Osebnost Primorske 2019: glasovanje za zmagovalca se začenja danes
Petnajsti izbor Osebnosti Primorske, ki jo skupaj pripravljajo Primorske novice, Radio Koper, Televizija Koper, Primorski dnevnik in Radio Trst A, ponuja nabor finalistov, ki jih krasijo pogum, odločnost, skrb za sočloveka, ljubezen do kulture in dediščine ter mnoge druge odlike, zaradi katerih izstopajo iz povprečja.
A le eden bo postal osebnost Primorske leta 2019 in prejel Zlato jabolko, simbol akcije. Kdo, bo znano prihodnjo soboto v koprskem gledališču. Glasovanje pa se začenja danes.
Izbrati zmagovalca med dvanajstimi osebnostmi, ki so vsaka na svoj način zaznamovale leto 2019 in postale mesečne osebnosti Primorske, ni lahka naloga. Plodovi njihovega dela v dobrobit skupnosti so lahko navdih mnogim, ki v sebi skrivajo željo po tem, da bi v življenju naredili nekaj več.
V finalnem izboru so prevajalka Irena Mihelj, zborovodja Ivan Tavčar, lastnik smučišča SKI Bor Pavel Čuk, upokojeni kardiolog Boris Cibic, pisatelj in publicist Milan Rakovac, dobrodelni športni zanesenjak David Davidovič, poveljnik državne enote za varstvo pred NUS Darko Zonjič, občinski redar Mihael Tomše, režiser Gregor Božič, predsednica društva Palčica Pomagalčica in dobrodelni škratki Larisa Štoka, predsednik sveta KS Jagodje-Dobrava Matjaž Gergeta in predsednik openske sekcije Vsedržavnega združenja partizanov Italije Duško Kalc.
Finalisti v rokah voditeljskega tria
Na sklepni prireditvi, ki bo v koprskem gledališču v soboto, 11. januarja, jih bodo gostili Karin Sabadin, Jari Jarc in Matej Nadlišek. Novinarka in voditeljica je vsem, ki so v minulih letih sledili akciji, že dobro znana. Jarc in Nadlišek pa sta “sveža” v tej vlogi, sicer pa uigrani par iz etra Radia Trst A. Vsi trije so tudi avtorji scenarija prireditve, ki se bo začela ob 20. uri. Brezplačne vstopnice zanjo so že na voljo na blagajni gledališča.
Finalisti bodo kakopak v ospredju in vabljeni k besedi, dogajanje pa bodo začinili glasbeni gostje. Tokrat bodo na odru Lean Kozlar Luigi z bandom, istrska kantavtorica Elis Lovrić in Anika Horvat, obeta se tudi posebno glasbeno presenečenje. Vse skupaj bo povezala scenografija Mojce Vilhar, scenografke RTV Slovenija, režisersko palico pa bo vihtel Goran Stoisavljević. Primorski pečat bosta vtisnili še stilistka Tanja Skok in modna oblikovalka s Kozine Tjaša Škapin, ki bosta poskrbeli, da se bo svečana obleka Karin Sabadin prilegala do potankosti ter da v svoji opravi ne bosta zaostajala niti Jarc in Nadlišek.
Kdor ne bo uspel priti v Koper, bo slovesnost lahko spremljal v živo na Radiu Koper, Radiu Trst A in na spletnih straneh sodelujočih medijskih hiš. Posnetek pa bodo na Televiziji Koper predvajali 13. januarja ob 22.30.
Glasovanje se začenja danes
Zmagovalca bodo določili glasovi bralcev, poslušalcev in gledalcev ter komisije medijev. Glasovanje se začenja danes. Svoj glas lahko oddate na več načinov.
> Glasovnice, ki jih objavljamo v Primorskih novicah, izrežite, izpolnite in pošljite na naslov: Primorske novice, Ulica OF 12, 6000 Koper, s pripisom “za Osebnost Primorske 2019”. V uredništvu jih bomo sprejemali do petka, 10. januarja, do 12. ure.
> Na spletni strani www.primorske.si lahko glas oddate do četrtka, 9. januarja, do polnoči. Z vsakega spletnega naslova je mogoče glasovati le enkrat na dan.
