Kdo bo osebnost Primorske leta 2018?

Pomoč soljudem, skrb za okolje, pokončna etična drža, bogatenje kulturnega življenja, ohranjanje dediščine, izjemni športni dosežki ... To so le nekatere izmed odlik finalistk in finalistov 14. izbora Osebnost Primorske. Vsi so na svojih področjih zmagovalci, z laskavim nazivom pa bo nagrajen le en. Kateri, bo znano prihodnjo soboto.

Januar: Sibila Peternelj

Sibila Peternelj iz Goriških brd s svojimi prihranki že več let kupuje darila za otroke in ob božiču razveseljuje predvsem male bolnike

Obdarovanje je njeno poslanstvo že več kot deset let. A za to 33-letna Sibila Peternelj iz naselja Brestje v Goriških brdih ne zbira denarja pri donatorjih, ampak s svojimi prihranki vse leto kupuje darila, da nato decembra razveseli male bolnike v šempetrski bolnišnici, nedavno pa je obdarila tudi otroke v vrtcih na Dobrovem in v Kojskem. “Otroci so navadno zelo veseli, uspejo reči 'hvala', nato pa se posvetijo igračam. A njihovi obrazi povedo več kot to,” zatrjuje Sibila Peternelj, mama samohranilka 13-letne Erike in leto starejše Emili, ki sta njeni zvesti pomočnici pri izbiri daril ter obdarovanju.

Pred dvema tednoma so dekleta razdelila za kar 1500 evrov daril. Sibila ocenjuje, da je zanje skupno namenila dve svoji plači. Zaveda se, kako težko je otrokom preživljati čas v bolnišnici, ko okrevajo zaradi različnih bolezni, zato jim želi te trenutke polepšati vsaj z enim darilom. “Ta kupujem v Italiji in poskrbim, da izberem kvalitetne izdelke znanih proizvajalcev,” še poudari in se zahvali podjetju Prima I.E. iz Solkana, kjer ji za razvoz daril posodijo kombi.

Sibilina želja po obdarovanju izvira iz otroštva, ko je z žepnino kupila hrano za zapuščene živali ali sendviče za brezdomce. Zadnja leta darila najraje nosi malim bolnikom. Kamorkoli pride, so je zelo veseli. Decembra 2017 je prvič obdarila otroke na ljubljanski pediatrični kliniki. Njena dobrosrčnost pa pride do izraza tudi med letom, ko otrokom podarja knjige ali obišče starejše. Razvila je tudi svoj slogan, da je najhitrejša pot do sreče osrečiti druge.

Februar: Marko Zevnik

Marko Zevnik je računalniški programer, ki je študiral primerjalno književnost in sociologijo. Predvsem pa rad vozi. To je botrovalo tudi zamisli, da ustanovi zavod, ki bo starejšim zagotavljal brezplačne prevoze.

Že naslednji dan jih je poklicala prva potnica, gospa iz Kačič v divaški občini. Skupaj s skupino prostovoljcev je takrat ustanovil neprofitni zavod Sopotniki. “Kar sami smo kupili avto in začeli,” pravi.

Odtlej je zavod Sopotniki prerasel meje Krasa in Brkinov. Razširil se je v devet operativnih enot, ki pokrivajo 11 občin; Divačo, Sežano, Hrpelje-Kozino, Sevnico, Brežice, Krško, Kočevje, Postojno, Pivko, Ajdovščino in , Ankaran. Konec januarja pa bo zaživela tudi 10. enota: Litija in Šmartno pri Litiji. Zavod trenutno združuje 130 prostovoljcev, ki nudijo prevoze 1200 potnikom.

V začetku je Sopotnike gnala nekoliko romantična predstava, da bodo starostnike peljali na kavo s prijatelji, ki jih že dolgo niso videli. V praksi se je izkazalo, da jih največkrat peljejo k zdravniku, na Rdeči križ, Karitas, v trgovino. “Šele ko imajo pozitivno izkušnjo, začnejo razmišljati, da bi se lahko odpravili še kam. In to je tisti del, kjer vidimo našo dodano vrednost, da jim omogočamo bolj kakovostno življenje.”

