Po drugi bitki so kotalke osamele

Šempetrka Lucija Mlinarič bi morala biti te dni pri 32 letih po izjemni športni poti s 27 odličji z velikih tekmovanj zakladnica znanj in vzornica novim rodovom umetnostnih kotalkaric v KK Renče. Žal najboljši Slovenki vseh časov v tem športu ni bilo dano, da bi še drugič premagala raka in delila svoje znanje naprej. Po prvi bitki je postala celo evropska prvakinja.

V začetku oktobra je primorski šport izgubil tekmovalko, ki je z zlatimi črkami zapisana v zgodovino. Takšne umetnostne kotalkarice, kot je bila Lucija Mlinarič, verjetno Slovenija ne bo več imela. Šestkratna evropska prvakinja se je nazadnje dve leti in pol hrabro borila s ponovitvijo raka. Po tem, ko je prvi napad bolezni pred šestimi leti premagala in je leto za tem osvojila zlato na evropskem in srebro na svetovnem prvenstvu, je bila tokrat vrnitev bolezni žal usodna.

Veličastno slovo

Novembra leta 2015 v kotalkarski dvorani v Renčah ni bilo dovolj prostora za vse, ki so si želeli ogledati poslovilni kotalkarski večer Lucije Mlinarič. Takšnega dogodka - z nastopi najboljših umetnostnih kotalkaric iz Evrope in Južne Amerike - Primorska verjetno ne bo več videla.

Seznam za zgodovino

Prejemnica Bloudkove plakete in male statue Olimpijskega komiteja Slovenije, Lucija Mlinarič, je na kotalke stopila pri štirih letih in nato postala najboljša slovenska kotalkarica vseh časov. Na največjih tekmovanjih je od leta 1999 do 2014 osvojila 27 odličij - med njimi je šest zlatih z EP. Med vrhunci kariere velja omeniti srebrni odličji na svetovnih igrah neolimpijskih športov v letih 2005 in 2013, druga mesta na štirih SP med leti 2007 in 2014 in bronasto odličje na svetovni Veliki nagradi leta 2011 na Kitajskem. Istega leta je bila druga na izboru športnice Primorske. Mlinaričeva je tudi dobitnica priznanj občin Šempeter-Vrtojba in Renče-Vogrsko.

Mlinaričeva si je v dolgi mednarodni karieri (odličja na EP in SP je osvajala med leti 1999 in 2014) pridobila veliko spoštovanje. V mandatnem obdobju 2012-2016 je bila predstavnica tekmovalcev v glavnem odboru mednarodne kotalkarske zveze, na njeno poslovilno revijo pa je s pripravljenimi izbranimi besedami prišla celo tedanja predsednica zveze Margaret Brooks: “Ne poznam nikogar, ki bi zmogel narediti to, kar je uspelo Luciji. Manj kot leto dni po raku in težki operaciji se je vrnila v evropski in svetovni vrh. Počaščena sem, da sem lahko del njenega športnega življenja.”

Lucija je bila ob tekmovalnem slovesu in po uspešno dobljenem prvem boju z rakom polna načrtov in optimizma: “Odslej se bom posvetila sebi, študiju, treniranju najmlajših, pa tudi revialnim nastopom. Življenje mi je dalo drugo priložnost in to želim uživati.”

Šempetrka je živela polno. V otroštvu in mladosti je igrala violino. Blizu ji je bilo pesništvo. Imela je občutek za koreografijo in oblikovanje. Sodelovala je pri krojenju tekmovalnih oblačil in soustvarjala velike klubske revije ter plesala na kotalkah v renški skupini, ki se je prebila v polfinale tekmovanja Slovenija ima talent. Študirala je arhitekturo v Trstu in biopsihologijo v Kopru, leta 2016 pa je - po tem, ko je dobila priznanje Olimpijskega komiteja Slovenije - odšla za trenerko v Čile. V začetku leta 2017 se je še izkazala kot dobra voditeljica in izpraševalka šampionov na prireditvi Športnik Goriške, po tem pa je rak udaril drugič - v hujši obliki.

Tudi tokrat se je boja z boleznijo - ob podpori družine in Kotalkarskega kluba Renče - lotila enako odločno in poskusila vse, s klasičnimi in alternativnimi oblikami zdravljenja. Za slednje so ji denar pomagali zbirati številni ljudje dobre volje.

