Nikar ne podcenjujte mladih!

Ob prihodu v Clermont-Ferrand, glavno mesto regije Auvergne v osrčju Francije, se oko ne more ogniti dvema mogočnežema: spečemu ognjeniku Puy de Dôme, zdaj posutemu s snegom, in mogočni temni gotski katedrali, ki se dviguje iz starega mestnega jedra. Nekje tam spodaj je tudi manjše gledališče, ki je konec prejšnjega tedna gostilo mednarodni projekt ID: Babylon in povezalo mlade iz več dežel. Tja so odpotovali tudi iz Nove Gorice in Ljubljane.

Odpri galerijo

Clermont-Ferrand, ki kandidira za naziv evropska prestolnica kulture leta 2028, je konec minulega tedna gostil udeležence projekta ID: Babylon. Tamkajšnji Théatre du Pélican ga je izpeljal s podporo Ustvarjalne Evrope. Poleg gostiteljskega gledališča so se predstavili nemški Das Letzte Kleinod, britanski The Albany, italijanski delleAli teatro in kar dva slovenska - Amaterski mladinski oder (AMO) Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in mladi iz ljubljanskega Gledališča Glej.

ID: Babylon je nadaljevanje projekta Generacija generaciji (Generation to Generation), ki ga je v letih 2015-2018 s partnerji iz tujine vodil Glej. Njegov umetniški vodja je bil Marko Bratuš, zdaj vodja v SNG Nova Gorica, novincu pri projektu. In tako sta v Francijo letos odpotovala kar dva slovenska teatra.

“Naša katedrala je zelo velika, stoji pa med trgom in prometno ulico, zato gredo mnogi raje kar skoznjo namesto okrog. Priznam, včasih tudi jaz.”

Tanguy Specqdomačin iz Clermont Ferranda

Projekt, ki ozavešča in povezuje mlade, je tokrat raziskoval, kako se najstniki po Evropi soočajo z naraščajočimi ekstremizmi in nacionalizmi, z migracijami in podobnim. Vizija projekta, pojasnjujejo organizatorji, je razvoj transnacionalne identitete in vrednot pri mladih, ki naj v povezani Evropi pogledajo onkraj svojih meja.

Niz predstav, ki so jih z mentorji ustvarjali na podlagi raziskav z intervjuji in vprašalniki, so odprli gostitelji. Vodja gledališča Jean-Claude Gal je združil najstnike, ki so v Franciji komaj sedem mesecev in se šele učijo novega jezika - prihajajo iz Centralne afriške republike, afriške otoške države Komori, Afganistana, Alžirije, Gvineje Bissau, Kitajske in Laosa, pa tudi iz Brazilije, balkanskih dežel ... Kar 35 jih je, iz 18 držav.

“Dokazano je bilo, da je bil proces izglasovanja brexita nezakonit, v kampanji je bil uporabljen umazan denar! Prihodnost je odvisna od tega, ali bodo staromodni britanski imperialisti še naprej obvladovali Britanijo. Molim in upam, da bo ljudstvo aktivno in tega ne bo dopustilo.”

The Repeat Beat Poethiphoperski poet

Prihajajo profesionalci!

Na kak odziv lahko naletijo prišleki, je najlepše pokazal novogoriški AMO, ki že več kot 40 let uspešno vzgaja mlade obetavne igralke in igralce. Sedanji gojenci iz starejše skupine so v Franciji premierno uprizorili avtorsko predstavo V našo skuto ne pojdejo. In se imenitno obnesli tudi v angleščini. Besedilo so zgradili na radikalnih, nesprejemljivih izjavah, nabranih po domačih medijih in socialnih omrežjih.

“Vsi se zavedamo, da so današnje razmere na svetu problematične, ampak o njih ni nujno vedno polemizirati politično. Kultura je univerzalni jezik, s katerim je prav tako mogoče govoriti o marsičem, morda celo učinkoviteje.”

Inga RemetaGledališče Glej

Vsem v dvorani je bilo jasno, da novogoriška skupina kljub pridevniku amaterski v imenu deluje na zelo visoki ravni. “Kdor želi vstopiti vanjo, mora skozi avdicijo,” prikima mentorica in režiserka predstave Tereza Gregorič. “Nove uprizoritve smo se najprej lotili z intervjuji - spraševali smo mladostnike, ki so nam zanimivi, ampak z njimi nimamo kaj dosti stika. Pogovarjali smo se s Kolumbijcem, ki se je preselil v Novo Gorico in se šele uči slovenščine. Intervjuvali smo mladega ortodoksnega kristjana, ki se je odločil za življenje po strogih pravilih. Spraševali smo punco, ki je otroštvo preživela na ladji ... Ko smo intervjuje imeli na mizi, so nam bili zelo zanimivi, a nas pri iskanju zgodbe niso navdihnili. Pomembno mi je, kaj pritegne mlade, s katerimi delam, zato smo intervjuje odrinili in raje uprizorili drugačno predstavo.”

