Podvigi solkanske Žogice

Ošterija Žogica slovi kot priljubljen lokal, namenjen gostom vseh generacij, ki morajo sprejeti le eno pravilo: sproščeno vedenje v vedrem okolju. Prvotno ponudbo picerije-špageterije nadgrajuje Matej Vodan, na Primorsko priseljeni Štajerec.

Matej Vodan, kuharski mojster iz Ošterije Žogica Foto: Leo Caharija
Matej Vodan, kuharski mojster iz Ošterije Žogica Foto: Leo Caharija

Delovni dan se v gostilni pod solkanskim mostom že vrsto let začenja podobno. Saša in Ethel Golob ter Nataša in Sandi Šuligoj, ki družno vodijo lokal, se dobijo na jutranji malici s kuharskim mojstrom Matejem Vodanom, da se pogovorijo o tekočih delovnih zadolžitvah in manj običajnih podvigih, ki bi jih lahko izpeljali.

Teh se je zvrstilo že toliko, da se verjetno še sami ne spominjajo vseh. Med odmevnejše sodijo tekmovanja v pripravi jedi v kotličku in pod črepnjo, tematski zimski večeri, srečanja z vinarji in kulinarična podoživljanja vzdušja soške fronte, v zimskem času pa Ošterija Žogica slovi predvsem kot hiša sukenskiga reguta (goriškega radiča).

Širok pogled

Zasnova in priprava jedi je v veliki meri prepuščena Mateju Vodanu, ki se je solkanski ekipi pridružil pred dvanajstimi leti. Mariborčan po rodu se ne izgovarja na babico, češ da so ga njene jedi navdušile za sukanje med štedilniki, praženje, cvrtje, kuho ali peko. Poklic kuharja se mu je zdel zanimiv, zato se je zanj tudi odločil. Do šole mu ni bilo treba daleč: učil se je kar v domačem kraju, kjer je opravljal tudi poklicno prakso, potem pa ga je vedoželjnost popeljala v svet. V hotelu v bližini Stuttgarta je prepotoval pot od pripravljavca solat do kuharja glavnih jedi, nato ga je zvabil klic morja. In domovine. Vrnil se je v Slovenijo in priložnost za delo dobil v Istri, a je kuharsko kapo zamenjal za natakarski suknjič. Sledil je izlet v druge vode in vrnitev k poklicu, za katerega se je izšolal.

Matej velja za ustvarjalnega kuharja, ki mu ustreza vloga čarovnika, ki dneve in noči načrtuje učinkovito igro senc ali kak pripomoček za doseganje učinka presenečenja. Prizna, da ima od vsega najraje občutek, da je ugodil želji gosta, še zlasti najzahtevnejšega. V Ošteriji Žogica del ponudbe sicer še vedno sloni na železnem repertoarju priljubljenih zbirališč mladih (pice in kalamari), toda tudi za avtorsko kuhinjo in še zlasti za uveljavljanje krajevnega izročila se najdeta prostor in čas. Poleg sezonskega radiča rad izpostavlja postrvi iz ribnikov v zgornjem Posočju, v hladnejših mesecih rad dela s klobasami, tudi kožaricami, poleti pa ga najbolj navdihuje paradižnik. Morske dobrote postavlja v drugi plan in se pri snovanju novih jedi bolj naslanja na kopno, pri čemer se z enako vnemo loteva mesa, sadja in zelenjave.

Kratkotrajne ljubezni

Se pa Matej nerad ponavlja, zato komaj čaka, da zamenja običajno trimesečni sezonski jedilnik in začenja razvijati nove recepte. Sicer so zanj vse kuharske ljubezni kratkotrajne. Nekaj časa se je posvečal zorenju sira v pepelu, slami, tropinah; zdaj je to poglavje zaprl, pa čeprav še ne povsem dorekel. Kot zadnji velik izziv sprejema pobude pivovarjev, da pripravi jedi, ki bi sodile k pijači z izpostavljeno grenkobo.

Za bralce Primorskih novic je pripravil niz jedi, primernih za čas, ko v hrani ne iščemo kalorij, ampak šelest morja in osvežitev.

Toni Gomišček


Najbolj brano