“Rekreacija nas spravi v dobro voljo in požene naprej”

“Petek 13. bo za nas srečen dan, invalidnost je prepreka samo v glavi, kar začnimo!” S temi besedami je direktor Zveze Sonček Iztok Suhadolnik napovedal prvi športni dan invalidov, ki so ga v ankaranskem kampu Adria in Sončkovem centru v Elerjih uspešno izpeljali prejšnjo soboto.

Športnega dneva se je udeležilo 32 invalidov, tudi 18 na invalidskem vozičku, tako da je skupaj s spremljevalci na kopališču ankaranskega kampa sodelovalo 64 oseb. Med njimi člani Društva invalid iz Zveze za šport invalidov - paraolimpijski komite Slovenije, člani Cone športne aktivnosti Centra za socialno delo Moste-Polje cona Fužine in izolska enota Varstveno delovnega centra Koper. Dopoldne so jim pripravili aktivnosti na morju, popoldne v naravi oziroma okolici Sončkovega centra v Elerjih. Morje so jim najprej približali z vleko z banano, potem so prišli na vrsto supanje, veslanje in potapljanje, po kosilu pa še parakolesarjenje, downhill z invalidskim vozičkom, ki mu pravijo abzajl, saj jih privežejo z “zajlo”, plezanje, lokostrelstvo ...

Skakali so po valovih

Vleko z banano je med prvimi poskusil 35-letni Andrej Ladiha iz Sončkovega centra Rožanska v ljubljanskem Bežigradu. “Bilo je zabavno,” je povedal in priznal, da ga je bilo malce tudi strah, čeprav mu je bilo “skakanje po valovih” zelo všeč. Tudi 40-letni Rok Kacin P., ki se že več kot polovico življenja udejstvuje poletnih taborov v Elerjih, je od samega začetka dopuščal, da bo sedel na banano in na kolo, prilagojeno invalidom. “Zagotovo bom šel veslat,” je napovedal in nam zaupal, da je v preteklosti že veslal pa tudi jahal, plezal in na zimskem počitniškem taboru smučal na paraskiju. “Nanj je montiran voziček, zadaj sedi spremljevalec in določa hitrost in smer,” nas je podučil. Rad piše pesmi in zgodbe tako za otroke kot odrasle, rad ima tudi šport. “To je rekreacija, nekaj, kar nas lahko spravi v dobro voljo in požene naprej.”

Po toboganu kljub cerebralni paralizi

Med gledalci je bila 32-letna Suzana Brčina iz Črnomlja s cerebralno paralizo pete stopnje, po gibalni oviranosti najhujši. Čeprav ne more niti govoriti, nam je s pomočjo komunikacijske table sporočila, da se še dobro spomni, kako se je pred 20 leti v čateških termah s Suhadolnikom spustila po najbolj strmem toboganu. “Mami se je bala, Suzana se ni,” je dala vedeti široko nasmejana.

Vsi potrebujemo aktivnosti v naravi

Zamisel za športne igre se je tri tedne prej porodila Stojanu Merviču, Novogoričanu, ki je pogosto vodil poletne počitniške tabore in bil do nedavnega zaposlen v stanovanjski skupini Ljubljana Vinčarjeva. “Osebe z invalidnostjo nimajo nobenih posebnih potreb, ampak takšne kot mi, samo težje jih uresničijo. Če imamo sami potrebo po aktivnostih v naravi, jo imajo tudi oni. Glede omejitev pa - vsi jih imamo, in tisti, ki jih imamo manj, lahko drugim pomagamo,” je bil nazoren Mervič. Prepričan je, da bi supanje lahko brez težav uvrstili v redni program poletnih počitniških taborov v Elerjih.

Eden od ciljev športnih iger je bil namreč, kot je pojasnil Iztok Suhadolnik, da bi ugotovili, katere aktivnosti bi lahko dodali poletnim taborom. Supanje je po besedah Klemna Porente, Sončkovega predstavnika za odnose z javnostmi in moderatorja športnih iger, pri nas že tako razširjeno, “da bi lahko rekli 'Kdor ne supa, ni več Slovenc'”. Dobro je tudi, da zna človek plavati, za primer, če se znajde v morju, je zabaval udeležence športnega dneva in se domislil še krilatice, da si je Koprčanka Alenka Artnik nedavni svetovni rekord v globinskem potapljanju (113 metrov) delila z Italijanko zaradi dobrih sosedskih odnosov med državama.


Najbolj brano