> Glasujete lahko tudi na Radiu Koper, kjer bodo klice v živo (prek telefonske številke 05/668-55-20) sprejemali danes ob 11. uri, v nedeljo ob 11.45, od ponedeljka do četrtka pa dvakrat na dan, ob 12. in 17. uri. Glasove sprejemajo tudi na spletni strani www.radiokoper.si, prek sms sporočil lahko glasujete na številko 031/636-999 (v sporočilo zapišite samo zaporedno številko kandidata, za katerega glasujete) ter po elektronski pošti na naslovu osebnostprimorske@rtvslo.si.
> Na Primorskem dnevniku lahko do četrtka, 9. januarja, do polnoči glasujete na spletni strani https://www.primorski.eu/se/osebnostprimorske-IA424912 ali s sms-sporočili na številki 340 1222160.
> Na Radiu Trst A lahko do četrtka, 9. januarja, do 12. ure, glasujete po elektronski pošti na naslovu osebnost@rai.it.
Irena Mihelj
Januar: Irena Mihelj
Ajdovka Irena Mihelj je širšo javnost navdušila s prevodom knjižne uspešnice Mrtvi tek, s čimer je dokazala, da slepota zanjo ni ovira.
Irena Mihelj je v slovenski jezik prevedla kriminalni roman Mrtvi tek, delo norveškega pisatelja Kurta Austa. Prevajalski prvenec je toliko večji dosežek, saj je že od rojstva slepa. “Nikoli se nisem zadovoljila s prepričanjem, da zato nečesa ne zmorem. Toda naučila sem se, da se moram za vsako malenkost sama potruditi, če hočem priti do njenega bistva,” odločno pove.
Po maturi na Škofijski gimnaziji Vipava je končala študij zgodovine in teologije in se odločila za samostojno življenje. Njeno zanimanje za Norveško in norveški jezik se je začelo kot mladostno uporništvo, z učenjem pa je preraslo v navdušenje. Prevod knjige, ki je v 2018 izšla pri založbi Beletrina v sozaložništvu z Zvezo društev slepih in slabovidnih, je bil velik izziv, ki pa ga je odlično opravila.
Medijska odmevnost dela jo je, kot pravi, presenetila tudi z dodatnimi nepotrebnimi skrbmi, sicer pa se ni nič spremenilo. “Borba za urejanje življenja in za njegovo vsakodnevno zapolnitev z vsakdanjimi cilji, ki jih je treba postoriti zato, da samostojno preživim. Vesela sem, da je mojemu psu vodiču Bisku zdravljenje s pijavkami izboljšalo življenje, saj je po njem spet sposoben delati zame.”
V novem letu si želi zdravja zase in za svoja psa in srčno upa, da bo veliki koder Nils zaključil šolanje in postal njen novi pes vodič. Sicer pa je zadovoljna, če lahko živi tiho in odmaknjeno, si samostojno ureja življenje in si poišče veselje ob spremljanju športnih dogodkov ter v pletenju.
Ivan Tavčar
Februar: Ivan Tavčar
Revija zborovskega petja Primorska poje je minulo leto slavila okroglih 50 let. Prav toliko časa ji je zvest zborovodja Ivan Tavčar.
Za Ivana Tavčarja, Kraševca iz Ivanjega Grada, ki že desetletja živi na Koprskem, praznovanja okroglih obletnic še ni konec. Letos bo dopolnil 80 let, zborovskemu petju pa je zvest že od mladih let.
Februarja lani se je nadvse razveselil posebnega priznanja za 50-letno zvestobo reviji Primorska poje (dolga leta tudi v vlogi njenega tajnika), njegovo sodelovanje z zborovskimi pevkami in pevci pa ima še daljšo zgodovino.
