Slovenki, ki krmita arabske dirkalne kamele

26-letna Tjaša Ban iz Brežic se je pred dvema letoma, ob koncu študija na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, pripravljala na delovno prakso v zaporu, ko so se ji nenadoma zgodile kamele.

Ob ogledu dokumentarnega filma o kamelah sta tedaj 24-letna pedagoginja Tjaša Ban in njena 22-letna prijateljica Patricija Kragelj z izobrazbo iz menedžmenta prišli do nore zamisli, da bi Arabcem prodajali hrano za tekmovalne kamele. Iz ideje, ki se je sprva zdela absurdna, saj ne o kamelah ne podjetništvu nista (še) vedeli ničesar, je nastala družba Protocamel d.o.o. Z veliko mero poguma in vztrajnosti sta razvili eno najuspešnejših podjetniških zgodb v Sloveniji, ki jo prek Tjašinih predavanj zdaj spoznavajo študenti podjetništva v ZDA. Nedavno jo je skupaj z Matijo Goljarjem, ustanoviteljem Ustvarjalnika in bivšim voditeljem oddaje Štartaj, Slovenija!, predstavila tudi študentom koprske pedagoške fakultete.

Matija Goljar je uvodoma predstavil mini raziskavo, ki jo je opravil med svojimi sošolci, ki dokazuje, da uspeh ni odvisen od dobrih ocen v šoli. (foto: Zdravko Primožič/FPA)

Zanimivim izzivom nikoli ne reče ne

“Začela sem s študijem na programu pedagogika in nato nadaljevala še na programih inkluzivna in socialna pedagogika. Naredila sem vse izpite in se dogovorila za prakso v zaporu. Nato pa sem med študentskim delom srečala prijateljico, ki mi je po ogledu nekega dokumentarnega filma o kamelah predlagala: dajva narediti hrano za dirkalne kamele in jo prodajati Arabcem. Ker sem človek, ki zanimivim izzivom nikoli ne reče ne, sem bila takoj za,” je svojo pripoved začela Tjaša Ban. Ko sta se temeljiteje poučili o dirkalnih kamelah, sta ugotovili, da njihova krma vsebuje veliko sladkorja, kar povzroča zakisanost živali, in sklenili, da bosta rejcem ponudili kaj bolj kakovostnega. Povezali sta se z veterinarjem in nutricionistom, ki je dober poznavalec dirkalnih konj, in z njegovo pomočjo ustvarili prvo recepturo za kameljo krmo. Izvedeli sta za kmetijsko-živilski sejem v Dubaju, na katerem bi lahko predstavili svoj izdelek ter brez pomislekov kupili letalski vozovnici, odločeni, da poskusita srečo v arabskem poslovnem svetu. Še pred tem sta se odpravili po nasvet v Ustvarjalnik, kjer ju je Matija Goljar, ko sta mu predstavili svojo zamisel, najprej debelo pogledal, ko je dojel, da mislita resno, pa ponudil svoje mentorstvo.

Tjaša Ban: “Nikdar nisva imeli občutka, da kdo ne bi želel poslovati z nama, ker sva ženski. Vsi so bili do naju zelo spoštljivi. Resnici na ljubo sva imeli v tem pogledu več slabih izkušenj z direktorji slovenskih podjetij.” (foto: Zdravko Primožič/FPA)

“Zelo standardno se prve poslovne ideje začnejo strašansko naivno, celo malo neumno. Če ob prvem razmisleku o ideji nimamo občutka, da je vsaj malo neumna, potem je že preveč ljudi o tem razmišljalo in tvegamo konkurenco,” je zbrane v predavalnici pedagoške fakultete poučil Goljar, ki je prek Ustvarjalnika oziroma njegovega mladinskega podjetniškega peskovnika z nasveti pomagal že približno 2000 nadebudnim podjetnikom.

Matija Goljar: “Ko se lotevaš posla z inovativnim izdelkom, se ne moreš učiti iz učbenika, saj običajno sam ustvarjaš nekaj novega, kar še ne obstaja. Edina taktika je, da se vržeš in poskusiš. Šola te na to ne pripravi.” (foto: Zdravko Primožič/FPA)

Domov s polmilijonsko pogodbo v rokah

Ko sta Tjaša Ban in Patricija Kragelj sedli na tisto letalo za Dubaj, sta bili opremljeni s predstavitveno brošuro svojih izdelkov, vzorcem kamelje krme, s skromnim, na hitro pridobljenim znanjem o dirkalnih kamelah, obenem pa z veliko mero radovednosti in močno željo spoznati arabski trg. Na sejmu sta bili med redkimi predstavnicami nežnejšega spola. “Morda sva tudi zato bili zanimivi in je veliko ljudi pristopilo k najini stojnici. Pogovarjali sva se z več sto ljudmi. Prodali sicer nisva ničesar, vendar sva dobili ogromno informacij o tem, kaj stranke želijo in potrebujejo,” je izplen udeležbe na prvem sejmu opisala Tjaša Ban, Goljar pa jo je dopolnil: “Ko se lotevaš posla z inovativnim izdelkom, se ne moreš učiti iz učbenika, saj običajno sam ustvarjaš nekaj novega, kar še ne obstaja. Edina taktika je, da se vržeš in poskusiš. Šola te na to ne pripravi. V Ameriki na faksu, kjer predavam podjetništvo, pravijo: pričakuj, da se boš več naučil od tvojega cimra kot od tvojega profesorja. Šola ti da temelje, ki so seveda potrebni, a so daleč premalo za nek preboj na področju, ki te zanima.”

