Morje nam je zlezlo pod kožo

Potapljali smo se že od malega. Posebej je bilo privlačno tam pri Rexu. Ta velika ladja je bila največji rudnik železa pri nas. Otroci smo pobirali “drobtinice”, ki so padle v morje blizu obale. Veliki kovinski zaboji, obdani z modrino morja, mi še vedno migotajo pred očmi. Ušesa so bolela, ker nismo znali kompenzirati pritiska, a izvlečeni železni predmeti so to poplačali. Na vozičku smo jih odpeljali v Bošadrago v odkupno postajo in se z izkupičkom mastili z napolitankami in čokolado.

Bolj resno so ogromne dele ladje najprej razstrelili in potem s plavajočim dvigalom prenesli na kopno. Dvigalo je bilo res ogromno. Ponosno se je imenovalo Veli Jože po legendarnem istrskem supermanu. Ob brezdelju je bilo privezano na ribiškem pomolu. Najbolj pogumni mladci so skakali z njegovega vrha v vodo. Vsi smo jih občudovali. V njegovem zavetju so postavili igrišče za vaterpolo. S pomola smo navijali za naše. Na pomolu je bil tudi lesen stolp za oglede jadralnih tekem. Celo en kader filma so posneli z njim. Z eno močno tramontano je odjadral tudi on, Veli Jože pa za njim.

In Gorica je zgrešila pomol

A dobili smo Petra Klepca. Zopet maloobmejni izjemno močan mladenič, ki se je sicer bavil z ovčjerejo, a je pri nas kot bager pogumno poglabljal plitvo morje, da se je vanj ugnezdila Luka. Najprej je bil narejen krajši pomol ob vznožju naše ulice - skladovnice lesa in japonski ribiči, ki so vozili tune. Pa je bila uradna otvoritev. Prišla je tovorna ladja Gorica, ki je zgrešila ne ravno velik pomol in se zarila v sosednje kopališče. Za kazen (no ja, bila je tudi že prej močno zdelana) so jo odpeljali na Japonsko na odpad. Mi smo to plovbo vzhičeno spremljali, saj je bil na njej kot oficir tudi bratranec Zvonko, ki je nazaj pripeljal novo čudovito tovorno ladjo Piran. Trume radovednežev smo hodile nanjo, si jo ogledovat. Kot da je ameriška letalonosilka! Splošna plovba Piran je izplula v svet.

Kopališče je bilo obdano z lesenimi kabinami, kjer si se preoblekel in pustil obleko. Vmesne stene so bile polne lukenj - kot sedaj v Škocjanskem zatoku za gledanje ptičev. Zadržujoč dih smo spremljali konverzijo občanke v kopalko. Zelo poučno!

Led je začel pokati, jaz pa trd od groze ...

Do gradnje Luke je bilo naše mestece večinoma obdano z morjem. Dve manjši ribiški pristanišči - mandrača in ogromno prostranstvo Škocjanskega zaliva so počasi odstopali ozemlje pristanišču. V večjem mandraču sem sam taval po razpadajočih ostankih bark. Enkrat sem padel v notranjost take barke. Od alg zelen trhel les, ki se ga obupno oklepam, voda, ki me grozeče vleče na dno ... Še danes ne vem, kako sem prilezel ven. Če bi izvedeli starši!

Pa še to: eno leto je bilo tako mrzlo, da je Škocjanski zaliv prekril led. Zopet sam in z genialno idejo: vožnja s kolesom po ledu. Nekako sem štartal proti sredini zaliva. Nisem pa se znal ustaviti, saj je vse tako preklemansko drselo. Led je začel pokati, jaz pa trd od groze. Spet ne vem, kako sem ustavil in prišel nazaj na obalo. Čisto mirno bi lahko končal v blatu in bil sedaj del ptičje oaze.

O avtorju

Aljoša Žerjal (1950) je bil rojen v Kopru, kjer tudi živi vse življenje. Bil je tabornik, njegovo taborniško ime je Cale, na koprski gimnaziji je bil dolgo profesor fizike, že precej časa pa je na samostojni podjetniški poti.

To blato okoli mesta me že stalno spremlja. Klepec je kopal in po dolgih cevovodih potiskal razredčeno blato v notranjost zaliva. Izjemen trenutek je bil, ko smo lahko po teh ceveh peš prišli iz Kopra na ankaransko obalo. Cevi so obdali z deskami in ustvarili možnosti nedeljskega sprehoda cele družine. Brat sveže oblečen za takšno početje, je seveda na sredini padel s cevi v blato. Bil je prvi temnopolti Koprčan.

