Marko Strle: “Raznolikost nas bogati! Pravi revež je tisti, ki tega noče doumeti.”

“Delati z osebami, ki te sprejmejo in zaupajo, omogočiti jim, da razvijejo svoje potenciale, talente, sanje, želje in ob njih ti počneš enako. Morda so ravno to največji dosežki,” o svojem minulem delu v vlogi ravnatelja Centra za komunikacijo, sluh in govor (CKSG) Portorož razmišlja Marko Strle. Po skoraj 15 letih je z novim šolskim letom vajeti centra prepustil naslednici in sprejel nov delovni izziv na Zavodu RS za šolstvo.

Marko Strle je prišel v portoroški center jeseni leta 2007, marca 2008 je postal ravnatelj in dočakal skoraj tri polne mandate. “Nisem prepričan, da verjamem v pravljična števila, a petnajst let se mi zdi ravno pravi čas, da udejanjiš neko spremembo in se soočiš z novimi izzivi,” pojasnjuje svojo odločitev, da poglavju ravnateljevanja postavi zaključno piko. “Za številkami skrivam svoj pravi športni duh, saj sem kot nešportnik udejanjil potezo v duhu vrhunskega športnika: odhajam z mesta ravnatelja, ko sem na vrhuncu in dosegel zelo dobre rezultate,” brez lažne skromnosti doda v svojem značilnem duhovitem slogu.

Srčno sporočilo nekdanjega učenca

Tako med zaposlenimi kot med otroki, ki obiskujejo CKSG, je bil nadvse priljubljen in cenjen ravnatelj. Sam pravi, da priljubljenosti ne razume kot nekaj absolutnega. “Ravno nasprotno. Vedno sem deloval z zavedanjem, da ne morem in ne želim ugajati vsem. Ob vsem, kar počnem, za kar se odločim, moram najprej sam biti zadovoljen. Ja, do sedaj, še vedno, sem zmeraj z radostjo in ljubeznijo opravljal svoj poklic.”

“V iskanju najustreznejših sistemskih rešitev smo v morda dobri kondiciji, a ko jih je treba uresničiti, da so na voljo vsem, pa se kaj hitro spotaknemo ob težave, dokumenti obležijo v predalih, zmanjka denarja in odločitev ni sprejeta.”

Marko Strlebivši ravnatelj CKSG Portorož

Ne skriva ponosa, ko deli sporočilo nekdanjega učenca, ki je na socialnem omrežju napisal, da je bil njegov najboljši ravnatelj, vedno prijazen, nasmejan, zabaven in pozitiven do vsega. “Tudi ko je končal šolo in prihajal na obiske, so vse naštete lastnosti ostale z mano in še naprej ohranja vse dobre spomine in vse lekcije, ki sem jih prenesel nanj. Tak zapis ima zelo veliko srčno vrednost. Morda so ravno to največji dosežki. Delati z osebami, ki te sprejmejo in zaupajo, omogočiti jim, da razvijejo svoje potenciale, talente, sanje, želje in ob njih ti počneš enako. Raznolikost nas bogati! Pravi reveži so tisti, ki tega nočejo doumeti.”

Z značilnim namrgodenim pogledom je vsak dan prinašal v center svojo posebnost in vedno na prvo mesto postavljal ustvarjalnost. Ta je pripomogla tudi k ustanovitvi Založbe CKSG Portorož (zbirki Zlata in Modra ribica), šolske gledališke skupine Talenti za katedrom in nenazadnje likovnega projekta ArtDOWNUP, ki bo prihodnje leto doživel že jubilejno deseto izvedbo.

“S trendom podaljševanja življenjske dobe in dolgožive družbe ter ob poudarjanju medgeneracijskega sodelovanja je treba tudi na področju oseb s posebnimi potrebami spremeniti odnos stroke in same države do omenjenih ranljivih skupin ljudi.”

Piranski Modri kavi se bo pridružila koprska

“Pojem ustvarjalnosti od nekdaj povezujem z možnostjo kreiranja novih odnosov in med najlepšimi dogodivščinami so bila portoroška pobratenja z londonsko šolo in izmenjave z njihovimi učenci ter učitelji, gostovanja kosovskih učiteljev, danskih in avstrijskih študentov, projektne vezi s celotnim Zahodnim Balkanom, ustanavljanje novih kariernih priložnosti, kot je piranska Modra kava, ki se ji bo kmalu pridružila še koprska soseda, realiziranje norveškega projekta, ob katerem smo z zaposlitvijo pomagali ukrajinski prebežnici … In verjamem, da sem kaj izpustil.”

Res je tudi, priznava, da je ostalo še veliko nedokončanega, kar terja več časa in usklajevanja z odločevalci, da se bodo začete zamisli zares udejanjile. “Rad bi, da bodo končno zares verjeli in podprli naša prizadevanja, da se formalno uredi položaj prilagojenega programa za predšolske otroke v centru, da se razmisli o ustreznih prostorskih rešitvah, ko vemo, da pokamo po šivih, da se oblikujejo novi srednješolski programi, ki bi bili prvenstveno oblikovani za dijake s posebnimi potrebami in bi lahko izbirali med več različnimi programi … Želim si, da pomembni odločevalci na lokalni in nacionalni ravni, brez fig v žepu, verjamejo v naše delo, nam prisluhnejo in podprejo načrte, ki prinašajo dobrobit tudi širši skupnosti.”