Zase pravi, da je prostovoljski direktor zavoda, saj to počne poleg redne službe. “Zadnje čase sem le po sestankih, tako da pri Sopotnikih vozim le še ob sobotah. Tako vsaj vidim, zakaj sploh vse to počnem. Sestanki znajo biti duhamorni in naporni, ko vidiš hvaležnost uporabnikov, pa vse spet dobi smisel,” pravi.

Marec: Jasna Čebron

Radijski poslušalci in časopisni bralci so marca za osebnost Primorske izbrali Jasno Čebron, ki že dolgo bogati kulturno življenje v domačem Kopru.

Slovenistka in italijanistka Jasna Čebron je še posebej dejavna zadnjih sedem let: najrazličnejše literarne ustvarjalce redno gosti na mesečnih Pogovorih o branju, gostja 50. večera pa je bila lanskega marca prav ona. Sedemdeseti rojstni dan je praznovala v objemu sedmih literatov. V prepolnem kavarniškem prostoru koprskega gledališča seveda niso manjkali niti njeni nekdanji dijaki.

Jasna Čebron je na dolgi pedagoški poti ljubezen do literature pomagala razvijati več generacijam koprskih ali piranskih gimnazijcev. Segla je tudi čez okvirje šolskega programa in tako pomembno prispevala k širšemu obzorju mladih.

Po upokojitvi še kar deli svoje bogato znanje. “Literatura mora med ljudi in jaz jo želim širiti,” je lani dejala ob razglasitvi marčevske osebnosti Primorske. “Koper nima literarnega središča; revije, literarne šole ali česa podobnega. Ustvarjalcev pa ima veliko! Žal so lepi družabni prostori v mestu dosegljivi samo s plačilom. No, gledališki foaje je prijazen, in da bi ohranjali literarno 'kondicijo' Kopra, dokler se položaj ne izboljša, člani Kulturnega kluba tam pripravljamo pogovore o branju.”

Blizu ji je tudi film, ki ga je prav tako približevala dijakom. “Z dobrim, umetniškim filmom se da vzgajati mlade gledalce in jim odpirati oči,” je prepričana. “Zelo hitro začnejo opazovati film, ne le gledati. In potem se zgodi podobno kot z literaturo: vse globlje gre in vse bolj povezuje.”

April: Patricija Lovišček

“Avtizem je priložnost za spremembe v družbi,” je prepričana Patricija Lovišček iz koprskega Zavoda Modri december.

Patricijo Lovišček, sicer vodjo Mladinskega centra v Piranu, žalostijo vsakršne oblike izločanja v družbi, ne samo oseb z avtizmom. “Naša družba je žal zelo naklonjena izločanju vsega in vsakega, ki štrli iz povprečja. Tudi če si preveč uspešen, ni dobro, ker so potem ljudje zavistni. Pri nevroloških motnjah, kakršna je avtizem, se ta drugačnost kaže v vedenju, saj je razumevanje oziroma percepcija sveta oseb z avtizmom pač posebno,” pravi Loviščkova. “Zdi se mi popolnoma absurdno, da na avtizem gledamo z vidika hendikepa, ne pa z vidika potenciala,” kar ne more razumeti. “Avtizem ni bolezen, je stanje oziroma motnja, ki je ne zdravimo z zdravili. Avtizem ne izgine kar čez noč, lahko pa se naučiš z njim živeti. Tako posameznik kot njegova družina, sošolci, prijatelji ... Zato je tako pomembna zgodnja obravnava,” poudarja.

