Marija in Ivan Jenček nista bila ločena niti za en dan

Živeti, hrepeneti, boriti, ljubiti, razočaran biti in odpustiti je vodilo, ki zakonca Jenček, doma iz Strmce na Postojnskem, že 70 let spremlja na skupni življenjski poti. Ta jima je prinesla številne preizkušnje, pa tudi veliko veselih in srečnih dni, ki sta jih najraje preživljala v krogu domačih in med svojimi sovaščani. Kako spoštovana in cenjena sta v domačem kraju, je bilo moč videti in občutiti tudi na slovesnosti, ki so jima jo v čast visokega skupnega jubileja priredili svojci in sovaščani v Domu upokojencev Postojna, kjer zadnje tri mesece preživljata svoje dni.

Odločitev, da po devetih desetletjih zapustita svoj rodni kraj, vas Strmco, ni bila lahka, pove 93-letna Marija Jenček. Oba z možem Ivanom, ki bo junija dopolnil 97 let, sta se rodila in vse življenje preživela v tej postojnski vasi. Tu sta se tudi spoznala in si 25. maja 1951 obljubila večno zvestobo. Marija je bila vsa leta gospodinja na domači kmetiji, Ivan pa je do upokojitve delal v pohištveni trgovini v Postojni.

Po kapi sta šla v dom

V zakonu so se jima rodili štirje otroci: sinovi Maks, Marko in (že pokojni) Marjan ter hči Bernarda. Imata pa tudi sedem vnukov in pet pravnukov. “Še do pred kratkim sta si sama kuhala in skrbela zase. Mi smo jima prinašali hrano iz trgovine in poskrbeli za drva,” pove zet Janez. Potem pa je Ivana prizadela možganska kap, ostal je nepokreten in ostarela Marija ni več mogla skrbeti zanj. Odhod v Dom upokojencev Postojna je bila za vse najboljša rešitev.

Stoji, stoji vasica mala

Stoji, stoji vasica mala

s hribi je obdana,

mogočni lipovec nad njo bdi

in jo z vodo napaja.

Z ravnimi polji si obdana,

z rožicami posejana,

take vasice je najti ni, kot si ti.

Po sredini bela cesta,

ki povezuje nas v sosednja mesta.

Sredi vasi stoji spomenik,

vsem padlim žrtvam imenik.

Nad vasjo pa božji hram,

Marija Snežna jo varuje tam.

O, predraga ti vasica mala,

ti si mi zibelko postlala,

najdražji moj si kraj,

moje mladosti raj.

Marija Jenček

“Vesela sem, da sem tukaj. Zelo lepo skrbijo za naju, imava lep apartma,” je zadovoljna Marija, ki pravi, da nikoli ne bi mogla biti ločena od moža, saj sta preveč navezana drug na drugega. “Niti en dan v vseh teh letih ni minil, da z možem ne bi govorila. V življenju je treba znati tudi potrpeti in si odpustiti,” nam zaupa nasvet za dolg in uspešen zakon. Tudi zdaj ponoči dežura in pazi nanj, da ne bi padel s postelje.

Iz Dachaua z 42 kilogrami

V skoraj 100 let dolgem življenju sta zakonca Jenček marsikaj preživela. Marija, ki je pri 12. letih izgubila očeta, je morala že kot mlada deklica prevzeti velik del bremena na domači kmetiji. Želja, da bi odšla na učiteljišče, je tako ostala neizpolnjena. “Takrat učiteljice tudi niso smele biti poročene, jaz pa sem si želela družino,” razloži.

“Niti en dan v vseh teh letih ni minil, da z možem ne bi govorila. V življenju je treba znati tudi potrpeti in si odpustiti.”

Marija Jenček

Njuno življenje je močno zaznamovala druga svetovna vojna. Ivana so leta 1943 odpeljali v nemško koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je bil skupaj z drugimi jetniki dve leti na prisilnem delu. “13. novembra 1943 so navsezgodaj s tanki v vas udrli Nemci in pobrali vse moške, stare od 15 do 55 let,” se tistega usodnega dne še živo spominja Marija.

Pogoji v taborišču so bili zelo slabi, hrane pa izredno malo. “Bili so pod zemljo, kjer so izdelovali majhne dele za letala. Če ni bilo prav narejeno, si dobil 25 udarcev,” moževo pričanje povzame Marija, saj Ivan zaradi kapi žal ne more več govoriti. V taborišču je bil do osvoboditve leta 1945, ko so ga osvobodili Američani, jetnike pa vrnili nazaj v njihove domovine. “Domov se je vrnil peš. Imel je 21 let in 42 kilogramov. Bil je čisto na koncu, samo še kost in koža je ostala. Ko je zvečer prišel v vas, bi ga skoraj ustrelili, ker ga niso prepoznali,” se spominja Marija.

Cenjena med sovaščani

“Srečen ni, kdor srečo uživa sam, nesrečen si, če v nesreči bivaš sam,” je življenjska modrost, ki jo rada večkrat ponovi in po kateri se tudi sama zgleduje že celo življenje. Prav zaradi njune dobrote, sočutja in odprtosti ju imajo radi tudi vsi v vasi. “Nikoli nista nobenemu želela slabega. Celo vas sta dolgo držala pokonci. Vrsto let sta organizirala praznovanja rojstnih dni na vasi. Ivan je igral na svojo frajtonarico, Marija pa je vsakemu vaščanu napisala čestitko in mu šla domov voščit. Kdor pa je prišel v njuno hišo na obisk, ni odšel brez zavoja kave,” izjemno vpetost zakoncev v vaško skupnost opiše zet Janez.

Kako spoštovana in cenjena sta med sovaščani, je bilo mogoče videti in občutiti tudi na slovesnosti, ki so jima jo svojci na dan obletnice poroke priredili v Domu upokojencev v Postojni. Marija jim je na številna voščila odgovorila v svojem slogu, z verzi in življenjskimi modrostmi, ki si jih zapisuje v poseben zvezek. “Kadar pridejo težave, upaj na vesele dni, včasih se upri v višave, kjer se sreča ti smeji,” je le ena od mnogih, s katerimi razveseljuje tudi stanovalce in zaposlene v domu upokojencev. Dokler je bil še pri močeh, se ji je na domskih hodnikih s harmoniko večkrat pridružil tudi Ivan.

Pesem za rojstno vas

Marija je svoji rojstni vasi, na katero je zelo navezana, posvetila posebno pesem. Sicer pa zelo lepo in rada tudi riše, najraje cvetje in ptice. “Veste, to je dar, človek se s tem rodi,” pojasnjuje, medtem ko lista po zvezku s flomastrom narisanimi risbami. “Čeprav imam samo italijansko osnovno šolo, imam dar za pisanje. Lahko je človek še tako izobražen, vendar če nima srčne kulture, je prazen,” nam zaupa še eno od življenjskih resnic.

Mariji veliko pomeni tudi vera, ki ji je bila v veliko oporo v težkih trenutkih. Tudi zato je bila še posebej vesela, ko ju je z možem ob visokem življenjskem jubileju v domu obiskal postojnski duhovnik Bogomir Trošt, ob blagoslovu katerega sta obnovila zakonske obljube.

---