Kraška ohcet se je pomladila

“Ganjena sem. Vreme je na naši strani. Lepše kot tako res ne bi moglo biti. Živjo u'hc't!” Besede Vesne Guštin, duše Kraške ohceti, so že v nedeljo zjutraj napovedovale, da bo praznik nepozaben. Z njo sta na Colu, na domačiji pri Str'šinoveh, svate čakala tudi Danina starša Pavel Puric in Anamarija Baša, ki sta se na ohceti vzela pred natanko 35 leti.

Ganjenosti nista skrivala. “Ponosna sem predvsem na to, da najina hči nosi naprej tradicijo,” je dejala Danina mama Anamarija Baša in dodala, da bi se moral še kak par “opogumiti” in se poročiti po tradicionalnem obredu. Nevestin oče Pavel Puric pa je bil prepričan, da bo ohcet po daljšem premoru spet vsako drugo leto, češ da se praznika udeležuje nova generacija mladih.

“Ko oblečemo nošo, se moramo zavedati, kaj nosimo. Gre za pripadnost slovenskemu narodu.”

Martin Rebecchidomačin iz Repna

Več kot tisoč noš

1060: toliko je bilo po ocenah organizatorjev noš, ki so Dano in Ivana s Cola pospremile do cerkvice na Tabru. Med njimi res ni primanjkovalo dojenčkov, mladih pa tudi otrok, ki so odeti v bele srajčke capljali za mamo ali lenobno čepeli v njihovem naročju. “Otroci se nekoč sicer niso udeleževali porok. Danes pa je prav, da od malih nog spoznavajo naše tradicije. Le tako jih bodo lahko ohranjali,” je s sinčkom v naročju, ki je omamljeno gledal v marmeladni krof, dejala Jasmina Smotlak. Kaj pa je bilo otrokom na ohceti najbolj všeč? “Hoditi,” je vzkliknil eden. “Šalam,” je dodal prijateljček.

Kljub pasji vročini so svatje s ponosom razkazovali svoje narodne noše. “Lahko bi bilo bolj hladno,” je ob prihodu na Tabor hudomušno izpostavil Samo Tomasetig, ki je oblekel nošo, s katero se je na ohceti poročil njegov oče. Mateju Bencini, ki je do jutranjih ur praznoval vse od četrtka, pa je nošo za 18. rojstni dan podarila babica: “Za rojstni dan si ne bi mogel zaželeti lepšega darila. Nošo bom ohranil za vse življenje, ta obleka mi pomeni lep spomin na nono.” Da je treba narodno nošo nositi s ponosom, je prepričan tudi Repenc Martin Rebecchi, ki je bil v dogajanje aktivno vpet od prvega dne. “Ko oblečemo nošo, se moramo zavedati, kaj nosimo. Gre za pripadnost slovenskemu narodu,” je ponosno dejal domačin in pohvalil vso mladino, ki je priskočila na pomoč med pripravljanjem prizorišča in organiziranjem kulturno-etnografskega dogodka.

“Otroci se nekoč sicer niso udeleževali porok. Danes pa je prav, da od malih nog spoznavajo naše tradicije. Le tako jih bodo lahko ohranjali.”

Jasmina Smotlakudeleženka prireditve

Ne le mladi, ohceti so se udeležili tudi veterani tega praznika. Franko Starec se v nošo oblači vse od tretje izdaje ohceti. Navdušujejo ga stari vaški običaji: sprva je nastopal s folklorno skupino Stu ledi, v nedeljo se je odet v nošo ponosno udeležil svatbe. Če se Starec ohceti udeležuje več kot petdeset let, pa je Goran Kerpan, ženinov brat, letos prireditvi v celoti prisostvoval prvič. Vidno ganjen je bil tudi drugi ženinov brat Albert: “Tolikšno število ljudi je ganljiv praznik naredilo še bolj ganljivega,” je dejal in dodal, da je bratovo poroko po tradicionalnem obredu pričakoval, a ga je novica pred skoraj tremi leti vseeno presenetila.