Nastala je črna absurdna komedija o domačih nestrpnežih, ki se pripravljajo na prihod nevarnih migrantov, se oborožujejo in vadijo - nekakšna primorska varda, skratka. Nastopajo Nejka Berce Čeligoj, Neža Lozej, Rebeka Štokelj Hlede, Jakob Šfiligoj in Borut Petrović, v Franciji sta jih spremljala še Tajda Lipicer v vlogi dramaturginje in Jonathan Černe kot oblikovalec luči. Po predstavi so v pogovoru na dvorišču kritični do organizacijskih nerodnosti, na katere so naleteli že takoj po prihodu v Clermont-Ferrand, sicer pa se imajo lepo. Zadovoljni so tudi s svojo premiero, ki je naletela na navdušenje. Še posebej se je vsem v spomin vtisnila lepa javna pohvala na debati - predstava je že vizualno tako močna, da te očara, četudi ne razumeš angleško.

Mimogrede, odlična angleščina obeh slovenskih skupin, tako novogoriške kakor ljubljanske, je osupnila vrstnike iz Francije, Italije in Nemčije. Pet, šest vaj je bilo dovolj, da je predstava V našo skuto ne pojdejo že pred slovensko premiero uspešno zaživela v angleščini, pravijo mladi primorski ustvarjalci. Sprva jih je skrbelo, ali bodo gledalci razumeli, da imajo pred sabo satirični obračun z nestrpneži, sploh ker je bilo v avditoriju veliko takih, ki so pogosto sami tarče nestrpnosti. Ampak so razumeli, so, in bili celo navdušeni.

Novogoriški gledališčniki imajo za sabo bodisi že nekaj let odrskih izkušenj bodisi so še novinci, a vsi pravijo, da jih zanima nadaljevanje poti v profesionalnem gledališču. In soglašajo, da je Amaterski mladinski oder “nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi mlademu igralcu” - ker igraš na odru, kjer nastopajo profesionalni igralci, in sodeluješ s prav tako profesionalnim osebjem nacionalnega teatra. In dobivaš neprecenljive izkušnje.

Na vprašanje, ali kakor novogoriški vrstniki želijo postati gledališki umetniki, pa z odločnim odkimavanjem povečini odgovorijo mladi iz Gledališča Glej. S humorno in ganljivo predstavoCafé Evropa so v Francijo pripotovali producentka Inga Remeta, mentorica Anja Pirnat in drugi, predvsem avtorji in nastopajoči Anna Andolšek, Laura Antončič, Almedin Kajtazović, Tina Malenšek, Kaja Savodnik in Nina Žerdin, le Manca Dečman zaradi bolezni ni mogla na pot.

“V skupini, ki delujeta v okviru Gleja, smo povabili otroke, ki nikoli niso imeli stika z gledališčem. Zato smo se povezali s projektom Botrstvo in z Mladinskim domom Malči Beličeve,” pravi Inga Remeta. “Otroci, ki so tako prvič stopili v gledališče, so sčasoma k sodelovanju povabili še nekatere prijatelje. Ciljna starost udeležencev je med 16 in 22 let. Ker producenti mladim te starosti pogosto ponujajo predstave, ki niso ustrezne, bodisi ker so podcenjujoče bodisi mlade seznanjajo s stvarmi, ki jih sploh ne zanimajo, smo se odločili, da to obrnemo - povabimo mladostnike, ki bodo ustvarjali za mladostnike!”

Intervjuje z vrstniki so mladi iz Glejeve skupine prepletli z osebnimi, intimnimi izpovedmi. “Fokus letošnjega projekta je na migrantih, a Slovenija jih nima toliko kot druge sodelujoče države,” dodaja Inga Remeta. “Zato so se naši udeleženci osredotočili na starejšo generacijo priseljencev, zlasti iz republik bivše Jugoslavije. Zanimalo nas je, kako se ljudje počutijo, ko iz svojega okolja pridejo v drugo deželo.”

In ocena srečanja v Franciji? “Ključen dosežek ni toliko v produkcijskih rezultatih, pomembneje je, kaj omogočimo mladim,” ugotavlja Inga Remeta. “Zelo dragocene so izmenjave izkušenj in trenutki, ki jih mladi skupaj presedijo za mizo, v pogovoru o predstavah in gledališču. S tem jih izobražujemo in obenem vzgajamo tako nove kritične ustvarjalce kakor tudi kritično občinstvo.”

