Lovski nagon nas ni zapustil niti v mestu

Najprej sem živel v stavbi osnovne šole proti vrhu Markovca. Spodaj dve učilnici: v eni pouk v slovenščini, v drugi v italijanščini. Jaz in kokoši smo se negotovo podili okoli hiše. Enkrat je oče eno obglavil (za juho seveda), pa je ta iz navade naredila še častni krog okoli šole. Kako smo buljili! Sicer pa - sadno drevje, ptički, zajci ... - prava podeželska idila.

Pa smo se preselili v mesto (Koper). Bošadraga nas je prijazno sprejela s črno kuhinjo, kopanjem v škafu, z greznico ter še posebej z gosto naseljenimi živalicami v obliki podgan in miši. Mama, vajena kraških prostranstev, je en teden jokala. Poleg teh dveh živalskih sort so bile v našem novem okrožju v glavnem le še mačke, ki so vsako noč bìle bitke s podganami. Ko mi kdo razlaga o idiličnem starem Kopru, je ali dementen ali priseljen precej kasneje. Še danes se zgrozim, če vidim podgano!

Vzreja murnov, škržatov in kobilic se ni obnesla

Veliko bolj favnistično pestro je bilo na Krasu med počitnicami. V Pliskovici nekako nismo uspevali z vzrejo živalic v majhnih zaprtih prostorih. Po celodnevnem lovu smo za murne naredili hiške (luknje) v rdeči zemlji in nakazali njihov status z gosto rešetko iz vejic. Pa so jih čez noč ugonobile mravlje. Težko nalovljeni škržati so tudi romali v kletkice na borjaču, a tam so jih z užitkom pohrustale kokoši. Podobno usodo so doživele velike kobilice (klicali smo jih kar konji, tako so bile velike), pa žabice, nalovljene v kalu. No ja, smo vsaj popestrili jedilnik kokošim. Poleg njih smo imeli v štali še ovco in vola. Oba sem občasno pasel. Ovca je lezla za volom, ki se je s svojo tono mesa leno premikal. Bal sem se ga, saj so kokoši nesle jajca ravno pod njegovimi jaslimi in je bilo njihovo pobiranje prav travmatično.

O avtorju

Aljoša Žerjal (1950) je bil rojen v Kopru, kjer tudi živi vse življenje. Bil je tabornik, njegovo taborniško ime je Cale, na koprski gimnaziji je bil dolgo profesor fizike, že precej časa pa je na samostojni podjetniški poti.

Lovili smo leteče podgane

Lovski nagon nas ni zapustil niti v mestu: lovili smo golobe. Zrno nastavljene koruze smo privezali na en konec sukanca, drug konec pa čvrsto nekam na streho. Golob je zrno požrl in ostal na sukancu. Tako smo si nalovili prebivalce za resne lesene hiške, ki smo jih zgradili zanje. Žal so v njih končali precej žalostno, saj so jih podgane vse pospravile. Tako kot mi v Kopru je golobe v študentskem naselju v Ljubljani lovil Jean iz Senegala. Temen kot noč je imel čudovite zobe - popolnoma bele. Imel je rad “pižone”, kar zasvetile so se mu oči, če si jih omenil. Na sukanec jih je kar nekaj ujel, oskubil, skuhal in pojedel - skupaj s kostmi (saj sem omenil izjemno zobovje). Fantje iz Afrike so dobivali mizerne štipendije in on si je pač tako pomagal. Študenta iz Kambodže, moja soseda v študentu, sta me enkrat povabila na pojedino. V loncu za pranje perila je brbotala voda in ven so štrleli samo uhlji, repi in kopita prašičkov. Res sem se opravičil, da sem pravkar jedel! Tuji študentje so mi bili vir spoznanj, da je pač svet širok in poln lokalnih posebnosti - in to mu daje poseben čar.

Sicer pa so bili golobi v našem mestu bolj leteče podgane kot potomci dinozavrov. Hranili so se z odpadki, gnezdili po balkonih in oknih, veliko jih je bilo bolnih in pohabljenih. Nekoč so njihovo število na precej drastičen način močno zmanjšali in jih je sedaj znosno dosti. Si pa delijo habitat (lepa beseda, kajne) z raznimi galebi, ponirki, vranami in celo labodi. Ni jim lahko v borbi za hrano.

Študenta iz Kambodže, moja soseda v študentu, sta me enkrat povabila na pojedino. V loncu za pranje perila je brbotala voda in ven so štrleli samo uhlji, repi in kopita prašičkov. Res sem se opravičil, da sem pravkar jedel!