V zadnjih desetih letih je bil s pomočjo nevladnih organizacij sicer narejen velik korak naprej na tem področju, a zavedanje o avtizmu in aspergerjevem sindromu, ki je ena od oblik avtizma, je še vedno precej nizko. “Zdelo se mi je, da lahko na tem področju s svojimi izkušnjami - kot mama fanta z avtizmom - nekaj naredim.” Zato je konec leta 2015 v Kopru ustanovila zasebni zavod Modri december. “Naših seminarjev in delavnic se je doslej udeležilo že skoraj tisoč ljudi iz vse Slovenije, ki so z zanimanjem prisluhnili predavateljem, kvalificiranim strokovnjakom s področja avtizma. Tako visoka udeležba potrjuje, da je potreba po tovrstnem izobraževanju velika,” je prepričana Loviščkova, ki opozarja na pomanjkljivo sistemsko ureditev in na težko zaposljivost oseb z avtizmom, kar jim onemogoča polnopravno vključitev v družbo.

Maj: Miha Vivoda

Miha Vivoda in ostali člani društva Naredi nekaj za naravo vsaj enkrat na dan oziroma približno 500-krat na leto s supi čistijo nesnago, ki se nabira v morju.

Ni dovolj le, da odpadka ne vržeš v naravo, treba ga je tudi pobrati, če naletiš nanj. Tako meni Miha Vivoda, predsednik društva Naredi nekaj za naravo, ki si je s svojim nalezljivim okoljevarstvenim zanosom prislužil zmago v majskem krogu akcije Osebnost Primorske 2018.

“Odpadek je za večino še vedno nekaj umazanega, je tisto 'fuj', česar se ne smemo dotikati. Zato ta izbor jemljem kot priložnost, da povabim ljudi, naj spoštovanje do okolja z načelne ravni v čim večjem številu pretvorijo v dejanja,” je tedaj pozval 36-letni farmacevt, ki se je pred leti iz domače Izole preselil v Koper.

Iniciativa Naredi nekaj za naravo je nastala povsem spontano, tako da je skupina navdušenih suparjev z Vivodo na čelu začela pobirati odpadke z morske gladine. V želji, da bi se jim čim več ljudi pridružilo, so ustvarili facebook stran, ki je lani prerasla v društvo.

Poleg rednega, “rekreativnega” čiščenja morja pripravljajo tudi večje čistilne akcije in se pridružujejo podobnim pobudam tudi izven domačega okolja. Med prvimi so bili v akciji tudi 1. maja letos, ko so morski tokovi in veter k nam zanesli večjo količino nesnage. “To je bila klofuta, ki smo si jo zaslužili. Živimo življenje, ki temelji na izdelkih za enkratno uporabo. Bojim se, da takšnih prizorov v prihodnje ne bo nič manj, prej nasprotno. Zato moramo biti na to pripravljeni. Čezmejni vplivi so jasni, vsi smo na istem planetu, tu državne meje niso pomembne,” razmišlja Vivoda.

Junij: Igor Crnić

Izolan Igor Crnić, vodja Reševalne službe slovenske Istre, se pri svojem delu in v življenju nasploh drži načela “ravnaj z vsemi tako, kot si želiš, da bi ravnali s tabo”.

Poklic reševalca je Igor Crnić nadgradil z raziskovanjem in izobraževanjem v stroki, sodeloval je pri projektih, usmerjenih v razvoj enote in organizacije sistema nujne medicinske pomoči (NMP) v slovenski Istri, pri pripravi nacionalne strategije in vzpostavitvi dispečerske službe zdravstva.

V Zdravstvenem domu Izola je zaposlen 25 let. “Sem vztrajen in radoveden, vsekakor pa perfekcionist,” prizna in doda: “Ena mojih pomembnejših vrednot je iskrenost.”

Ob kritikah zdravstva, ki se pojavljajo v medijih, zamenja program. “Jezi me, ker se mi zdi, da je sistem dober, celo denar obstaja, problem je v interesnih skupinah in temu se je težko zoperstaviti,” razmišlja.

Crnić sodeluje tudi pri strokovnih predavanjih in seminarjih, tečajih in usposabljanjih. “Ko delam z zdravstvenimi tehniki, medicinskimi sestrami, reševalci, želim, da domov odnesejo sporočilo, da so le z znanjem pri svojem delu suvereni, da morajo biti nadvse etični in da gre z vsakim človekom ravnati tako, kot da gre za njihovo bližnjo osebo.”