Že med šolanjem za zborovodjo v Ljubljani je vodil internatski zbor, nato primorski študentski zbor Vinko Vodopivec, divaški pevski zbor ter Moški zbor Koper (kasneje preimenovan v zbor Simona Gregorčiča). Kratek čas je vodil pevski zbor v Luki Koper, oktet s Škofij ter mešani zbor iz Milj. Najdlje, kar 43 let, pa je vztrajal s pevskim zborom Fran Venturini iz Domja pri Trstu, ki pa je nedavno skupaj z Moškim pevskim zborom Tabor z Opčin žal zaključil svojo pot.
Na vprašanje, v čem je po njegovem mnenju največja vrednost revije Primorska poje in nasploh zborovskega petja, je ob februarski zmagi v izboru Osebnost Primorske odgovoril brez pomislekov: “Druženje! Odkar revija obstaja, zbori ne pojejo več samo na domačem dvorišču, ampak vsakič nekje drugje na Primorskem, v zamejstvu, na Hrvaškem ... Pevci spoznavajo vsakič drugo publiko, se spoznavajo med seboj, tkejo nova prijateljstva. To je vredno več, kot bi si človek mislil.”
Pavel Čuk
Marec: Pavel Čuk
Pavel Čuk od leta 2003 upravlja malo smučišče SKI Bor v zadovoljstvo smučarjev. Zaradi okvare ledvic je že 43 let odvisen od dialize.
Predgrižana Pavleta Čuka je odpoved ledvic v otroštvu za marsikaj prikrajšala. Njegova volja pa je kljub 43-letni odvisnosti od dialize ostala jeklena. Zato je leta 2003 sedemletnega samevanja in propadanja rešil najstarejše primorsko smučišče SKI BOR v Črnem Vrhu nad Idrijo. “Ne glej tistega, kar ti je odvzeto, pač pa predvsem tisto, kar ti je dano,” je vodilo, ki ga je privedlo do pedantno urejenega smučišča. Ur, ki jih je vložil v obnovo naprav, izgradnjo zbiralnega jezera, gostinske brunarice, vzpostavitev smučarske šole in pridobitev dovoljenj, ni prešteval. Vse kar lahko, postori sam. Odložil je invalidsko upokojitev in postal podjetnik, da smučišče, na katerem predvsem otroke uvajajo v abecedo smučanja, deluje brezhibno in v zadovoljstvo številnih obiskovalcev. Ker ob delu vsak prigaran evro vloži v naprave, se lahko pohvali z devetimi topovi za izdelavo tehničnega snega. Le to, da brez prijateljev - sodelavcev ne bi zmogel, rad pove. O bolezni, odpovedi ledvic, pa ne govori rad. Zgodilo se je ob koncu osnovne šole. Sedaj je med redkimi Slovenci, ki so že 43 let odvisni od dialize. Ker mu je telo pred 18 leti zavrnilo presajeno ledvico, bo tako tudi ostalo. Za kondicijo in zdravje skrbi z zmernim rekreiranjem. Na osemurno dializo v Ljubljano se vozi trikrat na teden. Ponoči, ker ima smučišče prednost. Noben dan na njem še ni manjkal. Tudi te dni, ko se še ozira v nebo za primernimi pogoji za zasnežitev, je tako.
Dr. Boris Cibic
April: dr. Boris Cibic
Med ljudi, ki svoj poklic doživljajo kot poslanstvo, nedvomno lahko prištevamo upokojenega kardiologa dr. Borisa Cibica.
Kljub častitljivi starosti 98 let Boris Cibic še vedno rad obleče zdravniško haljo in v sklopu Društva za zdravje srca in ožilja, ki ga je takoj po upokojitvi pomagal ustanoviti, brezplačno svetuje pacientom. Cibic je doma s Proseka nad Trstom. Čeprav že več kot 70 let živi v Ljubljani, ostaja navezan na svojo rojstno vas, ki nanj ni pozabila. O tem priča množična udeležba na lanski proseški premierni projekciji dokumentarnega filma o Cibičevem življenju Rojen za zdravnika.
“Že kot fantič sem po maminem zgledu vedno ponudil pomoč tistim, ki so je bili potrebni,” pove. Medicino je izbral tudi zato, ker je desetletna sestrična umrla za tuberkulozo. “Od nekdaj sem razmišljal, kako bi lahko ljudem pomagal,” pravi.
