Lepe reči sodijo pred oči, ne v peč

Še zmeraj utripajoča umetniška žilica, les v viharju podrtega oreha, prelep za kurjavo, in še kako naključje so Igorja Knapa iz Račic srečno pripeljali nazaj k ustvarjanju skulptur. Rad je ustvarjal že kot otrok v Gabrju pri Ilirski Bistrici in pozneje med službovanjem v tamkajšnjem Transportu, danes pa upokojenec krasne podobe izvablja tako iz lesa kakor iz kamna, še najraje belega braškega.

Hiša v Račicah, tik ob glavni cesti Reka-Trst, je danes pravcata galerija. Igor Knap je hvaležen usodi, ki ga je po dolgih letih pripeljala nazaj k umetnosti. “Že kot majhen sem pokazal talent. Na primer, v treh kamenčkih, postavljenih skupaj, sem nekaj opazil. Nekaj lepega. To pač imam v sebi. Tudi vnuka Miha in Lara imata, kar mi je zelo všeč,” se nasmehne. “Ko smo v tretjem ali četrtem razredu osnovne šole pri tehničnem pouku morali narediti kipec iz lesa, sem izdelal figuro, podobo človeka. Nič posebnega, ampak je bila nekaj časa razstavljena v šoli.”

Po zaposlitvi na bistriškem TIB Transportu mu ustvarjalna žilica ni dala miru: “Kadar sem v kakem kotu zagledal tri, štiri odslužene dele tovornjakov ali odrezane kose železa, sem jih skušal sestaviti v skulpturo. V tistih časih so k sreči nekaj dali na mladino in so prisluhnili mojemu predlogu, da bi mi, mladinci v podjetju, naredili iz odpadnega železja spomenik Transportovim šoferjem, ki so izgubili življenje v prometnih nesrečah.”

“Najraje delam ženske akte. Že zato, ker so ženske lepe. Bog se je zelo potrudil, ko jih je ustvarjal.”

Igor Knap kipar samouk

Kipci iz braškega kamna (Foto: Maja Pertič Gombač)

Zamisel je padla na plodna tla, povezali so se celo s pisateljem Tonetom Svetino, avtorjem slovitega partizanskega romana Ukana, ki je iz kosov starega orožja varil skulpture s protivojnim sporočilom. “Obiskal sem ga doma na Bledu,” se spominja Knap. “Pokazal sem mu, kaj počnem, in tako se je navdušil, da me je spodbujal k vpisu na umetnostno akademijo. Imel sem poklicno šolo, a je rekel, da bi mi pomagal, z nekaj izpiti bi lahko prišel na akademijo ...”

A življenje je prineslo druge radosti in obveznosti: “Rodili sta se hčerki Maša in Tanja, moral sem k vojakom, treba je bilo zgraditi hišo, navdušeno sem planinaril in doma začel obrt: s kovinskimi omarami sem opremil veliko videotek, razvil sem celo svoje inovacije in nameraval delati za vso Jugoslavijo. Pa je propadla. No, sem pa zato segel na skoraj vse konce Slovenije.”

Takega lesa ni mogel skuriti

Nakar je vihar podrl oreh na domačiji. “Les je bil zdrav in ponujal sem ga naokrog, a kakega navdušenja ni bilo. Začel sem ga žagati, ampak me je bolelo, ko sem v peč metal res lepe kose lesa. Enega sem začel oblikovati in nastal je portret tasta. Žena Katja je rekla, naj ga nikar ne zavržem.”

(Foto: Maja Pertič Gombač)

Prav v tistem času je zaradi težav s srcem prisluhnil zdravniškemu nasvetu in se začel ogibati varilnemu aparatu. In tako se je posvetil lesu: orehu, oljki ... Dolbe z dletom, gladi z brusnimi papirji, kaj malega postori tudi z električnim aparatom, nekaj ustreznih nožičev in britvic je za drobiž dobil na bolšjem sejmu ...

Leta 2017 je svoje kipe pokazal na razstavi v bistriškem Domu na Vidmu, dve leti zatem pa v Knjižnici Makse Samsa. “Ogledal si jih je tudi domačin Avgust Mikuletič in me povabil, naj se mu poleti pridružim v naselju Pučišća na otoku Brač. Čeprav imamo hišo tudi v Ankaranu, gremo vsako leto na morje kam drugam, da res začutimo počitnice. Nikjer pa se nisem imel tako lepo kot na Braču,” prikima.