Zanimivo - po javni debati, ki jo je v gledališču pripravil lokalni radio, so bili mladi ogorčeni, ker jih je novinarka spraševala v glavnem o politiki, nič pa o gledališču. “Jih povsem razumem,” prikima Inga Remeta. “Vsi se zavedamo, da so današnje razmere na svetu problematične, ampak o njih ni nujno vedno polemizirati politično. Kultura je univerzalni jezik, s katerim je prav tako mogoče govoriti o marsičem, morda celo učinkoviteje.”

Sprehod skozi ogromno katedralo

Čas za uradno spoznavanje mesta je skopo odmerjen. Sprehod vodi Tanguy Specq iz lokalne pisarne evropskega informacijskega centra CIED. Ki dobro govori angleško, ker je študiral na Švedskem in nekaj časa prebil še na Irskem.

Zadovoljno prikima, ko pokuka na merilec onesnaženosti zraka. “Zdaj je na zelenem, povečini je na oranžnem,” pove. Mesto ima lepo staro jedro, okrog katerega so dolgočasni nakupovalni centri, še malo dlje pa vlada industrija na čelu z Michelinom, slovitim proizvajalcev avtomobilskih pnevmatik.

Tja obiskovalec ne sme, pa tudi sicer so lepše druge znamenitosti, še posebej v Unescov seznam svetovne dediščine vpisana bazilika Notre-Dame du Port in mogočna gotska katedrala Notre-Dame-de-l'Assomption, skozi katero hodi nenavadno veliko ljudi. “Naša katedrala je zelo velika, stoji pa med trgom in prometno ulico, zato gredo mnogi raje kar skoznjo namesto okrog. Priznam, včasih tudi jaz,” se nasmehne Tanguy Specq. In pojasni, zakaj so mnoge stavbe v mestu temne - ne ker bi bile umazane, ampak ker so iz vulkanskega kamna.

Na trgu se visoko v nebo pne kip papeža Urbana II., ki je leta 1095 tam na koncilu pozival na prvo križarsko vojno in združeval kristjane, nekje blizu pa bi morala stati hiša, v kateri se je rodil matematik, filozof in fizik Blaise Pascal (1623-1662). Zanimiva ironija: rojstno hišo slovitega zagovornika krščanstva so razrušili, ker so med dolgotrajno gradnjo velikanske katedrale potrebovali več in več prostora.

Niže na glavnem trgu Jaude visoko nad ljudmi konja jezdi in meč vihti bronasti Vercingétoriks, poglavar galskega plemena Arvernov, vodja neuspešnega upora rimski Cezarjevi vojski. Njegov avtor je kipar Frédéric Auguste Bartholdi (1834-1904), najbolj znan po newyorškem Kipu svobode.

Clermont-Ferrand premore še veliko dragocenega in lepega, od parka, poimenovanega po botaniku Henriju Lecoqu, do enega najpomembnejših mednarodnih festivalov kratkega filma na svetu.

Premiera mednarodne uprizoritve bo v Novi Gorici

A še preden si je mogoče vse ogledati, smo spet v teatru. Tu vse predstave in dogajanje fotografira in beleži plavolasa Berlinčanka Anika Schneider, asistentka profesionalne dramatičarke Nadège Prugnard. Ta bo tudi na osnovi poročila napisala novo dramo. Uprizorili jo bodo izbrani igralci iz vseh skupin, mednarodno uprizoritev v režiji Tijane Zinajić pa bodo februarja prihodnje leto premierno uprizorili v - Novi Gorici.

Mladi v teatru so sila raznoliki, vsi po vrsti zanimivi, vsak po svoje. V angleški skupini izstopa temnopolt fant, ki zna govoriti v rimah in se predstavi kot PJ, nastopa pa s hiphoperskim imenom The Repeat Beat Poet. Ve, da je tu po zaslugi Evropske unije, takšni projekti so njena pozitivna plat. Kritičen je do britanskega izstopanja iz zveze. “Dokazano je bilo, da je bil proces izglasovanja brexita nezakonit, v kampanji je bil uporabljen umazan denar!” poudari. “Prihodnost je odvisna od tega, ali bodo staromodni britanski imperialisti še naprej obvladovali Britanijo. Molim in upam, da bo ljudstvo aktivno in tega ne bo dopustilo.”

Londončani so vrstnike ganili s svojimi izpovedmi temnopoltih, ki jih v njihovih domačih krajih ljudje sprašujejo, odkod resnično so in jih zasipajo s streotipi: če si črn, najbrž znaš igrati blues, mar ne? In si zadrogiran, lopov ... Še posebej učinkovito so osvetlili prazen stol na odru - tam bi moral sedeti njihov tovariš Tendayi Mutongerwa, ki pa ni dobil vizuma. Izpovedal se je prek predvajanega posnetka - in njegov glas je tako zadonel še krepkeje.

Res je, kar je nekdo od odraslih ugotovil med debato - najstnikov ne gre podcenjevati.  

---