Pot do medicine je bila dolga, saj je Cibicu štrene premešala druga svetovna vojna. Po koncu vojne mu je jugoslovanska štipendija omogočila študij v Ljubljani, kjer se je začela tudi njegova poklicna pot. Začel je kot asistent na Inštitutu za patofiziologijo, nadaljeval kot splošni zdravnik in nazadnje pristal med specializanti interne medicine. Več desetletij je delal v bolnišnici dr. Petra Držaja. Tako je imel rad svoj poklic, da se je še ob nedeljah podal v bolnišnico, se spominja. Sprva se je posvečal srčnim boleznim, kasneje pa zlasti zdravljenju bolnikov z visokim krvnim tlakom, kar je počel vse do upokojitve.
Vest o prejetju nagrade je doktorja presenetila: “V čast mi je, da se me ljudje spomnijo še danes, po tridesetih letih od upokojitve.”
Milan Rakovac
Maj: Milan Rakovac
“Srečen sem, sploh ker so me za osebnost izbrali Primorci, pa uradno sploh nisem eden od vas,” se je pred pol leta veselil Milan Rakovac.
Migrant, azilant, doma v Beljaku, Krminu, Trstu, Kopru, Dutovljah ... Tako se je opisal Milan Rakovac, majska osebnost: “To je zame najlepša nagrada, Nobelova v mojem mikrokozmosu.”
Istrski književnik si nominacije ni prislužil s svojimi 80 leti, ampak ob 20-letnici Foruma Tomizza, ki z njim na čelu trmasto povezuje Trst, Koper in Umag ter okoliške kraje vse tja do Vladivostoka.
“Nacionalne države vse bolj postajajo vase zaprti in ograjeni vrtovi za lastne narode. Vključno z manjšinami, ki se vse bolj naslanjajo na matične narode,” ugotavlja Rakovac, ki se bori, da ne bi prevladal ameriški talilni lonec: “Sem za sadno solato, v kateri bomo govorili 27 jezikov!”
Gibko prepleta hrvaščino, slovenščino in italijanščino, medtem ko se vse več mladih Hrvatov, Italijanov in Slovencev sporazumeva v angleščini. “Mladi se ne razumejo, ker se ne učijo sosednjih jezikov. Bolj smo povezani z Baltikom kot z Bujami!” se jezi. “Bil sem eden od pobudnikov edinstvene istrske založniške hiše, pri kateri bi sodelovali Il Piccolo, Primorski dnevnik, Primorske novice, Novi list, Glas Istre in La Voce del popolo. Sodelovali bi poslovno in pri izmenjavi informacij.”
K sreči se prebuja vsaj pogum, vodilna tema jubilejnega Foruma Tomizza, ugotavlja Milan Rakovac. Za eno glavnih nalog ima nadaljevanje boja pokojne tovarišice Daše Drndić: “Osvoboditi se moramo bančniškega fašizma!”
David Davidović
Junij: David Davidovič
30-letni David Davidović iz Izole je z dobrodelno dražbo športnih dresov pomagal družini bolne deklice.
Ko je v začetku junija zagnal dobrodelno dražbo športnih dresov prek facebookove strani Okroglo Livade, David Davidović niti v sanjah ni pričakoval, da bo akcija naletela na tolikšen odziv.
V manj kot desetih dneh je dražba več kot 90 dresov, ki so jih darovali izolski in drugi športniki, nanesla 13.000 evrov za pomoč družini štiriletne deklice Saške, ki boleha za epilepsijo in potrebuje številne terapije za zdravljenje posledic možganske kapi.
30-letnik iz Livad, že od malega zaljubljen v nogomet, je skupaj z ekipo prijateljev zaslužen tudi za obuditev zapuščenega in zanemarjenega športnega igrišča nedaleč od njegovega doma, ki mu domačini zaradi oblike pravijo kar Okroglo. Zbrali so nekaj denarja, kupili in namestili nove gole, očistili igrišče, prebarvali ograjo ... “Pri obeh akcijah, tako pri dobrodelni dražbi dresov kot pri ureditvi igrišča, je šlo za ekipno delo. Vsem, ki so pomagali, se iskreno zahvaljujem,” je dejal, ko smo ga junija presenetili z novico, da je postal eden izmed finalistov v izboru Osebnost Primorske 2019. Želi si, da bi igrišče dobro služilo svojemu namenu in da bi privabilo čim več otrok nazaj na ulico ter jih tako odvrnilo od računalniških igric in pretiranega visenja na spletnih družbenih omrežjih ter ne nazadnje od drog in alkohola.