(Foto: Maja Pertič Gombač)

Tam so ga medse sprejeli člani društva Most - Univerze za tretje življenjsko obdobje iz Ajdovščine. “Ob osmih zjutraj smo na obali že klesali braški kamen, nekaj korakov stran pa so moji plavali. Ko sem opazil, da sem že preveč prašen, sem v morje skočil še jaz, a sem se kmalu vrnil h kolegom. Klesali smo, se pogovarjali samo o kamnu, niti pomislili nismo na politiko ali kaj drugega. Kaj lepšega bi si lahko še želel?! Tudi lani poleti smo hoteli na Brač, a nam je to preprečila pandemija.” Z nasmehom doda: “Pred kratkim sem sanjal, da nas je karantena doletela na Braču. Nismo se mogli vrniti domov, ostati smo morali tam - jaz blažen med kamni!”

(Foto: Maja Pertič Gombač)

Lepo se je imel tudi med kamnoseki v Beli nad Vipavo. V minulem letu, ko nam življenje narekujejo protivirusni ukrepi, pogreša tako pogostejše stike s potomci kakor izmenjavo izkušenj s kolegi. In pa braški kamen: “Sem poskusil z našim, ampak je precej drugačen, ne pusti se tako oblikovati.” Zdaj se spet bolj posveča lesu, pri katerem je povečini treba upoštevati, kako tečejo letnice, pojasni. Dleta ne smeš zasekati v katerokoli smer, medtem ko braški kamen dopušča več svobode.

“Rad imam, če mi les sam pove, kaj naj nastane iz njega. Velikokrat že v neobdelanem kosu vidiš nekaj potez: lase, obraz, karkoli. Najraje pa delam ženske akte. Že zato, ker so ženske lepe. Bog se je zelo potrudil, ko jih je ustvarjal. Vem tudi, kako jih je delal, vidim, kako je zaoblil poteze. Nisem veren, ampak moram reči, da je Bog odličen kipar. Če ga želim posnemati, to laže dosežem v kamnu kot v lesu. Še laže je v glini, kjer lahko popravljaš napake, ampak raje klešem.”

(Foto: Maja Pertič Gombač)

Marsikaj ustvari tudi iz naplavljenega lesa, ki ga najde na sprehodih med Valdoltro in Ankaranom. “Zanimiv mi je, ker je poln soli, ki vedno bije iz lesa in z belino odpira dodatne možnosti za zanimive podobe.” Ozre se po omari, polni kipcev: “S čim vse se seznaniš med takim delom! Na primer, nikoli nisem spremljal baleta, pa nenadoma na spletu iščem, kakšni so baletni copati, kako se plesalka zvije ...”

Angelček je odletel v Kanado

Najraje sledi navdihu in igri naključij, težko in nerad pa dela po naročilu. “So me že prosili, naj naredim Jezusa - pa mi nastane ženska, ne morem pomagati,” se smeji. Do sebe je zelo zahteven. “Pred kratkim sem iz lipe naredil mater in otroka. Ona se mi je posrečila, s fantkom pa nisem bil zadovoljen. Ni mi bil simpatičen. Bolj ko sem ga popravljal, manj mi je bil všeč. Niti objem matere in otroka me ni prepričal, med njima nisem začutil ljubezni. Težavno je tudi, kadar med obdelavo naletiš na kako luknjo ali razpoko v lesu, ki je od zunaj ni bilo videti. Včasih lahko to izkoristiš, iz napake narediš prednost, včasih pa ne gre.”

(Foto: Maja Pertič Gombač)

Marsikoga obdaruje, ko dobi dobro zamisel. Na primer: potem ko so v Račicah podrli star oreh, je iz enega od kosov oblikoval angelčka in ga po pošti poslal 85-letnemu vernemu sovaščanu, ženinemu sorodniku, ki živi v Kanadi. S pripisom: ta angelček je iz oreha, ki ga je posadil vaš oče. In čeprav mu naročila niso ljuba, je pred nekaj dnevi vendarle sprejel nov izziv: če bo šlo vse po načrtih, bo iz njegove delavnice prišel iz lesa izdolbeni Rudi Šeligo, pisatelj, ki je pomladi in poletja preživljal v bližnjih Sabonjah, rodni vasi žene Lidije.  

---