašper Šantl sprejela nenadejano posledico svoje zmage na Emi in se odločila nastopiti na mednarodnem tekmovanju, sta, če parafraziramo njuno Sebi - šla s tokom in se mu obenem upirala. “Tukaj sva zaradi najine glasbe in sporočila, ki ga nosi najina pesem Sebi,” sta odgovorila na naše vprašanje, ali lahko kot glasbenika kaj prispevata k opozarjanju na nevzdržne razmere, v katere so potisnjeni Palestinci. In to ponavljala do konca - tu sta zaradi glasbe.

A sta obenem ne glede na svoje želje postala več kot le glasbenika. Gotovo si mnogi starši želijo, da bi mladi v njiju našli zgled; v njunem vztrajanju pri svoji posebnosti, samosvojosti, ki za okolico nikakor niso škodljive. S tem nikogar ne ogrožata. Ostati zvest sebi, tudi ko se ne vidi zvezd, kakor prepeva Zala. Pozitivna melanholija, kot smo jo označili jeseni, ves čas v glasbo lovi njuna čustva. “Veliko je obupa, a vztrajno iščeva upanje, ki človeka žene naprej,” sta takrat dejala.

In tako kot ga onadva, upanje vztrajno iščejo in njegove drobce v mrežo lovijo tudi mnogi, ki se zavedajo, da je človeštvo pred številnimi izzivi. Od ekoloških do medčloveških. In zmaga vztrajanja pri zvestobi svojim prepričanjem, kakršno sta si priborila Zala in Gašper, je le ena od drobnih lučk upanja, ki se druga za drugo prižigajo v temi. Da ne bo na koncu zmagal prepogosto prazni new-age, lahko zgolj še spomnimo - naključje?! -, da so že jutri evropske volitve. Prav tam bo lahko vsak od nas prižgal luč. Ali pač pristal na temo.

---