“Pravijo, da je žoga najboljša droga in s tem se popolnoma strinjam. Zvok žoge, ki se odbija po igrišču, pa je zame najlepši zvok,” pravi.
Darko Zonjič
Julij: Darko Zonjič
Darko Zonjič je reden sogovornik v naših člankih, saj se, kot trdi, delo državne enote za varstvo pred NUS ne bo nikoli končalo.
Novogoričan Darko Zonjič je že 30 let povezan z odstranjevanjem neeksplodiranih ubojnih sredstev (NUS). Sprva kot potapljač, zadnjih devet let pa je poveljnik državne enote za varstvo pred NUS, ki jo je julija z redom za zasluge odlikoval predsednik države Borut Pahor. Prevzel ga je poveljnik Darko Zonjič, ki je pripadnik severnoprimorske enote od njene ustanovitve. Red za zasluge na vojaškem oziroma varnostnem področju je državna enota prejela za dolgoletno uspešno uničevanje neeksplodiranih bojnih sredstev. V zadnjih 15 letih so opravili več kot 6000 intervencij in uspešno uničili 100.000 kosov granat, ročnih bomb, min in topovskih vžigalnikov. “V obeh vojnah so vojaki na območju Slovenije odvrgli toliko streliva, da se naše delo ne bo nikoli končalo,” meni Zonjič.
Da imajo pripadniki državne enote za varstvo pred NUS izredno nenavaden in poseben hobi, je jasno ob vsaki njihovi intervenciji. Uspešni deaktivaciji 250- in 500-kilogramske letalske bombe ameriške izdelave iz druge svetovne vojne v Mariboru konec oktobra pa sta to le še potrdili. Vodja obeh uspešnih intervencij v štajerski prestolnici je bil Darko Zonjič. Zahvale za požrtvovalno delo sta zaslužnim za to izročila tudi mariborski župan Saša Arsenovič ter minister za obrambo Karl Erjavec. A pirotehniki z vodjo državne enote na čelu ostajajo skromni. Dela se vedno lotijo zbrano in preudarno, z veliko mero znanja in strokovnosti.
Mihael Tomše
Avgust: Mihael Tomše
Občinski redar Mihael Tomše je v nevarnem požaru v starem jedru Pirana tvegal lastno zdravje, da je rešil dvanajstletnega fanta.
Avgustovsko osebnost je izpostavil eden najhujših in najnevarnejših požarov v starem mestnem jedru Pirana. Med prvimi sta se na kraju nesreče znašla tudi občinska redarka in redar. Ko sta redarja skupaj s policisti in gasilci že spravila vse stanovalce goreče in bližnjih hiš na varno, pa je k redarju Mihaelu Tomšetu pritekla ženska in ga vprašala, če je kje videl njenega otroka.
“Zagrabila me je panika. Ustrašil sem se, da sem spregledal kakšno stanovanje. Rekel sem ji, naj ga pokliče po telefonu in naroči, da pride do vrat,” nam je po dogodku povedal Mihael, ki ga domačini kličejo Miha. Pograbil je policista in gasilca ter z njima stekel do edinih vrat, ki so ob evakuaciji ostala zaprta. “Gasilec je imel masko, midva s policistom sva se sklanjala, da sva lažje dihala,” je povedal. “Tolkel sem po vratih in kar naenkrat so se odprla. Pred nama je stal fant z majico v roki, v obraz že siv, s krvavimi očmi.”
