V Sevnici o refošku in o modri frankinji

Konec prejšnjega tedna je na gradu v Sevnici potekal 13. festival modre frankinje, posvečen vinom iz sorte, za katero je dokazano, da se je razvila na ozemlju Slovenije. Modra frankinja jemlje zalet v slovenski vinorodnih deželah Podravje in Posavje, potihoma, saj je ni na seznamu priznanih sort, pa raste tudi na Primorskem.

V šotoru na trati ob lepo ohranjenem in vzdrževanem sevniškem gradu visoko nad Savo, koder je zasajenih nekaj vrst vinske trte, se je z raznoliko paleto vin iz modre frankinje predstavilo precejšnje število pridelovalcev tako iz Dolenjske kot iz Štajerske in iz Prekmurja.

Prvak je Klet Krško

Modra frankinja je nastopala v peninah, pa v cvičku, kot sortni rose in kot bogato rdeče vino. V okušanju so bila vina manjših, zgolj lokalno uveljavljenih pridelovalcev, in tudi v širši regiji prepoznavnih vinarjev. Frankinje so med drugimi predstavljali Janko Kobal s Sremiča, neformalni povezovalec pridelovalcev vin iz te sorte, kleti Kozinc in Jelenič, ki velja za enega zastavonoš modre frankinje, Jernej Žaren s posestva Albiana, ki modro frankinjo ponuja v več polnitvah, Marof iz Prekmurja, čigar modra frankinja Mačkovci je mednarodno najbolj prepoznavna, ter nenazadnje Klet Krško, ki je za modro frankinjo Turn 2020 prejela najvišjo oceno v festivalskem ocenjevanju, in od Marjana Jeleniča, lanskega prvaka, tudi prehodni pokal.

“Modro frankinjo sem sadil, ker vidim v njej potencial, nenazadnje so ga prepoznali že naši predniki.”

Sebastjan Štemberger

vinar s Krasa

Srčnost in razumevanje naravnih taktov

V okviru festivala je ob degustaciji nagrajenih vin potekala še delavnica, na kateri so povezali potencial in izkušnje pridelovalcev dveh prepoznavnih slovenskih rdečih sort, sredozemskega refoška in kontinentalne modre frankinje. V pogovoru z degustacijo, ki ga je usmerjal novinar Primorskih novic Sašo Dravinec, je Matej Zaro iz Izole poudaril pomen refoška in njegovo prilagajanje sodobnim vinskim trendom, ki pa so skladni z vinarjevim pogledom, filozofijo in zlasti z okusom. “Naš refošk je razprodan, največ ga gre v ZDA, kupci morajo celo čakati naslednje polnitve,” je razkril Zaro, ki je v okušanje ponudil selekcijo refoška z lege Pivol, ob njej je bil pred polno dvorano še refošk Capris iz kleti Vinakoper.

Janko Kobal z levega in Jernej Žaren z desnega brega Save sta predstavila svoja pogleda na pridelavo modre frankinje in preobrazbo zgodbe o njej v relevantno vinsko pripoved za sodobni čas. Jernej Žaren z velikega družinskega posestva je povedal, da njihovo dejavnost pokonci sicer še vedno drži cviček, a se z vini pod blagovno znamko Albiana vse bolj uveljavljajo, pod njenim okriljem pa je modra frankinja eden ključnih stebrov nove zgodbe. Žaren je izpostavil srčnost, razumevanje naravnih taktov in rastišča za pridelavo zdravega in okusnega vina, podobna sporočila so nizali vsi sogovorniki. Med njimi tudi Sebastjan Štemberger s Krasa, ki je predstavil zavezo tradiciji pridelave modre frankinje v Vipavski dolini, koder ima del vinogradov. Pravzaprav so na meji, tako da je njegova modra frankinja deloma tudi kraška.

Modra frankinja s Krasa

Vzorec iz soda, sortna modra frankinja iz Primorske, je bila velika posebnost degustacije. Vino odraža rastišče: frankinja je bila podobno kot kontinentalne sočna in sadna, a z nekoliko zrelejšim aromatskim profilom. Štemberger je predstavil dve zvrsti, v katerih sta povezana refošk in modra frankinja. Vino iz domače kleti B+ letnika 2017, v katerem je še nekoliko cabernet sauvignona in Reddo 2020 iz kleti Burja Primoža Lavrenčiča, v katerem refošku in modri frankinji dela družbo pokalca oziroma rdeča rebula oziroma schiopettino. “Modro frankinjo sem sadil, ker vidim v njej potencial, nenazadnje so ga prepoznali že naši predniki. Obžalujem, da bi morala sorta, ki je bila pri nas nekoč uveljavljena sestavina lokalne rdeče zvrsti, spet skozi zapleten birokratski postopek za priporočilo za sajenje,” se je nekoliko pridušal Štemberger.

Vinarji so se dotaknili še razdrobljenosti slovenske vinske krajine in premajhne prepoznavnosti na tujem, koder slovenska vina bolje poznajo bodisi prek vinarjev, katere od uveljavljenih sort ali vinorodnega okoliša. “Slovenija bi lahko bila enovita vinorodna dežela,” je menil Štemberger, sogovorniki pa so ga dopolnili, da jih ne bi prav nič motilo, če bi ime države izpisali na kapici vinskih steklenic.

Spremembe zakona o vinu

Neformalna pobuda je prav v tem času aktualna, ker so v pripravi spremembe zakona o vinu. Vinarji vidijo številne pomanjkljivosti, saj so šli razvoj in trendi po novih gazeh, a prav zares ne pričakujejo veliko. Venomer je v zraku potreba po povezovanju, tako za čvrstejši skupni nastop in promocijo kot na nabavni strani in tudi na področju uveljavljanja novih spoznanj, zlasti pri čim bolj sonaravnem delovanju v vinogradu.

Razprava o tem, ali naj trdnejšo povezavo za promocijo spodbudi država in oblikuje agencijo za vino ali naj pride konkretnejša in dodelana pobuda od spodaj, ostaja odprta po številnih neuspešnih predlogih. Grenak priokus pa daje žalostno dejstvo, da se obseg slovenskih vinogradniških površin krči: proces je v zadnjih letih kljub številnim pozivom in pobudam hitrejši, kot je bil pred časom. V dobrih tridesetih letih samostojnosti je Slovenija tako izgubila že več kot tretjino vinogradov.

---