Štorje sz škrinje (19): Ljudmila je povela po radiji

Ljudmila Strgar, uspešna radijska voditeljica, dobitnica bienalne nagrade za življenjsko delo - prestižnega kristalnega mikrofona in radijskega viktorja za življenjsko delo, je bila dolgih 47 let prvi glas primorskega radia. Njene besede v lepi knjižni slovenščini so vselej zvenele mehko. Njena strast do maternega jezika še vedno gori.

Pa sem jo obiskala in najin pogovor je stekel sam od sebe. Najprej o njeni selitvi z družino iz štajerskih Poljčan v primorsko Sečo po vojni, ko so tukajšnji kmetje v času eksodusa naložili vse, kar so premogli, na vozove in bežali v Trst. Hiše so se praznile in tako se je Ljudmilina družina vselila v majhno hiško, kjer je vseh šest članov spalo v eni sobi. Bila je mrzla zima leta 1956, ko so tudi oljke zmrznile. Mlada Ljudmila je poprijela za delo solinarke, kasneje, ko se je družina preselila v Lucijo, pa je hodila na Učiteljišče v Koper. Profesorica dramatike (in soproga slikarja Ciuhe) je v Ljudmili prepoznala talent za govor in lepo besedo in jo zato priporočila radijskim kolegom. Po prihodu na radio sta jo v roke vzela režiserka Majda Sterbinšek in voditelj Jože Lavrenčič, ki je bil poleg Ane Mlakar in Ajde Kalan njen vzornik.

Ljudmila Strgar pri branju poročil v studiu Radia Koper leta 1989. Ljudmila se spominja dogodka, ko so se vrata zataknila in je ostala zaprta v studiu uro in pol! Sodelavci so ji pomagali tako, da je vsebino obvestil prebirala kar prek stekla.

O avtorici

Mirella Baruca skozi spomine na svojo nono Vanco Bomba iz Bošadrage pripoveduje duhovite zgodbe o življenju v Kopru nekoč. Prosti čas posveča tudi ljubiteljski fotografiji in risanju. Karierno pot je gradila v Istrabenzu, kjer je skrbela za odnose z javnostmi, nakar je to področje vrsto let negovala tudi na Univerzi na Primorskem, kjer je trenutno zaposlena kot predstojnica tajništva.

Na začetku je bil program na 546 celih MHz celo trijezičen - slovenski, hrvaški in italijanski, potem pa dvojezičen. Dvajsetletna Ljudmila je z delom na radiu pričela leta 1963. Spominja se, kako je že takoj ure in ure brala o potresu v Skopju, to je bila zanjo najboljša šola. Ko se je kasneje kdaj zgodilo, da je ostala brez glasu, je naredila vse, da je lahko program izpeljala do konca. Tremo je kontrolirala z dihanjem, poslušalce v kontaktnih oddajah pa je prepoznala že po glasu, ki, kot pravi Ljudmila, nakazuje karakter človeka.

(Z leve): Ljudmila Strgar (tedaj še Kutin), Bruna Alessio Žitko in Marija Pfeifer v članku Neve Lukeš Znanke z ekrana, ki je izšel v reviji Dan (št. 73/74, leto 1978), mesečniku Založništva Tržaškega tiska, pod okriljem katerega je izhajal tudi Primorski dnevnik.

Ko je Ljudmila srečevala ljudi v trgovini, so jo zaradi njenega glasu pogosto spraševali: “Ma vi ste sz radia?” Še dandanes jo starejši ljudje spoznajo po barvi glasu.

Beseda je nanesla na glasbo. V sedemdesetih in osemdesetih letih ljudje glede glasbe niso bili tako zahtevni kot danes, ko je glasba s celega sveta na dosegu klika. To je prednost, a Ljudmila opaža, da danes ni več tistega pristnega veselja v glasbi. Ob tem izpostavi slovenske melodije: “Avsenika, na primer, ki je svetovno priznan glasbenik, ne bi smeli tlačiti v kot, saj s tem odhaja tudi naše slovenstvo.”

Ljudmila Strgar danes

Primorski poslušalci so bili navezani na “svoj” radio. Kar so tedaj slišali po poročilih, je bilo zanje sveto: “Si čula, ki je radio povel ... ?” Tako je bilo, kot “je povedal radio”, in pika.

Če je nona Primorske novice začela brati z zadnje strani proti prvi zaradi osmrtnic, je poznala tudi vse termine branih osmrtnic na radiu.

Bognedaj, da si jo zmotil, medtem ko je poslušala te napovedi po zaključenih poročilih: “Muče zdaj, da ćüjen, da kadu je umrl in da kdaj bo pogreb! Nà zdaj, nisem ćula neć! Ma kaj prau ta mumento te je strela prnesla les? Nanka an minut nimam mira!” V bistvu je govorila samo ona, zato se ni slišalo radia ...

Pred zaključkom se vrnimo k Ljudmili, ki je službovala tudi kot učiteljica v osnovni šoli v Pregari. Zato ni bil slučaj, da je po odhodu z Radia Koper v pokoj bila mentorica številnim znanim osebnostim: Janji Lešnik, Pavletu Plahutniku, Branku Vrabcu, Mojci Bužan Petrič, Mojci Klarič, Aleksandru Kreblju, pa tudi Branku Laginji in veliko drugim napovedovalkam in napovedovalcem.

Ko omeni Branka, se Ljudmila spomni zanimive anekdote. Začela sta tečaj govora, lepega in sramežljiva fanta so občudovale številne sodelavke. Oblečen je bil v hlače “čelentanke” in po telesu krojeno srajco. Ker je bil med govorno vajo zaradi treme prenapet, mu je, ko je vdihnil, z ozke srajčke odletel gumb in pokazale so se njegove prsi. Še velikokrat sta se na ta račun nasmejala. Branko je bil sin nekdaj znanega gostilničarja v koprski Bošadragi Draga Laginje, ki je dolgo let vodil Istranko, tedaj sveti kraj tudi za mladino, ki je ni ustavila niti takratna hora legalis. Ampak o tem v eni izmed naslednjih zgodb.

Ljudmila je pogosto vodila tudi nočni program, v katerem je gostila znane obraze. Tako so se ji 30. septembra 1994 v studiu pridružili Faraoni.

V času, ko besede vsepovsod vse bolj pogosto nepremišljeno letijo, izpostavljam Ljudmilino misel, ki mi jo je med pogovorom povedala: “Napakam se ni moč izogniti, spretno opravičilo pa jih lahko ublaži.”

Zgodbo zaključujemo v Ljudmilinem slogu “Z vami je bila Ljudmila Strgar.” Če bi bili na radiu, bi ji zavrteli njeno najljubšo My way Franka Sinatre, ki bi bila Vanci Bombi zagotovo všeč.


Najbolj brano