Lucija je zadnjič pred polno dvorano v Renčah - že vidno utrujena od terapij - stopila jeseni pred dvema letoma na velikem dobrodelnem glasbenem večeru, ki ga je zanjo pripravil klub. V lanski pomladi je še zmogla preživeti sproščen dan na dobrodelni prireditvi v Vipolžah, jeseni pa je na dnevu športnega društva Smukec še predala Žezlo hrabrosti najbolj hrabremu nogometašu.

Hrabrosti Luciji v dolgi in izjemni karieri res ni manjkalo.

Življenje na kotalkah

Lucijina kotalkarska pot se je začela leta 1991. Ko je osem let kasneje kot kadetinja osvojila prvo evropsko bronasto odličje, se je začelo poldrugo desetletje, v katerem je bila v Sloveniji nepremagljiva, z največjih tujih tekmovanj pa se je leto za letom vračala z odličji.

Marsikdo še danes ne ve ali pa si ne more predstavljati, koliko dela in odrekanja je bilo na tej poti. Čeprav umetnostno kotalkanje ni olimpijski šport in v Sloveniji - z izjemo Goriške - ni ravno popularno, je bilo treba za uspehe na mednarodnem prizorišču narediti ogromno, saj je konkurenca v zahodni Evropi in drugih celinah huda. “Čas za počitnice bo le v drugi polovici decembra. Po tem bodo na vrsti kondicijske priprave, konec januarja pa me čaka že prvi nastop. Treniram vsak dan, razen ob nedeljah. Pred večjimi tekmami vadim dvakrat na dan skupno do sedem ur,” je povedala Lucija v enem od naših številnih pogovorov za rubriko Športnik meseca.

Če bi živela v katerem od večjih centrov umetnostnega drsanja, bi morda v tem olimpijskem športu dočakala še večjo uveljavitev v širši javnosti. Ostala je zapisana doma razvitemu umetnostnemu kotalkanju, ki je po njenih besedah težje od drsanja: “Pri drsanju precej lažje dosežeš ustrezno hitrost. Glede na to na ledu ni težko zaključiti lika, če skoku manjka malo obrata, pri kotalkanju pa lahko v takšnem primeru hudo padeš.”

Na kotalkah jo je spoznal dobršen del sveta - od Nove Zelandije do ZDA. V karieri sta jo kot večni nepremagljivi senci spremljali italijanski reprezentantki - najprej Tanja Romano (tržaška Slovenka) in nato Debora Sbei. V bogati zbirki odličij ji zato manjka le zlato na svetovnem prvenstvu.

Kljub težavam je Lucija v upanju, da jih nekoč premaga, vztrajala, dokler je bilo mogoče, doživljala pa je tudi težke trenutke. V letu 2003 in 2004 je že razmišljala, da bi zaradi poškodb hrbta in kolena odnehala. Dvignila jo je nova trenerka Violeta Mordej. Nato je osvojila bronasto odličje na mladinskem SP, ki je bilo mejnik v njeni karieri.

Že leta 2007 je prvič postala evropska prvakinja. Izjemen je bil finiš njene tekmovalne poti. Na svoje druge svetovne igre neolimpijskih športov je leta 2013 v Kolumbijo odšla z že postavljeno diagnozo raka dojke in kljub bolečinam prišla do še drugega srebrnega odličja na tem tekmovanju. Sledila je njena prva tekma z rakom, ki jo je opisala takole: “Tako kot na plošči bom tudi tu sama, nihče ne more iti namesto mene. V svoji karieri sem bila skoraj vedno druga, tokrat pa bom zmagala.”

Od jeseni leta 2013 do pomladi leta 2014 je ob pomoči zdravnikov, družine, kluba in prijateljev premagala bolezen, nato pa se je v nekaj mesecih vrhunsko pripravila za svoje še zadnje veliko tekmovalno dejanje v jeseni leta 2014. Na evropskem prvenstvu v italijanskem Roccarasu je postala prvakinja v prostem programu in kombinaciji. Temu je na SP v španskem Reusu sledilo še srebro v kombinaciji. Po prvenstvu je Lucija vtise strnila s temi besedami: “Lep je občutek, ko spoznaš, da si s tem, ko si pomagal sebi, pomagal tudi drugim in si postal marsikomu navdih in vzor.”

---