Nedeljski dogodek je privabil številne obiskovalce od blizu in daleč. Da ima tako dogajanje velik turistični potencial, je dejal Franc Fabec, predsednik Kmečke zveze, ki je izpostavil, da je za uspeh zaslužna večletna promocija Krasa in njegove kulture. Kmečka zveza je mladoporočencema tudi darovala 60 steklenic vina: “Dani in Ivanu želim, da bi teh 60 steklenic popili in z njimi nazdravili v veseli družbi.” Fabčeve besede je potrdilo lepo število zunanjih obiskovalcev, pa tudi noš, ki so v Repen prišle tudi iz Slovenije, točneje iz Vogelj, kjer sta doma Ana in Martina Kovačič. “Kljub temu da so te navade na slovenski strani meje manj poznane, se ohceti udeležujemo že vrsto let,” sta dejali dekleti, ki sta si tudi sešili lastni noši.

“Tolikšno število ljudi je ganljiv praznik naredilo še bolj ganljivega.”

Albert Kerpanženinov brat

Razposajenosti v nedeljo v Repnu ni manjkalo. Foto: FOTODAMJ@N

Na čelu sprevoda sta za glasbeno spremljavo ves čas skrbela Erik Purič in Rok Dolenc. Rok je letos s frajtonarico nastopil prvič, nadomeščal je Erika Briščaka, ki je bil ženinova priča. “Počaščen sem, da lahko nastopam v tej vlogi,” je dejal glasbenik, ki se je ob igranju “fejst spotil”, a se zato ni nič manj zabaval. Ob povratku proti Repnu pa so za red in varnost skrbeli Aleš, Jan in Gabriele, trije “avtohtoni Repenci”. “Amerika! Po tolikih letih si ne bi mogli želeti lepše kombinacije. Dvojna fešta,” je Jan navdušeno pokomentiral nevestino repensko poreklo. “Dani in Ivanu želim, da bi se dolgo časa štemala,” je dodal Gabriele.

Ob prihodu na repenski plac je pritekel Martin Rebecchi. “Še nekaj bi rad izpostavi,” je dejal in hitel z izjavo, ki je izzvenela kot priporočilo bodočim rodovom. “Kraška ohcet je največja prireditev med Slovenci v Italiji. Zavedati se moramo, kaj imamo v rokah, saj česa podobnega nima nihče. Mladi naj to prireditev s ponosom peljejo dalje, da bo še veliko let uspevala tu v Repnu.”

Praznik mladih

Kakšna je bila letošnja Kraška ohcet? Spodbudno mlada. Kakor so bili mladi njeni udeleženci. Ob poročnem paru je bila mlada namreč tudi velika večina narodnih noš, ki so se mudile na ohceti v Repnu - dekleta z lično pletenimi kitami oz. s tesno privezanimi rutami in fantje, ki so se ponašali z novo obleko oz. s preprostejšim lajbcem. Toliko jih tako pred devetimi kot pred štirimi leti, ko je v Repnu potekal shod noš (brez poroke), ne pomnimo. Je pa bilo tistih “starejše” generacije manj - morda so svoje noše posodili otrokom oz. vnukom, smo ugibali, morda se jim je v letih “razširil pas” in je noša obvisela v omari, morda pa so se odločili, da bodo ohcet spremljali brez slavnostne obleke ... Spremembe med akterji in dejstvo, da devet let ni bilo ohceti, so se poznali v sprevodu, kjer smo pogrešali več petja in plesa ob spremljavi harmonik.

Napovedanih oblakov nad praznikom le nismo dočakali, tako da so bile osmice in gostilna na trgu ves dan polni. Gostje so prihajali in odhajali, se selili in se vračali, iskali uteho pred soncem, klop za klepet s prijatelji ali samo priložnost za pristno in brezskrbno druženje. Tega smo bili vsi najbolj potrebni!

Martin Poljsak in Sara Strnad, Primorski dnevnik

---