Zase pravi, da je realist in ne zasleduje sanj: “Vse je odvisno od volje posameznika in energije, ki jo želi vložiti. Pred časom sem slišal - menda kitajski - rek: Kaj pomeni, če ponoči ne spiš? Preprosto, da si buden. Torej, če si buden, ne trati časa, bi dodal jaz.”

Julij: Alenka Artnik

37-letna potapljačica na vdih Alenka Artnik je v zadnjih dveh letih podirala rekord za rekordom. V osvajanju morskih globin se uvršča med peščico najboljših na svetu.

S potapljanjem na vdih se je Koprčanka Alenka Artnik začela ukvarjati šele pri svojih 30 letih, a je kmalu postalo jasno, da je preprosto rojena za ta ekstremni šport. V svoji paradni disciplini, potopu z monoplavutjo, je julija priplavala do 105 metrov globokega svetovnega rekorda. Z oktobrskega svetovnega prvenstva, ki je bilo v Turčiji, pa je prinesla še dve srebrni medalji.

Globine morskih brezen osvaja z lahkoto, a venomer tudi z zavedanjem, kje so meje njenih zmogljivosti, česar ni mogoče reči za številne druge potapljače in potapljačice iz svetovne elite, ki so za rezultat pripravljeni tudi tvegati svoje življenje. “Podiranje rekordov za vsako ceno ni zame. Na takšnih globinah je lahko en sam dodatni meter smrtno nevaren. Ne želim biti del takšne igre. To ni bistvo mojega potapljanja. Tega ne počnem zaradi številk, ampak za lasten užitek in zadovoljstvo,” je povedala poleti, ko smo jo razveselili z novico, da je postala julijska osebnost Primorske.

Naraščajočo priljubljenost potapljanja na vdih pripisuje predvsem njegovi misterioznosti. “Ljudje nismo zgolj telo, smo tudi um, in vse bolj se zavedamo, kako pomemben je. Pri prostem potapljanju ima ključno vlogo,” je prepričana. V prihodnje se namerava poglobiti v raziskovanje sprememb v človekovi zavesti, ko je telo dlje časa brez kisika. Poleg tega, pravi, ni štos samo v doseganju globin. “Že to, da si med potopom z vseh strani obdan z vodo, ustvari blagodejne občutke. Voda je čistilec, ki odplakne nesnago in zmanjša težo bremen, ki jih nosimo na površju.”

Avgust: Valter Mlekuž

“Največja nagrada je hvaležnost mladih Kubancev, ko se je po zapletu z dokumenti in globo vse dobro izšlo,” je komentiral Valter Mlekuž, ki se je osebno izpostavil.

Odločitev, da mora pomagati 26 mladim folklornim plesalcem iz kubanske skupine Camagua, je sprejel brez odlašanja. “Ko sem videl strah in negotovost v očeh mladih, ki so prišli k nam gostovat v okviru Festivala src, sem vedel, da jih ne smem pustiti na cedilu. Razmišljal sem, kako bi se sam ali pa moji otroci počutili, če bi se znašli brez dokumentov v tuji deželi in še z veliko globo, 500 evrov za vsakega, če vemo, da v njihovi deželi povprečna plača znaša zgolj 30 evrov,” se ponovno izvoljeni bovški župan Valter Mlekuž spominja 17. avgusta. Kot je znano, so jih policisti oglobili, ker je spremljevalec pozabil potne liste v Čenti, kjer so bili nastanjeni. Ponudil se je, da gre sam po dokumente in policiste prosil, naj, če je že treba, oglobijo zgolj spremljevalca. Kazen je bil pripravljen plačati iz svojega žepa. Takrat ni vedel, kako se bo obrnilo. Razmišljal je, kako bo reagirala javnost in ali bodo ljudje njegovo posredovanje prav razumeli. Lahko bi nastali očitki, da se vtika v delo policistov, ki so, kot poudarja, po črki zakona korektno ukrepali.

