Slovenci imajo radi italijansko pomlad

Italijanska serie A je za slovenske nogometne zdomce v primerjavi s preostalimi štirimi najmočnejšimi državnimi prvenstvi obljubljena dežela. Podobna ugotovitev velja za nogometni podmladek. Mladih slovenskih igralcev je največ v italijanski “primaveri”.

Primavera (v prevodu pomlad) je italijanski naziv za (mladinske) ekipe, ki pri naših zahodnih sosedih predstavljajo skoraj obvezno prakso in vstopna vrata za članski nogomet. V Italiji je kljub nadarjenosti le malo nogometašev dobilo priložnost za igranje v članskem nogometu, ko še niso bili polnoletni. V serie A je ta privilegij v preteklosti pripadel le tako imenovanim čudežnim fantom. Nogometni časi se tudi v Italiji, ki se po klubskem capljanju na mestu in reprezentančni krizi, zavoljo katerih v zadnjem desetletju gleda v hrbet Angliji, Nemčiji, Španiji in Franciji, počasi vendarle spreminjajo v prid večjemu poudarku in hitrejši uveljavitvi mladih in doma vzgojenih nogometašev.

Igralski primeri, kot so Francesco Totti, ki je postal zaščitni znak Rome, kjer je serie A okusil pri 17 letih, so izjeme, ki potrjujejo pravilo. Privrženci rumeno-rdečih se nadejajo, da bo šel po njegovih stopinjah Nicolò Zaniolo. Lani je bil najboljši strelec Interja v primaveri, pred letošnjo sezono pa je po zamenjavi igralcev pristal v italijanski prestolnici. Zaniolov ognjeni krst v dresu Rome je bil pravzaprav sanjski, saj je priložnost dobil na dvoboju lige prvakov z madridskim Realom.

Večina v Italiji, Pečar v Nemčiji

Zakaj se slovenski nogometaši v mlajših selekcijah v večini odločajo za Italijo, ne pa za kakšna druga primerljiva tekmovanja v tujini? Italija je tudi zaradi jezika bliže, ne nazadnje imajo ogledniki boljši pregled nad dogajanjem. Redkejši so primeri, ko se slovenski nogometaši podajajo v Nemčijo. Na začetku tisočletja je bila najbolj odmevna nogometna pot Boruta Semlerja pri Bayernu. Preteklo jesen se je v Nemčijo preselil Martin Pečar (rojen leta 2002). Eden vidnejših članov slovenske reprezentance do 17 let, ki je lani igrala na evropskem prvenstvu, je po koprskih turbulencah najprej prestopil k Olimpiji, iz Ljubljane pa v Eintracht iz Frankfurta, kjer igra za klubsko selekcijo U-17.

Prava “Zaniolo mania” pa se je v delu večnega mesta sprožila konec leta. Z zadetkom proti Sassuolu so se začele vleči nehvaležne primerjave s Tottijem. Potem ko je ponovil vajo proti Torinu, je bil Zaniolo skoraj že oklican za novega rimskega imperatorja. Proti Atalanti se je v Bergamu pred dvema tednoma ob spektakularnem remiju (3:3) prelevil v podajalca pri zadetkih, v nedeljo pa je dosegel izenačujoči gol proti Milanu. Zanimivo je, da ga je italijanski selektor Roberto Mancini uvrstil na reprezentančni seznam za dvoboja lige narodov, še preden je Zaniolo zabeležil svoj prvi uradni nastop za rimsko zasedbo v članski konkurenci.

Med domovino in tujino

Roma, ki se je v pretekli sezoni presenetljivo uvrstila v polfinale lige prvakov, je zanimiv klub, ker ponuja priložnost vrsti mladih nogometašev. Med njimi je denimo tudi Justin Kluivert, sicer sin slovitega nekdanjega napadalca nizozemske reprezentance in Barcelone Patricka Kluiverta. Zaniolo in Kluivert sta rojena leta 1999. V primaveri Rome zabija zadetke kot za stavo njun vrstnik in najbolj izpostavljeni mladi slovenski nogometaš Žan Celar. Na 17 prvenstvenih dvobojih jih je prispeval 20, zadnjega prav pretekli vikend proti Sassuolu, za skok pod vrh mladincev Rome, ki gleda v hrbet le Torinu in vodilni Atalanti.

