Larisa Štoka: “Še bomo risali nasmehe na obraze otrok”

“Hvala, ker ste zaupali in pomagali peljati dobrodelnost po transparentni in srčni poti. Še naprej bomo risali nasmehe na obraze otrok. Prepričana sem, da nam bo s skupnimi močmi uspelo,” je Larisa Štoka s tresočim se glasom in z zlatim jabolkom v rokah zatrdila pred polno dvorano koprskega gledališča, kjer smo v soboto slovesno sklenili 15. izbor Osebnost Primorske.

Odpri galerijo

KOPER > Za Lariso Štoka, predsednico koprskega dobrodelnega društva Palčica Pomagalčica in dobrodelni škratki, je bilo minulo leto izjemno naporno, a obenem bogato z izkušnjami, ki polnijo srce. V prvi vrsti s Krisovo zgodbo, ki se tudi po njeni zaslugi zdaj razpleta po najboljšem možnem scenariju. Po prejemu najdražjega zdravila na svetu, zolgensme, odlično napreduje. “Kris naj bi se v začetku marca vrnil domov. Iz dneva v dan nas preseneča s svojimi podvigi, sam se že obrača, sam sedi, samostojno se prehranjuje, zelo rad gleda risanko Pujsa Pepa, zelo rad likovno ustvarja in prek svojih risbic sporoča, da je srečen in da si najbolj od vsega želi nasmejanega otroškega življenja, kakršnega si zasluži vsak otrok,” pravi Larisa Štoka, ki je prek video klicev v rednem stiku s Krisovo družino.

Obenem v društvu Palčica Pomagalčica in dobrodelni škratki, kamor se je steklo veliko več dobrodelnih prispevkov, kolikor so jih nameravali zbrati za Krisa, že pomagajo petim otrokom z avtizmom, ki potrebujejo drage terapije, v februarju pa se bodo v sodelovanju z drugimi humanitarnimi organizacijami posvetili novi skupini pomoči potrebnih malih junakov.

Larisa Štoka

osebnost Primorske 2019

“Želimo ostati tako majhni in prisrčni, delovati izključno s pomočjo prostovoljcev ter ohraniti to pravljico, ki je resnična.”

Ob pomembnih priznanjih, ki jih prejema (v novembru je bila ena od prejemnic jabolka navdiha iz rok predsednika republike Boruta Pahorja), se Larisa Štoka nikoli ne pozabi zahvaliti svojim palčkom pomagalčkom, učencem Osnovne šole Antona Ukmarja, kjer poučuje že 26 let. “Prav oni so me s svojimi pogledi, ki so mi govorili, da je lepo deliti srečo, spodbudili, da sem stopila na to povsem nenačrtovano pot, ki je pripeljala do posebnih zmag. Dragoceno je, da vsi skupaj lahko podarimo življenje otroku.”

V družbi dobrosrčnih in iskrivih osebnosti

Ob Larisi Štoka se je voditeljica sobotne zaključne slovesnosti Karin Sabadin, ki sta ji delala družbo simpatična sovoditelja Jari Jarc in Matej Nadlišek z Radia Trst A, pogovarjala s še devetimi finalisti, Ivanom Tavčarjem, Pavlom Čukom, Borisom Cibicem, Milanom Rakovcem, Davidom Davidovićem, Darkom Zonjičem, Mihaelom Tomšetom, Matjažem Gergeto in Duškom Kalcem, medtem ko sta bila januarska osebnost Irena Mihelj in septembrski zmagovalec Gregor Božič odsotna. Posebno dolg in prisrčen aplavz je občinstvo namenilo 98-letnemu upokojenemu zdravniku s Proseka Borisu Cibicu, ki je navdušil z iskrivo pripovedjo o svojem odraščanju in o tem, zakaj je pri častitljivi starosti še vedno v dobri telesni formi. “Veste, velik del svojega življenja sem preživel lačen. Kar je bila po svoje sreča, saj nikoli nisem imel priložnosti postati debel,”je s kruto resnico nasmejal občinstvo in mu namenil še koristen zdravniški nasvet: “Če ste predebeli, se držite indeksa telesne mase 25!”

“Počaščena sem, da sem se našla v skupini zelo dobrosrčnih in dobrovoljnih ter umsko spretnih ljudi,” je po razglasitvi zmage dejala Larisa Štoka, zadovoljna, da so se med njimi stkali tudi vezi, ki presegajo vljudnostne pogovore. “Z Davidom Davidovićem, ki je v Livadah oživil igrišče in s spletno dražbo dresov pomagal bolni deklici, sva se povezala že ob novem letu, ko je s svojo ekipo otrokom, ki so pod našim okriljem, doniral 90 žog.”

Zlato jabolko gre v Glem, kjer domuje ljubezen

Kot nam je zaupala, bo zlato jabolko, skulptura kiparja Boštjana Drinovca, našlo posebno mesto v njenem domu v vasici Glem, “v majhni kamnito-leseni hiški, kjer domuje ljubezen, kjer se dobivamo tudi s člani društva in kjer me obiskujejo otroci, ki jim pomagamo, ter njihovi starši. Na neki način mi zaupajo življenje svojega otroka in zdi se mi prav, da se začutimo”.

Tudi sovaščani se ji pridružujejo v dobrodelnem zanosu. “Od najmanjše vaščanke do najstarejšega prebivalca Glema, vsi zbirajo odpadne kovine, ki jih s prikolicami odpeljejo in prodajo ter na ta način donirajo za igrače za bolne otroke,” svoje sovaščane pohvali Larisa Štoka, ki v prostem času najraje uživa v sprehodih v naravi v družbi svojih najdražjih in “z mojo kosmato kepico sreče, zlatim prinašalcem po imenu Lajk, ki je bil v teh dneh, ko je bilo precej novinarjev v naši vasici, kar veselo zmeden”.

O priznanjih in čestitkah, ki jih prejema za svoj trud in trud svojega društva, pa še to: “Dajejo nam moč za naprej, posebno motivacijo, ki nam pove, da smo na pravi poti. Želimo ostati tako majhni in prisrčni, delovati izključno s pomočjo prostovoljcev ter ohraniti to pravljico, ki je resnična.”

---