Rudi Semelbauer se že vse življenje ukvarja z modelarstvom

Rudi Semelbauer že od malih nog obožuje morje. A še bolj kot morje ga navdušuje modelarstvo. Spretne roke in smisel za tehniko mu pomagata, da iz kosov lesa, lepila, barve in nekaj drugih malenkosti zna napraviti lične modele plovil, letal in avtomobilov. V zadnjih letih se najbolj posveča barkam, ki so zaznamovale ali še zaznamujejo istrski prostor. Svoje bogato znanje predaja članom Andragoškega društva Morje in nekaj otrokom, ki so si upali pokukati v delavnico v Koprski ulici v Izoli.

Rudi Semelbauer, zdaj 75-letnik, je kot otrok v Kidričevem pogosto zavzdihoval pred globusom. Na njem ga je najbolj zanimala modrina - morje. Z njim se je prvič srečal, ko je šel v poletno kolonijo na Krku. Odpotovali so z vlakom. “Pot se je vlekla in na koncu sem bil zelo žejen. Odločil sem se, da bom pil morje, četudi je slano. Nisem verjel, da je tako slano. Naredil sem požirek in vse izpljunil,” se spominja v smehu. Nedolgo zatem mu je mama umrla, on pa je šel v šolo na Ptuj. Po letu dni ga je oče vprašal, če bi se lahko preselili v Izolo, na morje. “Gremo jutri,” je predlagal mladi Semelbauer. Pisalo se je leto 1957, ko je bil star 13 let.

Da bi delali, so izmaknili elektromotor

Že v Kidričevem je dal duška svoji ustvarjalni žilici, izdeloval je posteljice za mačke, vozičke za punčke ... Na Ptuju pa je prvič videl modele letal, izdelovali so jih fantje v kleti stavbe blizu dijaškega doma. Žal ga niso pustili zraven.

“Vse življenje sem v modelarstvu. Možje, ki so se pridružili krožku, so imeli željo po ustvarjanju, modelarji pa niso bili nikoli. Danes so skoraj tako spretni kot jaz.”

A modelarstvo mu je bilo usojeno. Kmalu po prihodu v Izolo je s sovrstnikom raziskoval kraj in naletela sta na prostor, kjer je domoval razvojni oddelek tedanje Mehanotehnike: “Na stropu sem videl letalo, z vrat sem videl stružnico, žago ... Joj, to bi pa rabili, sem rekel.” Tam zaposlena možakarja sta jima izročila načrte za izdelavo partizanke, jadrnice. Najstnika sta k delu pritegnila še prijatelja in vsi trije so se lotili dela - vsak na svojem domu.

Iz tistega časa se spomni, kako so z dvorišča blizu doma izmaknili elektromotor, ki so ga potrebovali za žago. Tatove so iskali miličniki in zaprli kakih 40 nedolžnih ljudi, dokler niso nekaj dni zatem Semelbauerja prišli iskat na šolo, češ da vedo, kdo je kradel in naj jim pove, kar ve o tem. “Priznal sem in pojasnil, zakaj smo to storili - da bi delali, ne pa, da bi elektromotor prodali. Policisti so staršem zato zabičali, da nas ne smejo kaznovati. Čez kakšen mesec smo na šolo dobili stroje.”

O fantih, ki izdelujejo modele, je izvedel tedanji direktor Mehanotehnike in pomislil, da bi ustanovili modelarski klub. “Mehanotehnika je priskrbela prostor in opremo. To je bil začetek pravega modelarstva v Izoli. Klub je bil zelo uspešen, pobirali smo nagrade na državni, jugoslovanski ravni,” pravi Semelbauer, ki se je v Mehanotehniki tudi izučil za orodjarja, modelarstvo pa ga je pripeljalo v razvojni oddelek. “Izdelovali smo barčice z elektromotorji in pri tem bili vodilni v Jugoslaviji, hidrogliserje z motorji na izgorevanje na petrolej, ricinus in eter, imeli smo prve radijsko vodene barke, pri čemer je radio komande kupila Mehanotehnika. Bližina meje je bila prednost, veliko smo lahko nabavili v Italiji,” pripoveduje sogovornik.

