V spomin Miranu Prezlju - Plajerju (1969-2022)

Pastirski stan na planini Duplje pri Krnskem jezeru sameva, zakopan v snegu. Ko ta začne kopneti, ko se prikaže prva trava, ta tako lepo diši, da jo zavohajo tudi ovce in krave globoko v dolini.

Miran Prezelj - Plajer Foto: Toni Gomišček
Miran Prezelj - Plajer Foto: Toni Gomišček

Miran Prezelj je to dobro vedel in pred leti sklenil, da bo tja gor, med vršace, gnal svojo živino. Vsako leto znova, že vrsto let, odkar je najel planino, ki so jo prej upravljali ovčarji iz Zgornjega Posočja. Na njegovo prisotnost so se navadili planinci, ki se v poletnih mesecih odpravijo iz Lepene in prek Komne do Krna ali zgolj do bistrega Krnskega jezera. In on se je navadil nanje, kakor tudi na lovce in čuvaje Triglavskega narodnega parka, ki so se vselej radi ustavili pri njem in malo poklepetali.

Ko se je Miran rodil, se sojenice niso dolgo ukvarjale z njim. “Pastir bo,” so sklenile in odletele stran, toda če bi le malo počakale, bi ga že videle kot malega pastirčka na služenju družinske rabote, to je dni, ki jih morajo člani pašne skupnosti odslužiti na planini. Da je bilo otroško delo manj cenjeno od dela odraslih, je vedel povedati. Da so otroške ure veljale manj, da je bilo potrebno biti več dni tam gori visoko, pod Mangartom ali na kakšni drugi planini, kjer so še v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja na veliko pasli in sirili, je še dodal. Bila je trda, toda naučil se je vsega, kar mora vedeti pastir in karm mora znati sirar.

Ko se je Miran Prezelj rodil, se sojenice niso dolgo ukvarjale z njim. “Pastir bo,” so sklenile.

Vse znanje, vse izkušnje, je uporabil za oživitev planine, ki bi jo sicer že zagotovo preraslo rušje. Tudi v dolini je oživel stare, zapuščene objekte italijanske vojske, in uredil hleve za čredo, ki se je večala iz leta v leto. Da bi imel rad še kako kravo več in ovco manj, je stalno ponavljal, saj mu je pri molži goveda pomagal molzni stroj, drobnica pa je šla vsa skozi njegove roke.

Za hlebec sira se je bilo potrebno postaviti v vrsto. Vsega bi lahko prodal še svežega na planini, toda spoštoval je dogovor s prijatelji in stalnimi strankami, ki so imeli raje nekoliko bolj starega. Tudi njega bi radi videli bolj starega, s kaj več leti na grbi, pa se moramo posloviti od njega. S tisoč spomini in hvaležni, da smo ga poznali, “kardinala” s planine Duplje, kot si je sam rad pravil, ko je mislil na vse, le na svoje zdravje ne.


Najbolj brano