V Bošadragi je bilo kot na vasi

V naši stari ulici podeželsko vzdušje ni bilo prav daleč. Dva osla sta prebivala v spodnjih prostorih hiš, soseda je v pritličju redila družino prašičev. Bošadraga je bila vedno namenjena kmetom in ribičem. Ko so Italijani zapustili hiše v mestu za negotovo pot v obljubljeno deželo, so jih naselili tudi kmetje iz okoliških vasi. S seboj so pač prinesli svoje navade (in živali), kar jim sploh ni za zamerit. Naši starši so bili večinoma iz vasi in Koper je res zelo počasi dobival pravo mestno populacijo. Navade iz vasi so jih silile, da so si skušali čim prej zgraditi hišo nekje v okolici. Šele sedaj se njihovi potomci spet vračajo v mesto, ki jim nudi vse ugodnosti, ki jih pač premore. Moj oče je bil rojen v Trstu (on je temu rekel “na asfaltu”) in sem imel srečo, da sem preskočil “hišno fazo”. Kavica in čakolanje, ko stopiš iz stanovanja - tega na vasi pač ni.

Poštar si je bil sam kriv

Jaz sem pa imel psa. Runo - čistokrven Gažončan. Mati Zvesta (sama sebi) je redno povrgla kopico malih, katerih obliko, velikost, dlako itd. si lahko ugotovil šele čez mesece. Niti dva si nista bila podobna. Runo je izpadel kot malo večja in bolj kosmata lisica s prijazno okroglo glavo. Najprej sem ga vodil po mestu, potem sem ga kar spuščal na potep. Vedno teže sem ga spravil nazaj v klet. Poštar je vedno brcnil v njegova vrata, ko je šel mimo in Runo je norel. Enkrat so bila vrata le priprta! Stala so nas poštarjevih novih hlač. Nauk basni: ne delaj si sovražnikov po nepotrebnem, ker se boš zelo verjetno z njimi tudi soočil!

Srnjad mi je redno obirala vrhnje liste mladih oljk, tako da so rasle s hitrostjo, s kakršno bodo drevesa na strehi betonske garaže. Sem jih mislil zastrupiti, a so rekli, da je to kaznivo.

Na dvorišču smo imeli še dve želvi, a jih je Runo enkrat pozimi izkopal. Moji otroci so si omislili zlate ribice. Po enem rojstnem dnevu, ko so si vsi mali gostje umili roke v njihovi vodi, so nas tudi te zapustile. Nekako živali in naselje ne gredo skupaj.

Živalsko cesarstvo na Bivju

Ampak le nekaj kilometrov stran - na Bivju, je med stotinami naših oljk pravo “životinjsko carstvo”. Že ko sem oljke sadil, sem redno srečeval modrase, gade in črnice. Sedaj so ostale le še slednje. Lepo rejene in dolge vzdržujejo red med vojsko poljskih miši in podgan, ki imajo po brežinah uhojeno celo cestno omrežje. Srnjad mi je redno obirala vrhnje liste mladih oljk, tako da so rasle s hitrostjo, s kakršno bodo drevesa na strehi betonske garaže. Sem jih mislil zastrupiti, a so rekli, da je to kaznivo. Z velikimi oljkami pa so prišli še zajci, srnice, celo jazbec si je skopal jazbino.

Siničkam sem po dostopnih cenah priskrbel lesene hiške na drevesih in jim pred vhodno odprtino obesil še zrnje in loj. Samo še v novem naselju na kolih Toncityja bo mogoče boljše. Je pa res izjemno doživetje, ko opaziš, kako skozi izhodno luknjo kukata dve mladi lisički. Mama jim je, tako kot pravi pesem, skopala drugi izhod skoraj petdeset metrov stran. Tu živijo živali v naravnem okolju in jih je res lepo opazovati in z njimi sobivati.

Lepo je biti v gosteh pri živalih

Ljudje si pač delimo okolje s stotinami drugih živih bitij. Saj je lepo imeti hišne ljubljenčke, kjer so oni gostje pri nas, a še veliko lepše je biti njihov gost v prostoru, kjer so oni ta glavni. Kjer lahko živijo, kot jim paše in občasno le tolerirajo našo prisotnost. Tako oljk seveda ne špricam ali gnojim z umetnimi gnojili, tudi kosim le toliko, da se lahko prebijem skozi bujno rastje in narava mi to povrne s stotinami cvetočih rastlinic, z roji metuljev, čebel, čmrljev, z zajci, ki mi bežijo izpod nog, s šviganjem črnice, z ležišči srn, z oranjem s čekani divjih prašičev ... Ma, radi se imamo!


Najbolj brano