Od konjev do pametnih telefonov

Spremembe so res neverjetne. Ko smo bili majhni, je večina “tehnologije” počivala na konjih v mestu ter oslih in volih na vasi. Še meso so v mesnice privlekli konji na posebnih vozovih, kjer so vsebine hladili bloki ledu iz jam.

Razen novejših gum na kolesih je to tehnika srednjega veka. Elektriko smo uporabljali za razsvetljavo in novejše čudo - radio. Avto je bil zelo redka pojava, ki nas je samo motila pri igrah. Telefone so imeli le nekateri. Prve televizijske oddaje smo gledali skupinsko pri redkih imetnikih televizorjev. Sploh ni bilo slabo - kot v kinu.

Ob koncu osnovne šole sem šel na prakso na servis radio in TV-naprav. Ta je bil srce vse tedanje elektronike, saj je edini znal popraviti te aparate, ki so se radi kvarili. Predvsem so pregorevale elektronke, ki so kot nekakšne žarnice ojačevale signal, da se je kaj videlo ali slišalo. Prišli smo tudi na dom in si tam zelo strokovno ogledovali vsebino aparata ter običajno zamenjali pregorjeno žarnico (elektronko ECL 82). Vsi so nas gledali kot nezemeljska bitja. Že takrat sem spoznal, da namreč obstajata dve zelo različni kategoriji ljudi: tisti, ki si upajo odpreti ohišje naprave, in tisti, ki si tega ne upajo. Prvi kar precej okvar popravijo sami, drugi morajo najemati prve, ki so medtem postali profesionalci.

Računalniki sedaj vedo vse o nas, mi skoraj ničesar o njih. Znanja se hitro pozabljajo med ljudmi, saj smo jih prenesli na naprave. Pametne naprave so se med tem razvile tako, da res ne vem, kdo ima koga v roki: precej omejeno človeško bitje telefon ali zelo pametna naprava z imenom telefon človeka.

Rojstvo digitalnega sveta

In potem skok v prihodnost. Pojavili so se majhni radijski sprejemniki, ki si jih lahko prenašal naokoli. Tako so nekateri lahko po plaži hodili z glasno glasbo, ki je šla na živce drugim, ki so prišli uživat v mirno okolje. Mimogrede - ta navada se je ohranila do današnjih dni! In tem pomičnim sprejemnikom so dali ime tranzistor. Ne pozabite tega imena, kajti vse, kar vas obdaja, sedaj vsebuje tranzistorje!

In v čem je bil trik? Krhke in energetsko potratne elektronke so zamenjali majhni koščki silicijevega kristala. Posebej obdelani in oboroženi z žičnatimi nogicami so znali opravljati funkcijo elektronke - ojačevati električne signale. Če so silicijeve kristalčke obdelali malo drugače, so lahko usmerjali tok, si zapomnili informacijo v obliki 0 (nil) ali 1 (ena). Rodil se je digitalni svet. Na silicijeve ploščice so uspeli stlačiti vedno več tranzistorjev in drugih elementov. Zalite v plastiko in z nožicami so dobile ime čip (chip - rezina silicija). Digitalna elektronika je osvojila svet. Mi smo ga najprej le opazovali prek Byta ali Scientific American, a počasi smo se v Gimnaziji Koper pričeli kar resno ukvarjati s tem. V Trstu smo nabavljali komponente in se jih učili sestavljati. Ta svet je bil enkraten! Vzel si nekaj komponent, jih pravilno povezal in že si dobil delujočo napravo.

O avtorju

Aljoša Žerjal (1950) je bil rojen v Kopru, kjer tudi živi vse življenje. Bil je tabornik, njegovo taborniško ime je Cale, na koprski gimnaziji je bil dolgo profesor fizike, že precej časa pa je na samostojni podjetniški poti.

