Pet namigov za izlet v času “ujetosti” v novogoriške občinske meje

Prebivalci Nove Gorice in bližnje okolice imajo tudi v času omejenosti na občinski teritorij širok izbor možnosti za pobeg v naravo. Na nekatere bližnje vrhove se je mogoče povzpeti kar iz mesta. V svoj objem vabi tudi mestni gozd Panovec, v Trnovskem gozdu pa se je mogoče z nekaj nepozornosti in raztresenosti tudi prav zares izgubiti.

Čeprav prepoved gibanja onkraj občinskih meja v času epidemije marsikoga utesnjuje in duši, na območju Mestne občine Nova Gorica ni pravih razlogov za to, saj se ponujajo občanom številne možnosti za izlete in sprehode v naravo. Z marsikaterega vrha je mogoče ob lepem vremenu hkrati občudovati vrhove Julijcev in ladje v Tržaškem zalivu oziroma Gradeško laguno. Ob prekomernem spremljanju novic o posledicah novega koronavirusa blagodejno vpliva že sprehod ob reki Soči, od kajak centra do gostišča Žogica, vzponček na Kostanjevico s pogledom na sosednjo Gorico, ali nekaj minut hoje okrog borovega gozdička ob robu mestnega središča. Za čisto pravi odklop pa se je vendarle treba nekoliko bolj potruditi, kar pa še vedno ne pomeni nujno uporabe prevoznega sredstva. Marsikam se je mogoče iz središča mesta odpraviti kar peš.

Škabrijel

646 metrov visok Škabrijel, ki se dviga nad Novo Gorico, in ki ga še za nekaj metrov poviša razgledni stolp jeklene konstrukcije, od koder se vidi daleč naokrog, je v covid-19 časih zelo dobro obiskan. Še posebej ob koncih tedna, ko postane pravi poligon za družinske izlete. Tistim, ki ne živijo v Novi Gorici in še niso bili na Škabrijelu, priporočamo parkiranje na parkirišču pred Hitovo Perlo, ki je v teh časih prazno, od tam pa peš mimo gasilskega doma in novogoriške policijske uprave, pozorno vzdolž solkanske obvoznice do semaforiziranega križišča, tam pa v smeri veterine (oz. Kromberka) do označevalne tablice na levi strani ceste, kjer se začne pot vzpenjati. Odvisno od telesne pripravljenosti in tega, s kom hodite, traja vzpon od slabe ure pa do ne več kot treh, v povprečju pa uro in pol. Omenjena pot iz mesta mimo gostišča Kekec je najbolj obljudena. Proti vrhu se lahko odpravite tudi iz Solkana, Prevala, Ravnice, z Vratc nad Kromberkom in še od kod. Za tiste s slabšo kondicijo ali majhnimi otroki je cilj lahko že Sv. Katarina, na kateri stoji gostišče Kekec.

Sabotin

Parkirišče ob cestnem mostu čez Sočo v Solkanu je primerno startno mesto za vzpon na 609 metrov visoki Sabotin. Nanj vodita južna in severna pot. V obeh primerih je treba najprej prečkati most. Južna pot zahteva še nekaj časa hoje ob cesti, ki vodi v Brda, do oznake na prvem ovinku, potem pa sledeč markacijam naprej v smeri znamenitega kamnitega napisa Tito in ostalin cerkvice sv. Valentina ter po grebenu, kjer se z ene strani svet spušča proti Soči, z druge pa odpira pogled na Furlansko nižino, do vrha. Tudi v tem primeru je hoje v povprečju za uro in pol, odstopanja od tega pa so odvisna od kondicije. Nekoliko več časa je do vrha po severni poti, ki se začne takoj čez most, kjer je treba na kolesarsko pot Solkan-Plave, potem pa pri označenem mestu desno navzgor po proti vrhu vse bolj strmi poti, ki pripelje mimo ostalin iz prve svetovne vojne do okrepčevalnice. Od tam pa levo proti vrhu. Na Sabotinu velja biti pozoren na državno mejo in mejo z občino Brda, ki v naravi ni označena, malo verjetno pa je, da bi tam zgoraj kdor izvajal nadzor prehajanja občinskih meja.