Vsi trije so ga prijeli, nato pa mu je po stopnicah navzdol proti ulici pomagal Miha. Ker ni mogel hoditi, ga je vrgel čez rame in ga po stopnicah nesel, nato pa ga je po ulici podpiral do Tartinijevega trga. Tam ga je predal reševalcem. Skupaj z njim je nato zaradi vdihavanja dima tudi sam končal v bolnišnici.
Uniformo občinskega redarja nosi že dvanajst let in pravi, da je odnos ljudi do redarjev odvisen najprej od njih samih, nato pa od občine, za katero delajo. “Sam se držim pravila, da je vsak najprej človek in šele nato uniforma, ki jo nosi,” pravi Miha.
Gregor Božič
September: Gregor Božič
Gregor Božič je bil konec leta precej zaposlen. Film Zgodbe iz kostanjevih gozdov se vrti na festivalih po vsem svetu.
Zgodbe iz kostanjevih gozdov so svetovno premiero doživele v Torontu, na Festivalu slovenskega filma so odnesle večino nagrad vesna. Film je po ljubljanskem filmskem festivalu začel uspešno pot po slovenskih kinematografih in hkrati pot okrog sveta.
V brazilskem Sao Paulu so ga že v najavah izpostavili kot enega od petih najboljših v 43. ediciji tamkajšnje Mostre. Na festivalu Black Nights Film Festival v estonskem Talinu, enem od samo 15 festivalov z vsega sveta, ki spadajo v prestižno A-kategorijo, je film dobil nagrado za najboljši prvenec.
Na mednarodnem indijskem festivalu v Goi pa je doživel še svojo azijsko premiero. Film je bil skupaj s 14 filmi z vsega sveta uvrščen v glavni tekmovalni program festivala, kar je velik dosežek. “Želim si predvsem, da bi si film ogledalo čim več ljudi,“ je ob uspehih filma povedal Gregor Božič.
Filmska zgodba je tesno vezana na zgodovino in vzdušje Benečije, majhnega in oddaljenega dela Evrope. Ampak je v svojem raziskovanju odnosa med posameznikom in svetom, v svojem risanju hrepenenja, upanja in brezupa globoko univerzalna ter aktualna. To se je pokazalo na predvajanjih po vsem svetu in doma. Projekcija filma v Božičevi rodni Novi Gorici je večkrat razprodala dvorano Kulturnega doma. Izmed občinstva je bilo med drugim slišati mnenje, da je režiser “Benečanom in Benečiji postavil dragoceni spomenik”.
Larisa Štoka
Oktober: Larisa Štoka
Larisa Štoka je pognala kolesje, ki je ljudi dobrega srca prepričalo, da so z donacijami Krisu pomagali do odrešujočega zdravila.
Kris Zudich iz Kopra, ki ima najhujšo obliko spinalne mišične atrofije, je s starši odpotoval v ZDA, kjer je prejel revolucionarno zdravilo, “težko” 2,23 milijona evrov. Zbrati toliko denarja se je zdelo misija nemogoče. A je Larisa Štoka iz društva Palčica Pomagalčica skupaj z dobrodelnimi škratki poskrbela za čudež. Pognala je kolesje, ki je ljudi dobrega srca prepričalo, da so za malčka donirali kar 3,997.259 evrov. “Ko se povežemo, je vse mogoče,” pravi Larisa Štoka.
Mali Kris se je dotaknil na tisoče src po vsej državi in tudi v tujini. “S pogledom, z rokicami mi je povedal, da bo živel,” se prvih stikov z malčkom in njegovo družino spominja 48-letna učiteljica na OŠ Antona Ukmarja v Kopru. Prav zahvaljujoč društvu se je nabralo dovolj denarja za pregrešno drago gensko terapijo v ZDA in še veliko več, tako da bodo lahko pomagali tudi drugim hudo bolnim otrokom.
Nemalokrat je bila ganjena do solz ob zavedanju, koliko dobrote je privrelo na dan ob Krisovi zgodbi. Spoštuje pa tudi tiste, ki so ob tem skeptični, saj da že imajo svoje razloge za to. “Želela pa bi, da bi si tudi oni kdaj dopustili občutiti srečo, ko deliš in pomagaš.”
