Rene in Nik: “Mama, ne dava te!”

Medtem ko ljudje bežijo iz Kitajske zaradi koronavirusa, se Suzana Bažato iz Vrtojbe trudi priti v to državo, saj ji lahko tamkajšnji zdravniki rešijo življenje. Zbolela je namreč za redko boleznijo, ki jo uspešno zdravijo le v tej prostrani vzhodnoazijski državi. Zdravljenje pa je zelo drago in denarja zmanjkuje. Dobre ljudi prosi za pomoč.

Suzana Bažato ni bila nikoli bolna, z zdravnikom se nista pogosto srečevala. “Pred dobrim letom in pol pa sem mu omenila, da me tišči v želodcu, da nekaj 'ne štima',” svojo trpko zgodbo, ki še nima srečnega konca, začenja Suzana Bažato. Osebni zdravnik ji je predpisal zdravilo proti zgagi, težave pa niso izginile. Pri ponovnem obisku jo je napotil h gastrologu. “Ko mi je ta naredil ultrazvok, je videl, da nekaj ni v redu na jetrih, odkril je holangiokarcinom, rak žolčnih vodov. To je zelo redka bolezen, zdravnik v Ljubljani mi je rekel, da bi prej zadela loterijo kot tega raka,” razlaga Suzana.

Ni vedela, kaj bi sama s sabo

Novica, da ima redko in hudo bolezen, ki se zažre v vse telo in lahko pomeni le še nekaj mesecev življenja, je presenetljivo ni vrgla iz tira. “ Veš, kaj je narobe, a nekako ne verjameš, da je to res. Tudi ko sem dobila papir v roke in prebrala diagnozo, sem mislila, da to ni mogoče, saj tudi počutje ni bilo tako slabo. Sprva nisem vedela, kaj bi sama s sabo. Vedela sem le, da moram poklicati v službo in sporočiti, da ne morem priti na delo.”

Kako lahko pomagamo?

Suzani Bažato lahko pomagate tako, da pošljete SMS z vsebino SUZANA1 ali SUZANA5 na številko 1919. Lahko pa tudi z nakazilom na TRR: SI56 0223 6026 1970 566 s pripisom: Donacija za Suzano Bažato. Imetnik računa je Humanitarno društvo dr. Suzana Sekuloska.

Tumor je bil velik že kot pest. Imela pa je srečo, da so ga lahko še operirali. “Julija 2018 sem zbolela, avgusta sem bila že operirana, saj mi je pritiskal na glavno žilo. Takrat so mi rekli, da se lahko zgodi vse in naj bom pripravljena.” Operacija je uspela in domov je prišla presrečna. Izvidi so bili v redu. Kri je bila sicer slaba, a vse je kazalo na najboljše.

Lani spomladi pa se je spet zelo slabo počutila. Njen zdravnik je bil na študijskem dopustu in tako so si jo, kot pravi, “podajali” drugi zdravniki. Medtem pa je tumor rasel in junija je bil spet velik kot pest. Izvedela je, da ji slovensko zdravstvo ne more več pomagati. Zdravnica v Ljubljani ji je razložila, da ji bodo skušali lajšati bolečine s paleativno kemoterapijo, ozdravela pa da ne bo. Na kemoterapijo je šla samo enkrat. Ker je ni dobro prenašala, so ji svetovali, naj ne hodi več. Tumor pa je rasel in začel pritiskati na živce hrbtenjače. “To so bile take bolečine, da se ne da opisati, bila sem na urgenci, dajali so mi protibolečinska zdravila, tudi morfij, ampak ga nisem dobro prenašala ... V bistvu pa nisem imela časa razmišljati o svoji bolezni, ker sva z možem začela ločitveni postopek, tako da sem morala iti tudi od doma. Šla sem k prijateljici, potrebovala sem mir, želela sem si, da me sinova ne bi gledala, kako bruham.” V tistem času je bila večinoma v bolnišnicah, predvsem v šempetrski.

“Ne smem prekiniti s to terapijo, najkasneje do 15. marca moram biti na Kitajskem. Zagotovo mi bo uspelo, če bo treba, bom šla peš.”

Suzana Bažato

Kitajska kot zadnje upanje

Po naravi pa je borka in ni se želela sprijazniti z usodo. Začela je iskati podatke o svoji bolezni. Brskala je in brskala ter tako prišla do zgodbe pokojne koprske pediatrinje Suzane Sekuloske. O materi treh otrok, ki se je pogumno borila s holangiokarcinomom, smo pisali tudi v Primorskih novicah. Upanje je zdravnica našla na daljnem Kitajskem, kjer to vrsto raka uspešno zdravijo z alternativno obliko zdravljenja, s tako imenovano sono-fotodinamično terapijo (SPDT). Gre za kombinacijo dveh povsem neinvazivnih metod zdravljenja, fotodinamike in sonodinamike. Kombinacija svetlobe in zvoka se je doslej izkazala za uspešno v boju zoper rakave celice. Koprska zdravnica je avgusta 2015 žal izgubila boj z boleznijo. Za nadaljevanje zdravljenja na Kitajskem, ki je že dajalo spodbudne rezultate, ji ni uspelo zbrati dovolj denarja.

