O sožitju pod borom in bahaču na barki

Ne maram vročine. Rada pa imam morje. To dvoje včasih, recimo zdajle, avgusta, eno brez drugega ne gre. Ampak poleti se zaradi kupov drugih hedonističnih plusov z vročino celo malček spoprijateljim.

Z Borisom letos, prav zdaj, počivava v hrvaški Istri, (tik) ob morju. Oborožena s knjigami in pogovori in kakšno šalo in (priznam) tudi računalniki, pospremljena z odlično hrano Rade in Marka. In s kakšnim kozarcem hladne malvazije. Sem sodi tudi kak stavek a la Cimerotič - jutra so najlepša zjutraj in večeri so najlepši zvečer. Ko na plaži pred hišo ni nikogar, razen kakega Jonathana Livingstona galeba in simfoničnega orkestra lastovk, ki domujejo nad našim oknom.

Ob desetih dopoldne ta mir postane malce drugačen. Prihajajo kopalci iz vasi, kot iz tipičnega poletnega filma: vsak s svojo brisačo, nekateri z ležalniki, drugi tudi s hladilnimi skrinjami, eden postavi celo mini šotorček. Ob našem trenutnem domovanju, ki je edina zidana reč daleč naokrog, je bližnji sosed morja velik, večji, največji bor. Edino živo bitje tu naokoli, ki lahko nudi varno zavetje naravne pomirjujoče sence.

V zgodovini mojih dopustovanj se je vedno našel kdo, nujno potreben pozornosti.

Pod borom se počasi nabere najmanj šestdeset (!!!) popolnoma različnih kopalcev zelo različnih starosti, od enega meseca do 80 let, različnih hruškastih, jabolčnih in jagodnih postav, različnih spolov in narodnosti (no, iskreno - največ je Slovencev), različnih barv las in različnih barv glasov. Nagnetejo se pod krošnjo velikana eden zraven drugega, zloženi kot čokolatini v škatli. Od blizu je ta mešanica brisač, ljudi, ležalnikov in hladilnih torb videti kot nanešene barve na Van Goghovi sliki. Od vsega najbolj zanimivo in zame izjemno privlačno pa je to, da so prav vsi izpod drevesnega plemena do konca in še več nekako naravno obzirni drug do drugega, čeprav se ne poznajo. Nihče se ne preriva, nihče ne godrnja, da mu je kdo zasedel prostor ali položil brisačo preblizu, nihče glasno ne govori, nihče ne kriči, niti tisti od enega meseca do petih let ne. Nihče s sabo nima tranzistorja, nihče ne govori po telefonu, nihče ne stopa po drugem, čeprav je med brisačami in ležalniki največ pet centimetrov razmaka, nihče ne izgublja predolgih pogledov na drugem.

Eni berejo, drugi spijo, nekateri tiho klepetajo (pa ne predolgo), se tudi nasmehnejo, otroci se mirno igrajo, tu pa tam kdo odkoraka do morja na druženje z mokro svežino. Vse skupaj je kot eno čričkasto neinvazivno žuborenje. In tako ves dan vse do večera, ko spet eden za drugim potiho odidejo nazaj v vas. To je pravo iskreno in naravno drevo poletnega sožitja različnosti. Česa takega v svojih mnogih poletnih dopustovanjih še nisem srečala.

Edini, ki enkrat na dan zmoti ta žuboreči mir, je diskretni prodajalec krofov: “Krooofi, štruuudli!,” pa še on to počne v sožitju z veličastnim borom in njegovimi dnevnimi podnajemniki: ne zavpije, ampak skoraj opravičujoč se obzirno pove, zakaj je prišel mimo. Pod drevo pride vsak dan tudi super simpatičen mini psiček z Brd z imenom Sajko (Psiho?), ki enako mirno počiva s svojimi človeškimi počitnikovalci in prav nič ne kaže znakov psihirane živali. Mogoče se je oglasil dvakrat, kratko, da pove, da se ima fajn. Tu, pod drevesom, je še super fant, raper Zlatko, ki vdano skrbi za svoje tri otročičke in ženo in morda v glavi kuje neke nove rime.

V zgodovini mojih dopustovanj se je vedno našel kdo, nujno potreben pozornosti, ki je vehementno nezadržno glasno nastopal in grobo, tudi groteskno zmotil počitnikovanje in počitek drugih. Nekoč smo bili z jadrnico zasidrani v brezčasnem zalivu brez hiš, ljudi in dreves, južneje od tu. Neka že na videz bahata motornjača, žejna ljubezni, se je zasidrala nekaj metrov stran, kljub temu, da je bil zaliv do konca prazen, boje za privez pa posute vsepovsod. Pol ure po tem, ko so se zasidrali, se je na ves glas iz zvočnikov zaslišala glasba iz smetnjakov: tuc, tuc, tuc, nek zoglenel tip v fluorescentnih kopalkah, ne več zelo v popku cveta življenja, pa je na špici kot nekakšen som poplesaval v ritmu, mejno močno zibajoč se z vsemi udi in vsemi drugimi deli telesa. Niti slučajno ga ni zanimalo, kaj počnejo na sosednji jadrnici, ki si jo je izbral za žrtveno občinstvo. Imeli smo gratis surrealno glasbeno predstavo, katere prizorov se ne bi branil niti veliki Sorrentino.

Dva različna ekstremna svetova. Pleme pod drevesom in plešoči som. Nič ne pravim, kateri je bolj pravi. Oba sta enako nenavadna. Pleme pod borom se zdi kot prijeten, skoraj utopičen pogled v daljno prihodnost ali daljno preteklost. Če bi človeštvo zmoglo domine sveta zložiti v smer takega sozvočnega harmoničnega sožitja različnosti z naravo, s samim sabo in s svojimi sopotniki na edinem poznanem naseljenem planetu v vesolju, po katerem razmetano postopamo, bi morda kričoči zakompleksani plešoči somi, ki trgajo svobodo (in mir) drugih ljudi, kar sami izumrli.

Ali pa bi našli koga, ki bi jih imel rad in bi svoje glasne plesne nastope uprizarjali zanj. Takim bi ploskala tudi jaz.

---