Ko sta se dekleti vrnili iz Dubaja, sta dobro vedeli, kakšen naj bo njun produkt, da bo všečen strankam. Znova sta sedli k skupni mizi z veterinarjem in izpilili recepturo hrane za dirkalne kamele. Čez dva meseca sta se odpravili na še en sejem, tokrat v Oman, kjer nista več ciljali na rejce kamel, temveč na distributerje. “Na drugi sejem sva šli povsem drugače pripravljeni. Ugotovili sva namreč, da bi bilo poslovanje neposredno s končnim kupcem logistično in finančno prezahtevno, poleg tega tudi njihova zakonodaja določa, da mora imeti tuje podjetje v arabskem poslovnem svetu lokalnega posrednika, distributerja. V drugo torej nisva več imeli brošure, ki bi nagovarjala rejca, kaj potrebuje njegova kamela, temveč sva nagovarjali distributerje, zakaj se jim posel z nama splača,” je pojasnila Tjaša. In sta jih prepričali. Nedolgo zatem sta namreč imeli v rokah polmilijonsko distributersko pogodbo.

Tjaša Ban (levo) in Patricija Kragelj ob podpisu prve pogodbe z distributerjem iz Omana (foto: osebni arhiv Tjaše Ban)

Sestanek s 15 Arabci v temi sredi puščave

A pot do slovesnega trenutka, ko sta v Oman poslali svoj prvi kontejner kamelje hrane, ni bila povsem gladka. Ob preizkušnjah, na katere sta naleteli, bi marsikdo “zmrznil” ali vrgel puško v koruzo. Takole je Tjaša opisala ključni sestanek s potencialnimi distributerji in lastniki kameljih farm v Omanu: “Bili sva že v končnih pogajanjih z distributerji, prejeli sva že nekaj prednaročil, a pred končno sklenitvijo posla so naju distributerji želeli peljati na sestanek s 15 rejci kamel z večjih farm, potencialnimi močnimi kupci. Dogovorjeni smo bili, da naju po večerji, okrog 22. ure, poberejo pred hotelom. Peljali smo se po cesti ven iz naselja, nakar so nenadoma zavili v puščavo. Mislili sva si, v redu, tole bo pa zanimivo. Ustavili smo se sredi puščave, v temi, nikjer ničesar. Bilo je kakih pet džipov. Prižgali so reflektorje, vrgli na tla preproge, posedli smo se nanje, nakar so rekli, zdaj pa predstavita, kaj ponujata.” V situaciji, ki bi marsikaterega izkušenega pogajalca spravila v nelagodje, se dekleti nista zmedli. Dovolj sta obvladovali jezik, da sta prebili led z uvodnim pozdravom v arabščini, nakar sta v angleščini predstavili svoj izdelek in - zadeli v polno. Prva distributerska pogodba podjetja Protocamel z zastopnikom v Omanu je bila težka kar pol milijona evrov.

Hrano Protocamel sta dekleti po Omanu začeli izvažati tudi v Združene arabske emirate, Saudsko Arabijo in Katar. (foto: osebni arhiv Tjaše Ban)

Kako sta dekleti prepričali Arabce? “Vsem, ki sva jih s Patricijo nagovarjali, sva hrano za kamele preprosto vrgli na roko in rekli: poskusi! To jim je bilo všeč, tako kot tudi hrana, ki je res zelo dobra,” je odgovorila Tjaša. Krmo, s katero zdaj svoje kamele hrani približno 200 arabskih rejcev, sestavljajo razna semena, seno, olja in posebne začimbe. Njeno proizvodnjo sta zaupali italijanski družbi.

V dveh letih sta dodobra spoznali arabski poslovni bonton. Ta ne dopušča neprijetnih presenečenj. “Kar se ustno dogovoriš, tudi če tega ne zapišeš, to zanje drži. Spoznala sem tudi, da ni nič neobičajnega, če partner, s katerim sodeluješ, za nekaj časa izgine z obzorja, nakar se znova pojavi in in te preseneti z uresničenim dogovorom,” je povedala Tjaša Ban, Matija Goljar pa je dodal: “Zanimivo je tudi to, da za razliko od nas, ki smo vajeni komunikacije prek maila, Arabci večino komunikacije, tudi poslovne, opravijo prek whatsappa.”

O tem, ali sta se kot ženski v arabskem poslovnem svetu, ki je izrazito moški, počutili nelagodno, pa je Brežičanka povedala: “Ne. Nikdar nisva imeli občutka, da kdo ne bi želel poslovati z nama, ker sva ženski. Vsi so bili do naju zelo spoštljivi. Resnici na ljubo sva imeli v tem pogledu več slabih izkušenj z direktorji slovenskih podjetij.”

