Na njegovem “pekaču” se kruh prej speče

V Mirnu, rojstnem kraju znanega slovenskega industrijskega oblikovalca Oskarja Kogoja, živi in ustvarja tudi njegov “učenec” Zoran Beltram. Umetniško žilico izraža z izdelki iz keramike in kamna, najbolj je poznan po izdelavi unikatnih lončenih peči, štedilnikov in kaminov.

Veselje do umetnosti je Zoran Beltram začutil že v otroštvu, nalezel se ga je od očeta, ki je za hobi rad risal. V osnovni šoli je mali Zoran najbolj užival pri urah likovne umetnosti. Ko je za šolsko risbo dobil prvo nagrado na natečaju v Italiji, pa je začutil, da je umetniško ustvarjanje njegovo življenjsko poslanstvo.

Kot mladenič je rad zahajal k takrat že uveljavljenemu industrijskemu oblikovalcu Oskarju Kogoju, ki je oral ledino na področju oblikovanja v slovenskem prostoru. Po osnovni šoli je Beltram znanje nadgrajeval na šoli za oblikovanje v italijanski Gorici. Kot pravi, so ga poučevali imenitni profesorji: “Dr. Sergio Molessi, kipar Silvano Bevilaqua, slikar Cesare Mochutti, posebno pa je izstopal duhovnik Don Mario, ki nas je seznanjal z etičnimi problemi tistega časa in pustil pomemben pečat pri izgradnji moje osebnosti.” V srednji šoli se je naučil tudi oblikovati kamen in “za dušo” še danes rad ustvarja manjše kamnite skulpture, izključno iz kraškega kamna.

Replika vodnega zbiralnika

Precej zanimanja vzbuja Beltramova stvaritev, ki so jo postavili na zelenici v krožišču Križ Cijan pri Biljah. Gre za repliko vodnega zbiralnika, ki so ga v 80. letih prejšnjega stoletja našli med arheološkimi izkopavanji na tem območju, ko so naleteli na ostanke frnaže iz rimskih časov. Beltram je naredil tri replike tega zbiralnika (eno hranijo v Goriškem muzeju) in v krajevni skupnosti so dali pobudo, da bi eno postavili v novem krožišču. Občina Miren-Kostanjevica je zamisel podprla, odkupila repliko vodnega zbiralnika in prispevala še za podstavek in osvetlitev. Umetniška stvaritev v krožišču predstavlja bogato tradicijo opekarstva v Biljah.

Študij in učenje pri mojstru

Po šolanju v Gorici se je vpisal na študij arhitekture v Benetkah, a ker so bili stroški bivanja previsoki, je obiskal le nekaj predavanj. Želja po znanju pa je rasla naprej. Učil se je pri Kogoju, hkrati pa obiskoval redni program na Istituto d'arte Maks Fabiani v Gorici. “Oskar je takrat razvijal igrače za tovarno Ciciban v Mirnu - spremljanje tega projekta je bila velika izkušnja za moje nadaljnje delo,” pravi. Kogoja je pogosto spremljal na obiskih po tovarnah, skupaj sta šla v Benetke na akademijo in na razne sejme. V višjih letnikih se je tudi sam preizkusil v oblikovanju, na mariborskem sejmišču je postavil ličen štant (stojnico) za Goriške opekarne, izdelal je tudi reklamni prospekt za Keramix iz Volčje Drage.

Po služenju vojaškega roka se je zaposlil kot učitelj likovnega in tehničnega pouka na osnovni šoli v Dornberku, obenem pa je začel ustvarjati v keramiki. Hitro je ugotovil, da se od tega ne da živeti, in začel je iskati druge možnosti za zaslužek. “Takrat je nastopila naftna kriza, nafta je postala predraga, z drvmi bogata Slovenija pa je ponujala alternativno možnost ogrevanja z lončenimi pečmi. Ker so pečnice iz keramike, je bilo to kot nalašč za moje znanje in tehnologijo,” razlaga.

Lončene peči kotdober ustvarjalen izziv

Nemška podjetja, ki so takrat izdelovala osnovni material za izgradnjo teh peči, so vabila na seminarje. Udeležence so poučili o njihovih materialih, hkrati pa nudili znanje o gradnji in oblikovanju lončene peči. Z dodatnim izobraževanjem je pridobil veliko strokovnega znanja, ki ga je uporabil v domači delavnici. “Pri delu sem povezal znanje, izkušnje in oblikovalsko žilico pri oblikovanju pečnic in peči,” poudarja.

Sodeloval je že s priznanimi arhitekti in naročniki. Za arhitekta iz Čedada je, denimo, izdelal peč v njegovih hiši, ta hiša pa je prejela mednarodno nagrado za arhitekturni dosežek piranesi. Z avstrijskim arhitektom pa je izdelal peč v biohiši znanega gostilničarja Joška Sirka v Krminu.

Gospodarska kriza leta 2008 je popolnoma ustavila povpraševanje po lončenih pečeh, čez noč je ostal brez dela. Treba je bilo začeti znova. Na televiziji je videl pogreb znanega Slovenca, ki je bil pokopan v žari s kitajskimi ornamenti, kar se mu je zdelo nesprejemljivo. Meni, da imamo Slovenci dovolj lastnih lepih simbolov, skozi katere se lahko identificiramo. “Razmišljal sem, da nam ob slovesu dragega pokojnika ostanejo spomini. Zato pri likovnem snovanju uporabljam tehnike barvnega prekrivanja in odkrivanja ter minimalnih nanosov zlate barve in s tem ustvarjam vtis utrinkov spominov, ki jih imamo do pokojnikov.” V tem odkrivanju oziroma luščenju je postavil simbole pokojnikovega življenja. Za verne oblikuje rajske vrtove in keltski križ, drugi pogosto uporabljeni elementi so lipovi listi kot simbol slovenstva ter klasje kot simbol polne zrelosti.

“Pekač” za kruh ali pico, ki skrajša čas peke

Pri izdelavi vsakega izdelka najprej pripravi skico, poskusni model in nato šele nastane zaključen izdelek. Sedaj denimo izdeluje “pekače” za kruh ali pico. Gre za okrogle ali kvadratne plošče, visoke od dva do tri centimetre, iz na poseben način pripravljene gline, ki zadrži toploto. “Ploščo najprej segrejemo v pečici, nato nanjo postavimo kruh ali pico. Kruh se na tej plošči v pečici speče v pol ure, pica pa v treh ali petih minutah. In imata okus, kot da bi prišla iz krušne peči,” zagotavlja.

V Mirnu ima enega od bolje opremljenih umetniških ateljejev za keramiko v Sloveniji. V njem so stroji za pripravo gline, sušilnice in več peči. Želi si, da bi v njegovi delavnici organizirali likovne kolonije. Že dlje časa pa načrtuje, da bi ob ateljeju uredil lastno razstavno galerijo. Idejo je že začel uresničevati, v bodoči galeriji med drugim že stoji krasna lončena peč, ki deluje kot velika umetniška slika. “Ko bodo stvari dozorele, bom povabil občane na odprtje in ogled ter morda nakup mojih izdelkov,” pristavlja.


Najbolj brano