Včeraj nam je Mlekuž povedal, da bi ob podobnem primeru ponovno ukrepal tako, kot mu velevata srce in duša. Že avgusta sta se mu zahvalila kubanski veleposlanik, prav tako vnuk Fidela Castra. Cela Kuba zdaj ve za Bovec in Mlekuža. Povabili so ga na novembrsko državno slovesnost ob 500-letnici Havane. “Sem na zvezi z veleposlanikom, razmišljam, da bi šel na Kubo.”

September: Marija Besednjak

Pravična trgovina ni samo prostor za prodajo izdelkov po načelu etične proizvodnje. To je način, s katerim lahko vsak dan v svojem malem svetu dokažemo, da so vsem ljudem priznane osnovne človekove pravice.

V to trdno verjame Marija Besednjak, septembrska osebnost Primorske, ki z 20 prostovoljci upravlja pravično trgovino Senza Confini - Brez meja v tržaškem mestnem središču. “Naše poslanstvo je ljudi spodbuditi, da presežejo trenutno ogorčenje. Vsak človek lahko veliko naredi in s tem izboljša družbo, v kateri živimo,” pravi.

Združenje Senza Confini - Brez meja je nastalo leta 1993 na pobudo skupine študentov tržaške univerze. Na začetku je bila trgovina čisto majhna, ponudba v njej pa se je postopoma širila. V Ulici Torrebianca poleg hrane ponujajo še obrtniške izdelke, keramiko, pa tudi nakit in obleke. Marija Besednjak se je v dvajsetih letih preizkusila v vseh stopnjah sodelovanja, dokler ni leta 2011 postala predsednica. Stvari pa se niso v njenem pojmovanju bistveno spremenile. Prirejajo celo vrsto dogodkov, na katerih v ospredje postavljajo najbolj pereče probleme izkoriščanja delovne sile in snujejo predloge za odpravo krivic. To skušajo storiti čim bolj nekonvencionalno. Svojo 25-letnico so tako ob koncu septembra proslavili z likovnim ekstemporom na mestnih ulicah z naslovom Pisane razsežnosti.

Oktober: Karlo Grgič in Vladimir Vremec

Sodba italijanskega vrhovnega sodišča, ki je Jusu Opčine v sporu z Občino Trst in Deželo FJK priznalo lastništvo zemljišč, ni uspeh le za slovenske staroselce na Tržaškem.

Karlo Grgič in Vladimir Vremec sta bojevnika za priznanje starodavnih pravic Slovencev na Tržaškem.

Zgled je tudi za druge skupnosti v svetu, denimo v pragozdovih Južne Amerike, kjer pravic staroselcev sploh ne upoštevajo, pravita Karlo Grgič in Vladimir Vremec, dva izmed borcev za priznanje staroselskih pravic. Primorci so njuno delo nagradili z glasovi za osebnost Primorske meseca oktobra.

Grgič, sicer obrtnik, je že vrsto let koordinator Agrarne skupnosti tržaške pokrajine in podpredsednik italijanske vsedržavne konzulte za skupno lastnino. Vremec, priznan krajinski arhitekt, pa je predsednik Jusa Opčine. Oba sta potomca staroselcev vaških skupnosti, ki so se pred skoraj dvesto leti vpisali v zemljiško knjigo. Bolj ali manj nemoteno so delovale do nastopa fašizma, ko je leta 1927 italijanska država z zakonom jusom in srenjam zemljo vzela in jo dala v ločeno upravljanje. Obujanje starih vaških skupnosti se je začelo takoj po drugi svetovni vojni, vendar se je prva priložnost pokazala v 80. letih, ko je tudi prišlo do izvolitve tako imenovanih odborov za ločeno upravljanje jusarskega premoženja. Ključni mejnik je vsekakor zakon o skupni lastnini iz leta 2017. Tako Vremec: “V globalnem svetu je bilo jasno, da je skupna lastnina tista zadnja oaza krajevne avtonomije, ki je nedotakljiva.” Zakon in sodna zmaga bosta dala vsem oblikam skupne lastnine nov zagon. Grgič opozarja na pomen spoznavanja drugih stvarnosti in ekipnega dela: “To je mozaik, ki ga posameznik ne more narediti, skupnost pa to lahko stori!”