Urškina pot

Najvišji od treh dobrih šesto metrov visokih vrhov nad mestom je Sveta Gora ali Skalnica, ki se dviga 682 metrov nad morjem. Dobro uhojeni se lahko nanjo brez težav podajo kar iz mesta, prek Sv. Katarine in Prevala. Kondicijsko slabše pripravljeni pa lahko s hojo začnejo na Prevalu, kjer je mogoče parkirati, ali v Grgarju. Sveta Gora je tudi najvišja točka krožne Urškine poti, ki se začne pri cerkvi v Grgarju (parkirati je mogoče nedaleč stran pri nogometnem igrišču) in se podati v smeri Slatne, potem pa po makadamski poti do Preškega vrha, kjer se odcepi pot za Vodice, od tam pa levo navzgor proti cerkvi in po pobočju do Frančiškovega hriba s kipom sv. Frančiška, pri katerem se začne spust nazaj proti Grgarju. Hoje je za dobre tri ure v družinskem tempu. Pot je dobro označena. Na vseh treh omenjenih vrhovih oziroma njihovih pobočjih so še dobro vidne ostaline iz prve svetovne vojne, kar lahko izlet popestri in ga s postankom in ogledom primerno podaljša.

Mestni gozd Panovec

Če so prej omenjeni trije vrhovi za tiste, ki s športom in rekreacijo niso na “ti”, morda prezahteven zalogaj, potem je idealna priložnost za bolj ležeren sprehod po naravi novogoriški mestni gozd Panovec, ki mu nekateri pravijo tudi pljuča Nove Gorice. Iz mesta je dosegljiv po Streliški poti.

Panovec, ki se ga drži tudi ime pljuča Nove Gorice, nudi kilometre gozdnih poti in enoslednic, primernih za tek in hojo. (Foto: Leo Caharija)

Najmanj zahtevnim nudi sprehod po ravninski makadamski poti vse do nekdanjega Mipovega kompleksa in nazaj. Na tej poti je tudi največ “prometa”. Na vstopni točki iz mesta, pri orodjih za vadbo na prostem, jo je mogoče ubrati tudi navkreber na trim stezo. Panovec rednim obiskovalcem in dobrim poznavalcem ponuja več kilometrov gozdnih poti in enoslednic. V njem je tudi gozdna učna pot, ki - podobno kot trim steza - ni več najbolje označena, a nič zato. Raje tako, kot da bi se mestni gozd preveč urbaniziral. Primerni vstopni točki za v Panovec, do koder se je mogoče pripeljati tudi z avtomobilom, sta še pri nekdanjem Mipovem kompleksu v Kromberku in pri gozdarski hiši v bližini restavracije Pikol. V jesenskem času je po gozdnih poteh še toliko bolj prijetno hoditi, ker so na debelo prekrite z listjem.

Od vzletišča Lijak do Skoznega

Še en relativno nenaporen, a zanimiv izlet je sprehod od parkirišča pri vzletišču za jadralne padalce nad Lijakom (po zaselku Sedovec ob regionalni cesti proti Trnovemu desno) do naravnega okna Skozno na robu Trnovske planote. Hoje, ki se začne z rahlim spustom, je za dobre pol ure v eno smer. Ob jadralnim padalcem ustreznem vremenu je mogoče na polovici poti spremljati njihovo dviganje v nebo z urejenega vzletišča, ali pa se prepustiti veličastnemu razgledu, ki se od tam ponuja na Vipavsko dolino, Kras pa vse do morja in daleč v Furlansko nižino. Na skrajnem levem koncu vzletišča se nadaljuje označena enoslednica do Skoznega, skozi katerega je mogoče pogledati v dolino, ali se vzpeti na naravni kamniti most nad “luknjo”. Do tja se je mogoče povzpeti tudi iz Šmihela (kjer parkirate pri pokopališču izven vasi), ali spustiti iz Trnovega oziroma zaselka Trpinovšče.

Do naravnega okna Skozno na robu Trnovske planote vodi nezahtevna pot od vzletišča za jadralne padalce nad Lijakom. (Foto: Leo Caharija)

Še posebej na Trnovski in Banjški planoti se ponuja še “malo morje”, kot radi rečemo, možnosti za sprehod, izlet ali vzpon, le potruditi se je treba in poiskati sebi primerno rešitev. Prav vsakdo lahko najde pot, vrh, zanimivo dolino, del gozda, kjer še ni bil, in kjer se lahko napolni s pozitivno energijo, ki je v teh časih še kako potrebna.


Najbolj brano