Ko je v stiski, se človek opre na vsako bilko. Suzana Bažato je poiskala moža od Suzane Sekuloske (kakšno naključje, da sta obe Suzani), ki je po ženini smrti ustanovil humanitarno društvo, namenjeno zbiranju pomoči za bolne otroke. Mile Sekuloski ji je opisal ženino zdravljenje na Kitajskem. “Rekel mi je, da sicer ne more potrditi, da je bilo uspešno, ker se je pač slabo končalo, ampak izvidi so po njegovih besedah kazali kar dobro.”

Na pot s pozitivnimi občutki

Na podlagi njunega pogovora se je odločila, da je vredno poskusiti in pisala je na kitajsko kliniko Golden Sand Bay Hospital, SPDT4LIFE, ki se nahaja v eni od južnih provinc na Kitajskem. Poslala jim je vso dokumentacijo in takoj so se dogovorili za zdravljenje, ki pa je zelo drago. “Sodelavci na Hitu, znanci in vaščani so zbirali denar za prve terapije. Septembra lani sem s pozitivnimi občutki odpotovala na Kitajsko. Vedela sem, da mi bodo pomagali.”

Na Kitajskem so jo toplo sprejeli, na letališču jo je pričakal zdravnik. Zdravljenje pa je potekalo tako, da je bila od ponedeljka do petka v skoraj popolni temi, saj je prejemala zdravilo, ki je občutljivo na svetlobo. V veliko pomoč ji je bila prijateljica, ki je zanjo skrbela 24 ur na dan. Nihče ji ni znal povedati, koliko terapij bo potrebovala, saj je tovrstni rak zelo odporen. Predlagali so ji, da bi imela štiri cikle s svetlobo in ultrazvokom in kemoterapijo. Med prvim in drugim ciklom je prejela še brahiterapijo. V telo so ji “vsadili” radioaktivna semena, tako da so segli neposredno v tumor. Po prvih dveh ciklih se je vrnila domov in izvidi so bili spodbudni. Po enem mesecu se je vrnila na Kitajsko in se tam zdravila še pet tednov. Priporočili so ji še imunoterapijo in ji v telo vsadili naravne celice ubijalke (NK celice), ki krepijo imunski sistem.

Koronavirus ji je prekrižal načrte

Čez en mesec se je še v tretje odpravila na Kitajsko, da je nadaljevala z imunoterapijo. “Zdaj bi se morala spet vrniti, odpotovati sem nameravala konec februarja. Ampak koronavirus me je zafrknil. Odpovedali so mi let iz Benetk. Zdaj iščem druge možnosti. Če ne bom šla iz Italije, bom pa iz Nemčije ... Ne smem prekiniti s to terapijo, najkasneje do 15. marca moram biti na Kitajskem. Zagotovo mi bo uspelo, če bo treba, bom šla peš,” pokaže svojo železno voljo.

Denarja, ki ga je porabila za zdravljenje, ne šteje več. Z zadnjimi prihranki si bo plačala še eno imunoterapijo, kako naprej, ne ve. “Šele ko pridem tja, bom videla, kaj me čaka, koliko denarja bo še treba. Ne bi rada, da mi ga zmanjka in bi morala vse skupaj prekiniti, ker mislim, da deluje. Če bo denar, bom naredila še en cikel s svetlobo in ultrazvokom, sicer bom morala to opustiti. Ena terapija z NK celicami pa stane 4000 evrov, potrebovala jih bom od osem do 16. To je velik znesek, ki presega moje finančne zmožnosti. Zato prosim dobre ljudi, da mi pomagajo,” v svojo pretresljivo pripoved vključi prošnjo za pomoč.

Humanitarno društvo dr. Suzana Sekuloska ji je pomagalo urediti zbiranje donacij prek SMS-sporočil. Sinova, 20-letni Rene in 18-letni Nik, pa sta spisala ganljivo pismo, ki ga bosta s prošnjo po pomoči objavila na družbenih omrežjih. Mama, ne dava te! nosi naslov, v njem pa sta med drugim zapisala: “Oba delava prek študentskega servisa, da bi tudi midva lahko prispevala in pomagala, saj si neizmerno želiva imeti mamo ob sebi in videti njen nasmeh.”

“Težko je, ko ti rečejo, da imaš redko bolezen in ti ne znajo svetovati in ne morejo pomagati, ker nimajo izkušenj. Vsi iščemo upanje. Če ti nekdo reče, da nekaj pomaga, se oprimeš te bilke. Veliko mi pomeni tudi moralna podpora. Kliče me veliko ljudi, ki me spodbujajo, in za to sem jim zelo hvaležna,” poudarja Suzana.


Najbolj brano