Po služenju vojaškega roka se je pridružil kolegu, ki je izdeloval prava plovila, zatem ga je pot vodila v Nemčijo. “V prostem času mi je bilo dolgčas, pa sem izdelal model letala z 'zajlo'. V zrak sem ga poslal v parku. Vse je bilo v redu, dokler se ni preveč približal ulični svetilki, jo zadel in se je 'zajla' ovila okrog droga.” Mimoidoči mu je povedal, da bi ga lahko kaznovali, ker je letalo upravljal v parku. Zaradi hrupa in nevarnosti za druge obiskovalce. “Res? V Jugoslaviji to ni nikakršna težava,” sem se začudil. Ob vrnitvi v Izolo je delal v delavnici s prijateljem obrtnikom. V prostem času sta izdelovala modele letal.

Rudi Semelbauer je že vse življenje modelar.

Modelarstvo tudi v jeseni življenja

Modelarski klub v Mehanotehniki je medtem zamrl. Leta 2006 se je Semelbauer upokojil, tedaj je tudi zaživelo Andragoško društvo Morje - univerza za tretje življenjsko obdobje. Semelbauer že od začetka tam vodi modelarski krožek. “Vse življenje sem v modelarstvu. Možje, ki so se pridružili krožku, so imeli željo po ustvarjanju, modelarji pa niso bili nikoli. Danes so skoraj tako spretni kot jaz,” je sogovornik ponosen na “sošolce”. “Rekel sem jim: fantje, letal ne boste delali, ker jih ne znate in boste vse polomili, letala pa so draga.” Tako izdelujejo avtohtone barke iz Izole, iz Istre. “Slovenka, batana, trabakula, bragoc, leut, topo ... Imamo jih že toliko, da jih ni več kam spraviti. Moje so vse v delavnici, ostali jih imajo doma. V načrtu imam še policijsko plovilo M 44, zatem bom le vodil delavnico,” razmišlja.

Rudi Semelbauer vodi modelarski krožek andragoškega društva Morje.

V delavnici vsak izdela svoje plovilo, ponavadi jih preizkusijo v bazenu hotela Delfin. Ob tem Semelbauer prikliče iz spomina dogodivščino izpred mnogih let, ko je šel s prijatelji v Arrigoni splovit dvometrsko barko, delo enega izmed njih. Prepričani so bili, da so dobri plavalci in jo bodo varno spravili nazaj na kopno. “Toda ujela je veter v jadra in odplula mimo Rta Ronek proti Italiji.” Našel je ni niti oče enega od njih, ki se je na morje odpravil s sodelavci z ladjo pomorske policije.

Danes svojega znanja ne predaja le upokojencem, ampak tudi nekaj otrokom. “Žal lahko sprejmemo le tri, za več ni delovnega prostora.” Že vrsto let si želi, da bi modelarstvo našlo prostor v šoli, a brez uspeha.

Rudi Semelbauer obožuje morje in modelarstvo.

Tudi čisto prava čoln in letalo

Semelbauer se znajde tudi s čisto pravimi prevoznimi sredstvi. Še v Nemčiji je izdelal motorni čoln, med panoramskim letom pa ga je prijelo, da bi kupil letalo, piper. “Bil sem pred dilemo: naj kupim letalo ali se poročim? In sem se poročil.” Z nekaj sodelavci in znanci so pred leti nameravali sestaviti svoje letalo, dvosed. “Zataknilo se je pri poskusnem pilotu - kdo bi bil tako pogumen? Ustavilo pa se je pri motorju, denarja zanj nismo našli. Kar je bilo zlepljeno in kitano, je začelo razpadati in letalo je končalo na smetišču,” opisuje. Tudi svojo potovalno barko je sam opremil in ji izboljšal plovnost.

Pri srcu mu je fotografija: “Leta 1957 mi je bila Izola veliko bolj všeč, kot mi je danes. Žal mi je, da je tedaj nisem fotografiral.” Zdaj dokumentira pohode, ki jih tudi vodi, čajanke, izlete, prireditve društva Morje. “Osnove obdelave fotografij obvladam, rad bi se naučil fotomontaže,” Semelbauer razkrije še eno svojo željo.


Najbolj brano