Nova revolucija - prenosni osebni računalniki

Zgodila se je še ena revolucija. Prvi že digitalizirani računalniki so bili velike škatle. Na fakulteti, kjer sem študiral, sem prvič videl to čudo. Imelo je 64 kB delovnega spomina. Znal je brati preluknjane kartice in tiskati na neskončen papirnat trak - IBM 1130. Občutek smo imeli, da je vse možno! Računalniški centri so bili kot bolniški oddelki - klima, zaposleni v belih haljah, kontrola vstopa ... A že kot učitelj na koprski gimnaziji sem začutil, da je bodočnost drugje. Prišli so majhni prenosni osebni računalniki in enega sem uspel nekako pripeljati na šolo. Radio Shack TRS 80. Prvi osebni računalnik v Istri. Dean in Duško sta prvo noč prebedela kar ob njem! Simpatičen, z lepim zaslonom, tiskalnikom ter kasetno enoto za hranjenje podatkov in programov. Spoznali smo ga v drobovje. Ukazovali smo procesorju, risali grafe, obdelovali podatke (celo ene volitve v Kopru smo v živo obdelali na tej napravi).

Kmalu so navdušenci, ki so se z njim učili, kupili svoje prenosnike: Commodore ali posebej priljubljeno Radirko (Spectrum). To so bili res osebni računalniki, že bolj tovariši kot orodja. Na Spectrumih so nadarjeni dijaki učili druge učence in znanje se je hitro širilo. Celo tekmovanja med njihovimi računalniki smo že takrat izvajali, jih učili igrati šah, damo ...

Rojstvo interneta

Nov zagon je prišel z Olimpiado iz fizike leta 1985 v Kopru in Portorožu. Za “potrebe” tekmovanja smo uvozili 30 sistemov osebnih računalnikov IBM. To je bila vrhunska tehnologija. Ekrani, tipkovnice, tiskalniki, vse perfektno. Izdelali smo prvi IBM osebni računalnik na svetu, ki je imel tipkovnico in zaslon v cirilici (za tekmovalce iz Rusije). Dijaki so izdelali programe za potek tekmovanja, gledanje informacij ... Špica! Večina jih je še vedno v tem poklicu in so res dobri!

A IBM se ni naučil nečesa osnovnega: osebni računalnik nima zadaj ekipe strokovnjakov, z njim si samo ti. Brez uporabnih programov so pač neuporabni. In tu so jih prehiteli konkurenti. Začeli smo sami razvijati aplikativne programe (kako se to moderno sliši: aplikacije - saj ne, da razumeš, kaj to pomeni, a se lepo sliši za vsakdanjo uporabo!) in jih prodajati. Za bolj kompleksne rešitve je bila nujna povezava med več osebnimi računalniki in razvile so se lokalne mreže (Foxnet, denimo). Zamenjale so, kot so jim v eni večji tovarni prijazno rekli, “frisbi net”. Tako so imenovali večje diskete, ki so letele iz rok v roke po tovarni in tako prenašale podatke. Na lokalne mreže smo se lahko priključili tudi prek telefona in tako nam je bilo prihranjeno servisiranje na domovih strank. Moja katrca si je prav oddahnila.

In pojavil se je internet! Univerze v ZDA so povezale svoje lokalne mreže v ogromen splet in ta je malo po malo osvojil svet. Najprej sem bil navdušen in zagovornik ideje, da je vse odprto na omrežju, a počasi me je začelo skrbeti. Moj zlati osebni računalnik se je pričel čudno obnašati. Naložil sem mu kopico programov iz omrežja in potem doživel presenečenje. Ko sem ga vklopil, se ni zanimal več za moje želje, ampak je moral najprej poklepetati z vsemi svojimi kolegi z raznih koncev sveta, prenesti nadgradnje (!?) in jim verjetno sporočiti vse o tem, kar počenjam. To ni bil več moj osebni računalnik! Delal je, kar so mu drugi ukazali, in postal je preveč kompliciran, da bi ga obvladal. Obdobje človeku prijaznih računalnikov se je končalo.

Računalniki vedo vse o nas, mi skoraj ničesar o njih

Žal smo sami vzgojili nam konkurenčno vrsto. Računalniki sedaj vedo vse o nas, mi skoraj ničesar o njih. Znanja se hitro pozabljajo med ljudmi, saj smo jih prenesli na naprave. Pametne naprave so se med tem razvile tako, da res ne vem, kdo ima koga v roki: precej omejeno človeško bitje telefon ali zelo pametna naprava z imenom telefon človeka.

Tako smo se sprehodili od konjev do pametnih telefonov. Bodite še vi pametni in za konec tedna pustite telefon doma, lep prizor si vtisnite v spomin, ne pa v kamero in napišite kakšno pismo ročno (ali vsaj malo daljši tekst na razglednico). Meni to uspeva, sporočite, če bo tudi vam!


Najbolj brano