“Najprej človek, potem uniforma”

Čeprav ob vsaki nesreči najprej pomislimo na prizadete, pa vsaka nesreča izpostavi tudi junake. Po nevarnem požaru v piranskem mestnem jedru pred dvema tednoma so žarometi posvetili na občinske redarje, ki so poleg gasilcev, policistov in reševalcev najbolj zaslužni, da je požar minil brez žrtev. Redar Mihael Tomše je dobro uro po začetku požara v zadnjem hipu rešil dvanajstletnega otroka in skupaj z njim končal v bolnišnici.

 Foto: Danijel Cek
Foto: Danijel Cek

Zgodilo se je pred dvema tednoma, ko je zagorelo v Trubarjevi ulici v starem mestnem jedru Pirana. Dim je opazila najbližja soseda, poklicala na pomoč, prihiteli so gasilci, policisti, redarji in iz zadimljenih stanovanj rešili stanovalce. Ko so gasilci že na polno gasili, pa je do občinskega redarja Mihaela Tomšeta pristopila gospa in ga vprašala, če je kje videl njenega sina.

“Priznam, da me je v tistem trenutku zagrabila panika. Ustrašil sem se, da sem spregledal kakšno stanovanje. Rekel sem ji, naj ga pokliče po telefonu in naroči, da pride do vrat,” pripoveduje Mihael, ki ga domačini kličejo Miha. Pograbil je policista in gasilca ter z njima stekel do edinih vrat, ki so ob evakuaciji ostala zaprta. Vsa ostala so stanovalci pustili na stežaj odprta, da gasilcem ni bilo treba vdirati.

Vsi avgustovski kandidati

Kandidati za avgustovsko osebnost Primorske so bili še Tjaša Fajdiga, prva Slovenka, sprejeta na elitno londonsko akademijo za glasbo, Egon Gornik in Darko Grgič, glavna akterja protesta za ohranitev slovenske šole v Gropadi, ter Marjan Gregorčič, gospodar na planini Kuhinja, zaslužen za elektrifikacijo planine.Pogovoru z zmagovalcem Mihaelom Tomšetom lahko prisluhnete na Radiu Koper danes ob 11. uri. Na Radiu Trst A bodo pogovor predvajali v ponedeljek opoldne.

“Gasilec je imel dihalno masko, midva s policistom sva se sklanjala, da sva lažje dihala,” pripoveduje Miha. “Tolkel sem po vratih in kar naenkrat so se odprla. Pred nama je stal fant z majico v roki, v obraz je bil že siv, oči je imel krvave.”

Vsi trije so ga prijeli, nato pa mu je po stopnicah navzdol proti ulici pomagal Miha. Ker ni mogel hoditi, ga je vrgel čez rame in ga po stopnicah nesel, nato pa ga je po ulici podpiral do Tartinijevega trga. Tam ga je predal reševalcem. “Iskreno povedano, sem se bal, da ga bomo našli mrtvega,” priznava.

Sam se je nato usedel na klop ob kavarni in začutil, kako ga peče v grlu in prsih. Gasilca je prosil za masko s kisikom, kljub kisiku pa ga je obšla slabost in omotica, začelo se mu je vrteti, čutil je močan glavobol. “K meni je prišel en gasilec in rekel, naj se ne igram heroja, naj grem v bolnišnico. Rekel sem, da zame ni treba rešilca, prav tako nisem hotel, da bi me gasilci peljali, ker so bili bolj potrebni na požaru, peljala me je sodelavka Anna Petronio, s katero sva bila skupaj v izmeni. V bolnišnici sva ostala oba,” pripoveduje. “Še isti večer sva izvedela, da je s fantom vse v redu. Žal mi je vseh, ki jih je požar prizadel.”

Redarja Miho, ki službuje tako v Piranu kot Ankaranu, je na Primorsko prinesel študij. Z 18 leti je zapustil rodno Sevnico in začel študirati na fakulteti za pomorstvo in promet. Od takrat se je tudi sam preživljal in prav zaradi tega študij opustil ter diplomiral šele letos. “Ja, vsi me slišijo, da nisem Primorec, ampak zdaj mi še malo manjka. Še barko si kupim, pa bom pravi Primorec,” se po 17 letih bivanja v Istri smeje 35-letni mož in oče osemletne hčerke ter petletnega sina. Skupaj z njimi si je ustvaril gnezdo v Luciji.

Uniformo občinskega redarja nosi že dvanajst let in pravi, da je odnos ljudi do redarjev odvisen najprej od njih samih, nato pa od občine, za katero delajo. “Sam se držim pravila, da je vsak najprej človek in šele nato uniforma, ki jo nosi,” pravi Miha. “Red mora biti, ampak ga lahko dosežemo na različne načine. Službo redarja razumem predvsem kot službo v korist ljudem, ne pa kot izpolnjevanje ukazov. Ta zgodba mi veliko pomeni, širi pozitivnost med ljudmi. Vsem sem izredno hvaležen, beseda hvala je premalo,” je sklenil Mihael Tomše.


Najbolj brano