“So ljudje, ki jih je zaradi nevednosti strah, kljub pripovedim, ki nas učijo, da je strah votel in ga naokoli nič ni.”

Vajeti CKSG je z novim šolskim letom prevzela njegova dosedanja pomočnica Anja Cerkvenik, sam pa je 1. septembra nastopil novo delovno mesto na Zavodu RS za šolstvo, kjer bo opravljal naloge višjega predavatelja v Šoli za ravnatelje. Skupaj s sodelavkami in sodelavci bo skrbel za strokovno podporo vodjem vzgojno-izobraževalnih ustanov in jim tako zagotavljal oporni steber vodenju v vzgoji in izobraževanju na osebni, organizacijski in sistemski ravni. Med novimi nalogami se še posebej veseli izziva, kako najbolje udejanjati inkluzivni oziroma vključujoč pristop k razvoju šole.

Dobri v iskanju rešitev, šibki pri izvedbi

Kaj se je v obdobju njegovega ravnateljevanja na področju dela z otroki s posebnimi potrebami, njihovega šolanja in vključevanja v družbo spremenilo na bolje, ga pozovemo k razmisleku. “Rad bi odgovoril, da se je okrepila zavest dojemanja vključujoče družbe, a nisem prepričan, da je temu res tako. Zagotovo opažam neko večjo občutljivost do oseb s posebnimi potrebami, veliko ljudi zna izkazati sočutje in so hitro pripravljeni pomagati. Strokovni delavci so željni dodatnih usposabljanj, kompleksnost težav pri otrocih se bohoti, veliko je tudi iznajdljivosti, ko učitelji in šole iščejo najboljše rešitve. V iskanju najustreznejših sistemskih rešitev smo v morda dobri kondiciji, a ko jih je treba uresničiti, da so na voljo vsem, pa se kaj hitro spotaknemo ob težave, dokumenti obležijo v predalih, zmanjka denarja in odločitev ni sprejeta.”

Šolanje namreč ne traja zgolj osnovnih devet let, opomni, saj danes vemo, da tudi odrasle osebe s posebnimi potrebami napredujejo in se razvijajo v svojih sposobnostih na različnih področjih svojega delovanja, tako kot vsi ostali ljudje. “Na jesenskem posvetu v Famljah smo ugotavljali, da v Sloveniji v tem trenutku nimamo zakona o izobraževanju odraslih, ki bi bilo tesno povezano z vseživljenjskim učenjem oseb s posebnimi potrebami. Prav tako na pristojnem ministrstvu ni direktorata za to področje, ni javno priznanih programov in deleža financiranja tovrstnega učenja in izobraževanja. S trendom podaljševanja življenjske dobe in dolgožive družbe ter ob poudarjanju medgeneracijskega sodelovanja je treba tudi na področju oseb s posebnimi potrebami spremeniti odnos stroke in same države do omenjenih ranljivih skupin ljudi,” opozori.

“In če dodam, da smo se v Famljah srečali tudi zato, ker so v nekaterih slovenskih krajih osebe s posebnimi potrebami nezaželene, se jih bojijo, ugotavljam, da se nekatere stvari res ne spremenijo na bolje. So ljudje, ki jih je zaradi nevednosti strah, kljub pripovedim, ki nas učijo, da je strah votel in ga naokoli nič ni.”

Jutri na odru Kosovelovega doma

Marko Strle svoje ustvarjalnosti ne udejanja le na delovnem področju, temveč tudi v prostem času. Med drugim se je preizkusil kot avtor scenarija in sovoditelj sklepne slovesnosti Osebnost Primorske leta 2016, v portoroškem Avditoriju je gostil niz (p)osebnih večerov ... In odru ostaja zaprisežen tudi ob novem kariernem izzivu, kot član društva Gledališka Amaterska Druženja (GAD). “Smo skupina mladih in mlajših zanesenjakov, ki verjamemo v moč gledališča, igre in preigravanja življenjskih izzivov. Kje? Nikjer drugje kot na odrskih deskah, ko stopimo v obutev ljudi, ki jih prej ne bi nikoli in nikjer srečali.” Družiti so se začeli že leta 2015, ko so uprizorili igro koncert Jeana Anouilha Orkester, letos pa gledališko predstavo Slawomirja Mrožka Na odprtem morju, ki jo bodo prav jutri ob 20. uri ponovili v sežanskem Kosovelovem domu.

“Pa veste, kje se družimo in vadimo? Na Sončni poti 14 a in vse kaže, da iz portoroškega centra nisem odšel prav daleč,” hudomušno pristavi Strle.


Najbolj brano