Larisa Štoka dobrodelno deluje že od malih nog, veter v jadra pa je zajela prav s svojimi učenci. Skrbi tudi za deklico v projektu Botrstvo. “Ko se angažiram za druge, pravzaprav delam zase. To me osrečuje, me polni. Če bi se ustavila, ne bi bila več srečna,” ugotavlja oktobrska osebnost Primorske.
Majaž Gergeta
November: Matjaž Gergeta
Vrata poslovalnice Pošte Slovenije v izolskem Jagodju bi danes nemara bila zaklenjena, če domačini ne bi izbojevali njenega obstoja.
Zgled povezovanja. Tako je predsednik Krajevne skupnosti Jagodje-Dobrava, 38-letni Matjaž Gergeta, označil zgodbo o borbi za ohranitev pošte v Jagodju. Ko so izvedeli, da je poslovalnica namenjena zaprtju in prodaji, se odločitvi “od zgoraj” domačini niso želeli ukloniti. Pod peticijo za ohranitev pošte so zbrali skoraj 2400 podpisov, povezali so se z vodstvom občine in s primorskima poslancema Brankom Simonovičem in Gregorjem Peričem, ki sta na “višjih ravneh” pripomogla do srečnega razpleta - pošta v Jagodju bo delovala še vsaj leto dni. Pri vsem tem je Gergeta odigral ključno vlogo kot koordinator dogajanja in povezovalec vpletenih akterjev.
“Gre za lokalno zmago, ki pa ima širši pomen. Pošti Slovenije smo dali vedeti, da nismo pripravljeni ponižno sprejeti njihovih odločitev, ki slabšajo kakovost naših življenj,” je novico, da je postal novembrska osebnost Primorske, pospremil Gergeta.
Preden je pred letom dni prevzel vodilno funkcijo v krajevni skupnosti, je bil Izolan, zaposlen v Komunali Izola, v svojem domačem kraju dejaven tudi v kulturni sferi. Dvanajst let je vihtel bobnarske palčke v metal zasedbi Noctiferia. Je tudi predsednik Kulturnega društva Bunker 1981, ki upravlja z zakloniščem oziroma vadnico v Jagodju in organizira glasbeni festival BunkerFest.
Gergeta je sicer zadnja leta pri tem manj dejaven, čas posveča predvsem svoji štiričlanski družini in delu v krajevni skupnosti.
Duško Kalc
December: Duško Kalc
“To ni priznanje meni, pač pa vrednoti antifašizma, za katero se je tudi tokrat, kot kaže, opredelila Primorska,” je novico o tem, da je bil izbran za decembrsko osebnost Primorske, pokomentiral Duško Kalc.
Po večletnih prizadevanjih je tržaška občina pred kratkim openski sekciji Vsedržavnega združenja partizanov Italije (ANPI), ki ji predseduje Duško Kalc, končno zaupala upravljanje območja na Opčinah, kjer so bili 15. decembra 1941 ustreljeni obsojenci 2. Tržaškega procesa; tam naj bi zaživel Park miru, za katerega načrt že obstaja, pot do njegove uresničitve pa ne bo ravno kratka, pri čemer Dušan Kalc ne skriva kančka razočaranja.
Ko so člani italijanske neofašistične organizacije Casa Pound v dneh pred obletnico dogodka Opčine in Lonjer polepili s plakati, na katerih so ustreljene slovenske domoljube označili za teroriste, se je združenje takoj odzvalo: vsakoletna počastitev na openskem strelišču v spomin žrtvam, na kateri se je zbrala ogromna množica slovenskih in italijanskih demokratov, je izzvenela kot umirjen, a mogočen odgovor neofašističnim provokacijam.
“Ohranjati moramo zgodovinski spomin, a to ne sme izzveneti kot nekakšna zazrtost v preteklost, pač pa predvsem kot priložnost, da razmislimo o sedanjosti in aktualnih dogodkih, ki v marsikaterem pogledu kažejo nevarne analogije z minulimi časi,” opozarja Kalc. “Ustvarjati pogoje za izničenje napetosti in sovraštva z iskanjem skupnih poti sožitja - to je moje življenjsko vodilo.”