Prve lekcije iz anatomije

Se pa dobro spomnim, kako sem končno splaval. Seveda na mestnem kopališču. Si tudi ti, dragi bralec oziroma bralka, doživel(a) tisti čudoviti trenutek, ko ti ni bilo treba več racati po morskem dnu, ampak si se kot del morja enostavno ulegel nanj? Marsičesa smo se naučili na tem (za nas) ogromnem kopališču. Nogomet na velikem peskovniku, čiklisti po umetelno narejenih dirkalnih stezah in predvsem prve lekcije iz anatomije sosednjega spola. Kopališče je bilo obdano z lesenimi kabinami, kjer si se preoblekel in pustil obleko. Vmesne stene so bile polne lukenj - kot sedaj v Škocjanskem zatoku za gledanje ptičev. Zadržujoč dih smo spremljali konverzijo občanke v kopalko. Zelo poučno!

Vaterpolo sredi “fonje”

Vodne športe sem predvsem opazoval. V starem skladišču soli, Taverni, so bili veslači in jadralci. Samo čez cesto so v morje povlekli čolne in jadrnice. Paziti so morali samo na to, da jih ne povozi avtobus, ki je privihral na bližnjo glavno postajo. Tam je bil za športnike in sploh vse občane javni WC. Za moške enostavna kovinska stena in odtok direktno v morje! Pa nekaj stočejo, da ga sedaj onesnažujemo.

Kar nekaj bratrancev je vneto vihtelo vesla in še sedaj so postavni in v ramena močni. Poligon - Semedelski zaliv. Če so se decembra zvrnili, je bila prva skrb potisniti čoln na obalo, šele potem si se lahko tresel od mraza.

Vaterpolo bolj poznam zaradi Rastkota. Njegova pot (vaterpola) se lepo ujema z razvojem mesta. Najprej so ga igrali v mestnem mandraču, ki smo ga ljubkovalno imenovali “fonja”. Mestne odplake so pritekale vanj in igranje ni bilo ravno užitek. Kot se je staro mesto širilo v Semedelo in predvsem Žusterno, so tja odromali tudi vaterpolisti. Mali mandrač Moleto je bil že bistveno lepše prizorišče za ta šport. Zgradili so ga sicer že Italijani, ko se je enkrat Duce z barko prikazal v Kopru. Da je lahko v miru prespal v vili ob obali, so zgradili še Molet.

Sodnik seveda ni videl, kaj se je dogajalo pod vodo

Novi Hotel Žusterna je bil izjemen preskok. Ogrevan bazen je bil sicer narejen tako, da v njem niso mogli tekmovati, a zunanji je bil pa res super. Sam beton! Mladina ga je z navdušenjem sprejela in tu smo odslej preživljali poletja. Podnevi na betonu bazena, zvečer na terasi hotela. Romantika! Za vaterpoliste pa je bil zunanji bazen malce neudoben. Povezava z morjem je bila slaba in tako je bila voda v njem precej podobna tisti stari fonji - čisto črna. Sodnik je seveda videl samo glave in res je bilo pretresljivo gledati obrambnega igralca z najbolj nedolžnim izrazom, vrednim dojenčka, ko opazuje bližnjega napadalca, ki se poleg njega utaplja. Bistra voda sedanjih bazenov je vso to lepoto odpravila.

No, pa so obnovili bazen, mu dodali betonsko dno, potem še tako v ploščicah. Za zimsko kopanje so mu dodali še šotor, a na tekme izven poletja so morali igralci romati v razne kraje doma ali tik čez mejo. Bili so edini v ekipnih panogah iz Kopra, ki so v Jugi tekmovali v drugi zvezni ligi. Zdaj pa krona vsega: Nov olimpijski bazen, gledanje tekem je užitek: tribune, reflektorji in predvsem boj za naslov prvaka! Ni slabo! Samozavestno mesto in nadebudni igralci so se le našli!

Ko se prepustiš mehkobi vode

A morje je za nas, ki živimo ob njem, način življenja. Ob njem, na njem, v njem - zlezlo nam je pod kožo. Pa saj je tebi tudi. Ko gledaš svetlo modrino neba, ki se zrcali v modrejšem in življenja bolj bogatem morju, pa sonce, katerega bleščeča toplina se razbije na tisoče iskrečih lučk na valovih, nežni zvoki valov, ki šepetajo obali, naj jih že sprejme, a jih stalno odbija, pa šum množice, ki te obdaja in ovija v zapredek tebe samega - lepo je! Ko se prepustiš mehkobi vode, ki nadležno prekomerno težo prevede v večjo plovnost, in uživaš v lenobnem plahutanju po vodi ali divjem kravlu - lepo je!

Še bolj doživiš lepoto bivanja v vodi, ko stopaš iz morja stopnico po stopnico in ti teža pripoveduje, da bi bilo mogoče le koristno malo shujšati! A laže je ponovno zlesti v to pradomovino našega bivanja in potem uživati, da toplo sonce osuši telo in pusti samo okus po soli in lepo zagorelo kožo. Vse to je morje. Se vidimo!


Najbolj brano