Osem slovenskih nogometašev je v sezoni 2018/19 registriranih za italijanske klube v ligi Primavera 1

Kakšno težo imajo zadetki v mlajših kategorijah nekdanjega mariborskega napadalca, ki se je pred poldrugim letom podal v Italijo, bo seveda pokazal čas. Celar je bil jeseni med 25 prijavljenimi nogometaši Rome za skupinski del lige prvakov, opravil pa je že tudi vrsto treningov s člansko ekipo. Pomenljivo je, da ga kljub zanimanju niso posodili kateremu izmed B ligašev. Bo kdaj oblekel dres Rome v serie A? Kluivert se je brusil v sloviti Ajaxovi mladinski šoli, Zaniolo pri Fiorentini, kjer se je v mladinskih kategorijah kalil še en slovenski napadalec, Jan Mlakar, ki si je morda obetal drugačno pot v nogometno ozvezdje. Prvo člansko izkušnjo je v pretekli sezoni pridobil pri drugoligašu Venezii, ki je bila lani odskočna deska koprskemu reprezentantu Leu Štulcu za prestop k Parmi in preskok v serie A.

Naposled je 20-letni Mlakar, ki je imel nekaj težav s poškodbami, ubral nasprotno pot od leto mlajšega Celarja. Maribor ga je odkupil od Fiorentine, Mlakar pa se je vrnil v Slovenijo. Za nekatere je bil to vzvratni korak, za druge poteza, ki mu bo pomagala, da v občutljivem razvojnem obdobju lahko igra. Priznanje je prišlo v izdihljajih januarskega prestopnega roka, ko je podpisal za angleškega prvoligaša Brighton, ki se mu bo pridružil na začetku prihodnje sezone. Recept za uspeh pri mladih športnikih vsekakor ni preprost ali enosmeren. Le eden je Luka Dončić, ki je s 13 leti začel pisati sanjsko košarkarsko zgodbo v Madridu. Iskalci talentov oprezajo za (nogometnimi) upi, ko še gulijo osnovnošolske klopi. Ponudbe iz tujine je tako slovenskim klubom kot mladim igralcem in njihovim staršem še vedno težko zavrniti.

Iskalci talentov oprezajo za (nogometnimi) upi, ko še gulijo osnovnošolske klopi. Ponudbe iz tujine je tako slovenskim klubom kot mladim igralcem in njihovim staršem še vedno težko zavrniti.

Primorski pečat

Razvojna pot nogometašev je nato sila različna. Italija je še vedno Italija, nogometno privlačna. Za povrh je tudi blizu. Fiorentina je očitno stkala posebno vez s slovenskimi nogometaši. Pred začetkom sezone so bili registrirani trije. Solkanca Kevina Brica (rojenega leta 2001) je klub iz Firenc posodil Pordenoneju, ki igra v tretji ligi primavera. Kevin je sicer nogometno pot začel v videmskem Donatellu, kjer je v mlajših selekcijah trener tudi njegov oče, sicer nekdanji nogometaš Gorice Igor Bric. Predsednik kluba je nekdanji odlični napadalec Udineseja in tudi italijanske reprezentance Antonio Di Natale. Zanimivo, da se je pred dobrim desetletjem v Italiji dokazoval tudi Kevinov starejši brat Kris Bric. Igral je za mlajše selekcije Milana, preboj v članski konkurenci, kjer je igral za nižjeligaške italijanske klube, pa mu ni uspel.