November: Matevž Straus

Heritage Lab, laboratorij za dediščino, je projekt in razvojni model za zanimiva manjša mesta, ki je evropsko komisijo med 720 sodelujočimi prepričal kot potencial prihodnosti. Zato je dobil eno od treh prvih nagrad.

Urbani sociolog Matevž Straus je z ekipo mladih izobražencev v društvu Idrija 2020 projekt Heritage Lab - laboratorij za dediščino - zasnoval za razpis evropske komisije. Ker so prej v društvu živosrebrno dediščino vpeli v zgodbe prihodnosti, je prišel kot nalašč, da so laboratorij “opremili” z modelom, ki bo Idriji in njej podobnim mestom olajšal pot do magnetov za domačine in obiskovalce. Z nagrado bodo model pred pohodom po Sloveniji praktično potrdili doma.

“Razmišljanja, da je dediščina velik, neizkoriščen potencial prihodnosti, danes še niso običajna. O razvoju zgodb seveda ne razmišljamo tako, kot smo pri nas v povezavi z dediščino navajeni v zadnjih 60 letih. Vanje vpenjamo inovativnost,” pravi Straus.

Študij urbane sociologije je opravil v šestih evropskih mestih med Koebenhavnom in Madridom. “Študij, zlasti praktično delo v različnih evropskih okoljih, mi je prineslo obilo novih znanj. Morda tudi najpomembnejše spoznanje, da v Sloveniji ni vse tako slabo, kot mislimo,” je prepričan.

Straus je odložil evropska vabila za zaposlitev in ostal v Idriji. “Heritage Lab je skupno delo. V pomoč so nam bili mentor in številne inštitucije, ki se v občini in v državi ukvarjajo z dediščino. Zavedamo se, da naše ideje v okolju ne bodo sprejete takoj. Potrudili se bomo, da bomo v laboratoriju, ki ga bomo zagnali v novem letu, dokazali, da vodijo v boljšo prihodnost za vse.”

December: Iva Devetak

Iva Devetak je na Zvezo prijateljev mladine prišla pred skoraj tridesetimi leti. In čeprav je zdaj uradno v pokoju, tega nihče ni opazil.

Povod za decembrsko nominacijo je bila podelitev nagrad državnega sveta za prostovoljce leta. Iva Devetak je bila med dobitniki laskavega naziva. A vzroki za predlog in glasove so gotovo veliko bolj globoki in raznovrstni. S svojim humanitarnim delom ter številnimi izobraževalnimi in socialnimi projekti je Devetakova v treh desetletjih močno zaznamovala življenje mladih na Goriškem. In mladi so zaznamovali njeno usodo: “Večkrat so me vprašali, kakšen je moj hobi, kaj delam v prostem času. Moje delo z mladimi in za mlade je služba in hobi. Kot mi je večkrat rekla sestra: to delo mi je bilo položeno v zibelko.” Devetakova je predana svojemu delu z mladimi in trdno prepričana, da je “narisati nasmeh na otroški obraz” najlepše in najpomembnejše delo.

Trdno verjame v poslanstvo ZPM in v to, da si vsi otroci zaslužijo pestro, bogato, ustvarjalno življenje: “Veliko otrok je zelo zasedenih: hodijo na tečaje, v glasbeno šolo, k športnim dejavnostim. Ampak našteto je večinoma treba plačati in tisti, ki so na robu družbe, ostajajo brez vsega.”

A je tudi kritična. Lepo bi bilo, meni, če bi država z nevladnim sektorjem iskala sinergije, namesto da prostovoljci vse pogosteje “mašijo luknje.” In skrbi jo, da se mora ZPM v zadnjih letih vse bolj posvečati revščini mladih in otrok: “Ne bi bilo treba, da je v Sloveniji v 21. stoletju toliko revščine. To boli. Dokler ne doživiš, da na božično jutro, ko si slučajno še na društvu, skozi vrata pride mati samohranilka z dvema otrokoma, ki ne ve, kako bo preživela, ne moreš razumeti ...”

---