Prehrana živali z rakom

Pred časom sem že zapisala, da so rakasta obolenja posledica nepopravljivih napak v genetskem zapisu, ki rakave celice vodijo v nenehno razmnoževanje, s čimer postanejo tako rekoč nesmrtne. Vendar rak ni le omejena masa bolnih celic, temveč močno vpliva tudi na številne druge procese v organizmu in posledično vodi v njegovo izčrpavanje. Rak je torej kompleksna bolezen s številnimi predvidljivimi, pa tudi nepredvidljivimi učinki.

Ena od pomembnejših lastnosti malignih rakastih celic je tudi sprememba v metabolizmu - presnovi. V nasprotju z zdravimi celicami so rakaste celice sposobne črpanja in porabe energije v spremenjenih pogojih, kar vodi v hiranje ali tako imenovano kaheksijo, četudi bolne živali še vedno zauživajo normalne obroke hrane.

Za ohranjanje telesne kondicije tako ni nepomembno, kako je obrok bolne živali sestavljen, čeprav splošno velja, da je bolje, da jedo karkoli. Dobra telesna kondicija je pomembna tudi zato, da čim bolj omilimo negativne učinke bolezni in zdravljenja ter ohranjamo sposobnost imunskega sistema, ki ob zdravljenju pomaga bolezen premagati. Pogosto v boju z boleznijo posežemo tudi po prehranskih dodatkih, kot so antioksidanti, izvlečki raznih zelišč in podobno, a žal na tem področju v veterinarski medicini nimamo enotnih priporočil, ki bi temeljila na ustreznih kliničnih raziskavah.

Če je apetit zmanjšan, živali hranimo “iz roke”, kar deluje običajno bolj vzpodbudno, okus pa izboljšamo z zmernim dodatkom sladkorja pri psih in soli pri mačkah.

Prav pomanjkanje strokovnih priporočil pogosto vodi v iskanje informacij, pretežno prek spletnih strani in socialnih omrežij, ki pa skrivajo mnoge dezinformacije in “pasti”. Nedavna anketa med lastniki zdravih živali in tistimi, katerih žival je zbolela za rakom, je pokazala, da so v iskanju informacij mnogo aktivnejši tisti z bolnimi živalmi. Lastniki živali z rakom se pogosteje odločajo za doma pripravljeno hrano in uporabo različnih prehranskih dodatkov, v primerjavi z lastniki zdravih živali (Timothy M. Fan, Clinician's brief 2021). Lastniki si želijo dejavno sodelovati pri zdravljenju svoje živali, pri čemer lažje vzpostavljajo dialog z drugimi lastniki s podobnimi izkušnjami. Žal so pogosto tudi razočarani, saj so laična priporočila pogosto zelo splošna in ne prinašajo želenih rezultatov za posameznega pacienta.

Kljub vsemu pa nam dosedanje vedenje vsaj delno pomaga pri pripravi prehranskega plana za posameznega pacienta. Na ustrezno prehrano je smiselno pomisliti že pred razvojem bolezni, saj raziskave potrjujejo pogostejše pojavljanje nekaterih rakastih obolenj pri psih prav v povezavi z neuravnoteženo prehrano in sestavinami slabše kakovosti. Ker pa imajo različne pasme psov različne predispozicije za razvoj posameznih rakastih obolenj, se tudi priporočila zanje razlikujejo. Tako danes zagotovo lahko lastnikom škotskih terierjev, ki so podvrženi razvoju karcinoma mehurja, priporočimo prehrano z večjim odstotkom zelenjave, kar značilno zmanjša tveganje za pojav tega tumorja.

V eni od novejših študij so ugotovili, da imajo labradorci z mastocitomom, najpogostejšim kožnim tumorjem pri psih, značilno nižjo koncentracijo vitamina D v krvi v primerjavi z zdravimi, kar nakazuje smiselno dodajanje vitamina D v prehrano, saj ga psi sami niso sposobni tvoriti.

Tudi prekomerna telesna teža psov in mačk povečuje tveganje za pojav različnih rakastih obolenj pri psih in mačkah in povečano tveganje za karcinom mlečne žleze pri psicah, neodvisno od sterilizacije. Kljub temu pa debelih živali v času zdravljenja rakastega obolenja ne hujšamo, saj večina živali (68 odstotkov) zaradi presnovnih sprememb, ki so posledica bolezni in učinkov terapije, običajno spontano shujša.

Prehranski načrt za onkološkega pacienta je odvisen od telesne teže, ocene telesne kondicije in prehranskih navad pred boleznijo (suha hrana, konzerve, dodatki, ostalo), ki je osnova za izračun minimalne kalorične vrednosti, ki jih mora pacient zaužiti med zdravljenjem. Podatek je pomemben tudi za čimprejšnjo in sprotno oceno morebitnega zmanjšanja apetita, ko lahko tudi učinkovito ukrepamo. Znake neustrezne prehranjenosti prepoznamo s pomočjo pregleda (slaba kvaliteta dlake, kronične prebavne motnje, spremembe na koži, brezvoljnost in slabokrvnost) in analize laboratorijskih parametrov. Ti se namreč najprej manifestirajo ravno na tkivih, kjer je celična obnova najhitrejša (koža, prebavni trakt in krvna slika).

Za ustrezno doma pripravljeno dieto je vsekakor smiselno poiskati strokovnjaka za prehrano živali. Najpomembneje je torej, da živalim prehrano prilagodimo glede na individualne potrebe, pri čemer moramo poskrbeti za zadosten vnos ustreznih prehranskih komponent. Če je apetit zmanjšan, živali hranimo “iz roke”, kar deluje običajno bolj vzpodbudno, okus pa izboljšamo z zmernim dodatkom sladkorja pri psih in soli pri mačkah. Tudi povečana vsebnost beljakovin je za pse in mačke okusnejša, še posebej pri mačkah, ki imajo na jeziku več receptorjev za aminokisline. Tako živalske kot rastlinske maščobe dodatno izboljšajo okus hrani, vendar moramo pri tem paziti, da s povečano vsebnostjo maščob ne zmanjšamo hranilne vrednosti obroka. Smiselno je uporabljati eno ali dve različni vrsti hrane, da v primeru slabosti ne izzovemo kasnejšega dolgoročnega odklanjanja vseh vrst hrane. Poleg tega imamo danes na voljo tudi zdravila, ki vzpodbujajo apetit.

Posebna previdnost velja pri izbiri in odmerjanju prehranskih dodatkov, saj so vsaj nekateri lahko za živali tudi toksični. Tudi v tem primeru priporočamo posvet z veterinarjem, ki vas bo po potrebi napotil k prehranskemu strokovnjaku za živali.

---