Dres Fiorentine v letošnji sezoni nosita napadalca Renato Simič in Nino Kukovec (oba rojena leta 2001), ki pa letos v primaveri igrata bolj za pokušino. Nemara bo zanju prelomna prihodnja sezona, tako kot je letošnja za Daniela Pavleva (rojen leta 2000). Desni bočni nogometaš, ki je do 15. leta pred odhodom v Italijo igral za mlajše selekcije Gorice, nato pa odšel k Donatellu, se ne more pritoževati nad igralskim statusom pri Chievu. Je standardni član prve enajsterice, pred dvema tednoma pa je dosegel krasen zadetek proti Sampdorii, kjer občasno dobiva priložnost Nik Prelec. Pavlev je pretekli vikend imel vidno vlogo tudi ob sledečih zmagah.

Pri Chievu primavera je svoj čas branil Grega Sorčan, sicer aktualni vratar Gorice, od koder je na posodo k Empoliju med letošnjo sezono odšel še en čuvaj mreže, Klemen Hvalič (rojen leta 2002). Brani za kadete Empolija, hkrati pa trenira s primavero. Pri mladincih Interja se poskuša uveljaviti še en nekdanji nogometaš mlajših selekcij Gorice. Elian Demirović, ki ima nogometne gene po očetu Enesu Demiroviću, se je leta 2016 v Milano sicer podal iz Bilj. Več priložnosti za igro v zadnjem obdobju dobiva nekdanji Domžalčan Maj Rorič, ki je pri Interju prav tako že tretjo sezono. Demirović in Rorič sta rojena leta 2000 tako kot tudi Pavlev. Našteti bi lahko bili zanimivi za mlado reprezentanco Slovenije, ki bo z Madžarsko čez dve leti gostila evropsko prvenstvo do 21 let.

Slovenske perspektive

Nemara bi lahko najvidnejša vloga na domačem prvenstvu ob Celarju pripadla njegovemu vrstniku Adamu Gnezdi Čerinu. Idrijčan - prav tako rojen leta 1999 - je ubral drugačno razvojno pot in se dokazuje v Sloveniji, kjer že drugo sezono nabira izkušnje v članski prvoligaški konkurenci pri Domžalah. V jesenskem delu si je utrdil mesto v udarni enajsterici in se izkazal kot raznovrsten zvezni igralec. Priznanje za opravljeno je prišlo z vpoklicem Matjaža Keka, ki je v Španiji na prvi letošnji reprezentančni akciji preizkušal moči iz prve SNL.

Splošnega pravila, kdo bo imel uspešnejšo člansko kariero, sicer ni. Eden predvidenih nosilcev reprezentančne kakovosti Miha Zajc je oktobra leta 2012 kot 18-letnik odigral prvo člansko prvenstveno tekmo v majici Olimpije in takoj zabil dva gola. Nato ga je pot vodila v Celje, sledila pa je vrnitev v Ljubljano, kjer je bil eden najvidnejših akterjev pri osvojitvi naslova državnega prvaka z Olimpijo v sezoni 2015/16. Naslednjo zimo, torej pri dobrih 22 letih in po štirih sezonah igranja v prvi SNL, je prestopil k Empoliju v serie A, kjer je šempetrski reprezentant v prilagoditvenem obdobju moral najprej opraviti precej individualnega dela. Lani je imel največ zaslug za vrnitev Empolija med prvoligaše, v jesenskem delu letošnje sezone pa je z nekaterimi akcijami in potezami potrdil svoj nogometni občutek. Da gre za nogometaša z dodano vrednostjo, je prepoznal tudi turški velikan Fenerbahče, kamor se je Zajc preselil v izdihljajih januarskega prestopnega roka.

Za mladega igralca je ob kakovostnem treningu vsekakor pomembno, da igra, pri čemer imata razvojni proces doma in v tujini svoje prednosti in slabosti. Precejšnjo vlogo igrajo tudi subjektivni dejavniki. V mlajših kategorijah močnejših lig se lahko najstniki v zaostreni konkurenci in novem okolju marsikaj naučijo - ali pa tudi izgubijo.

---