“Njune” kamele so zdrave in hitre

Hrano Protocamel sta dekleti po Omanu začeli izvažati tudi v Združene arabske emirate, Saudsko Arabijo in Katar. Da njuna hrana arabskim dirkalnim kamelam dobro dene, so že pokazale analize njihove krvi, dodatne potrditve pa so prišle tudi s kameljih dirk, na katerih so “njune” kamele dosegle odlične rezultate.

“To zgodbo mirno vsi izpostavljamo kot najbolj uspešno mladinsko podjetniško zgodbo v državi,” se je v predstavitev znova vključil Matija Goljar. “Ker je tako nepredstavljivo, da sta se dve punci iz Slovenije, iz države, ki premore morda šest kamel, usedli na letalo in šli Arabcem prodat produkt, ki ga še ni bilo, ter se vrnili domov s polmilijonsko pogodbo. Veste, uspeti je izjemno težko. Veliko podjetij propade že po prvih dveh letih. Da preživiš, moraš imeti ogromno poguma in biti vnaprej pripravljen, da tudi če kakšno stvar zafuraš, s tem ni nič narobe. Delati moraš majhne korake in biti vztrajen. To so veščine, ki bi jih morala dostaviti šola, pa jih ne, odgovornost je na nas samih.”

“Tudi če bi Protocamel jutri propadel, bi to zame še vedno bila odlična izkušnja. Ničesar nisem izgubila, veliko sem pridobila in se ob tem še zabavala,” je dodala Tjaša. Z ekipo Protocamela, ki se ji je že kmalu po začetku poslovanja pridružil še finančni direktor Matic Jug, so se odločili, da bodo ves zaslužek usmerili v razvoj in širitev podjetja. Zato nihče od njih ni zaposlen pri Protocamelu, temveč si plačo služijo drugje. Tjaša je postala del ekipe Ustvarjalnika. Svojo neverjetno podjetniško izkušnjo deli z mladimi po Sloveniji ter občasno tudi s študenti univerze v Coloradu v ZDA, s katero se je povezala prek Ustvarjalnika. Na neki način se je vrnila k pedagoškemu delu, ki jo je od nekdaj zanimalo, le da je do njega našla drugo pot, izven rigidnega izobraževalnega sistema.

V ekipi Protocamela so se odločili, da bodo ves zaslužek namenili širitvi in razvoju družbe. Tjaša Ban tako ni zaposlena v svojem podjetju, temveč se je pridružila ekupi Goljarjevega Ustvarjalnika) (foto: Zdravko Primožič/FPA)

Zdrava mera med tistim, kar moraš, in tistim, kar te zares zanima

“Nauk te zgodbe je, da šola ni vse. Ob študiju se ukvarjajte s čim več stvarmi, ki vas zanimajo in veselijo. Morda kdaj zapravite kakšno urico manj za učenje za visoko oceno in jo raje namenite obštudijskim projektom, ki vam bodo v prihodnje pomagali do službe,” je položila na srce študentkam in študentom, k čemur je prikimal tudi Goljar: “Ko vam avtoritete govorijo, uči se, diplomiraj, nato te bo čakala služba, imejte v mislih, da avtoritete včasih nimajo prav. Uspeh ni odvisen od dobrih ocen v šoli, najti je treba zdravo mero med tistim, kar moraš, in tistim, kar te zares zanima.”

Zasužnjene otroke so nadomestili robotski jahači

V stoletja dolgo arabsko tradicijo kameljih dirk, s katerimi so običajno zaznamovali pomembne dogodke, denimo poroke in druga slavja, so v zadnjih letih uvedli sodobno tehnologijo. Desetletja so lastniki dirkalnih kamel namreč vztrajali pri sporni praksi izkoriščanja otrok, ki so bili zaradi drobnih postav in majhne teže idealni jahači. V nevaren šport so silili otroke, ki so jih nelegalno pripeljali iz revnih držav. Širši javnosti je sporno prakso razkrila preiskava, ki so jo opravili v začetku tisočletja. Mednarodni pritiski so nato privedli do sprememb. Leta 2002 so otroške jahače prepovedali, namesto njih pa so v zadnjih letih uvedli robotske džokeje na daljinsko upravljanje.

V tradicijo kameljih dirk so Arabci pod pritiskom mednarodne javnosti v zadnjih letih uvedli novost. Namesto zasužnjenih otrok kamele zdaj priganjajo štirikilogramski daljinsko upravljani robotski džokeji. (foto: Profimedia)

Pri kameljih dirkah gre za prestižen šport, v katerem se obračajo milijoni. Zmagovalna kamela lahko lastniku prinese nagrado v višini do dveh milijonov dolarjev, v milijonih pa se šteje tudi vrednost živali. Na progah, dolgih od kilometra in pol do osmih kilometrov, dosežejo hitrost do približno 60 kilometrov na uro. Redno jim pregledujejo kri in jih hranijo z izbrano, pogosto zelo drago krmo.

---