Peš od vodnjaka do vodnjaka

Na skrajno zahodnem delu Vipavske doline, tik ob slovensko-italijanski meji, leži Miren, najbolj poznan po čevljarstvu, ki je zaznamovalo njegov razvoj. Poleg dobre gostinske ponudbe, ki jo cenijo tudi gostje z druge strani meje, ponuja številne manjše in večje zanimivosti, za katere si je vredno vzeti čas in jih raziskati peš ali s kolesom.

Miren je znan po dolgi čevljarski in usnjarski tradiciji, ki jo predstavlja usnjarsko-čevljarski muzej v središču naselja. Leta 2008 ga je odprl domačin, dolgoletni obrtnik in čevljarski mojster Pavel Petejan. Zanimiv je tudi mini muzej Spomni se name v nekdanji mrliški vežici na pokopališču tik ob meji z Italijo, ki ga je v obdobju 1947 - 1975 na dva dela delila državna meja, vmes pa je bila bodeča žica. Nesmiselno mejo danes ponazarjajo tlakovci.

V gornjem delu naselja ob glavni cesti stoji župnijska cerkev sv. Jurija, na Mirenskem gradu, kjer je duhovno središče in od koder je lep razgled na dolino, pa romarska cerkev Žalostne Matere Božje s samostanom.

Posebnost naselja so številni kamniti vodnjaki, ki so bili z gradnjo vodovoda opuščeni. Vsak ima svojo obliko in zgodbo. Veliko so jih v zadnjih letih obnovili in pri nekaterih se domačini še danes srečujejo. Med najbolj razpoznavnimi je tisti iz leta 1865, ki skupaj z bogato razčlenjenim pročeljem cerkve svetega Jurija dominira na spomeniško zaščitenem trgu v zgornjem Mirnu. Sicer pa so v kraju skupno našteli več kot 30 vodnjakov.

V Mirnu, kjer reka Vipava svoj tok na slovenski strani zaokroži z velikimi okljukami, je od nekdaj razvito ribištvo, v zadnjem času se v reki domačini spet kopajo. Tukaj je bil rojen pesnik in pisatelj Stanko Vuk, spominsko ploščo so mu postavili na vhodu k hiši Miren 109. Priznani industrijski oblikovalec Oskar Kogoj, ki v Mirnu živi in ustvarja, pa ima v obnovljeni materini rojstni hiši s središču kraja razstavno in prodajno galerijo.

---