“Ker sem širil paniko, so me skoraj strpali v marico”

Ajde, da še jaz kaj rečem o trenutnih razmerah. Vse to me spominja na leto 1986 - na Černobil. Najprej nekaj na poročilih, potem se sproži civilna zaščita, pa prepovedi, nasveti, zaprepadeno sedenje ob televizorjih, strah, nemoč, skrivanje, življenje brez življenja ... Ne hodi ven, prah vsebuje nukleide. Zapiraj okna, peri roke, noge, obleko, obutev. Jej le konzervirano hrano. Sevanje zgoraj (dež), sevanje spodaj (prah), spredaj, zadaj ...

Seveda me je kot fizika vsa ta radioaktivnost pritegnila. Da bi nasprotujočim trditvam dal neko številčno podporo, sem se lotil zadeve bolj na nivoju. Najprej sem šel k civilni zaščiti, katere član sem bil. Imeli so maske, zaščitne obleke, pribore za dekontaminacijo in celo števce radioaktivnosti. Vse v smislu nič nas ne sme presenetiti. A poglej presenečenje: mask za 20 ljudi, oblek za deset, števci pa prilagojeni, da zaznajo atomsko bombo. To sevanjce ni kazalca niti prebudilo iz globokega sna.

Ko nedolžna solata postane pravi vir zla

Dobro, s civilno zaščito si nisem mogel pomagati. A v šoli sem imel majhno napravo - praskača. Zaznal je sevanje tako, da je za vsak ionizirajoči delec “zapraskal” po zvočniku. Običajno je delal pk ... pk ... pk... Pa sem začel z njim preverjati okolico. Dijaki so mi z navdušenjem sledili po ulicah mesta. Grmički ob cesti - pk ... pk ... Pač posledica dežja, obogatenega s cezijem. Nekam bledi so postajali (dijaki, ne grmički). Stopimo v zelenjavno trgovino. Položim praskača v solato - nič posebnega. Položim ga v radič: pkkkkkkk. Ojoj, ta pa se je navlekel prahu! Trgovka takoj prinese jajca, korenje ... Nekje praskač prepeva, nekje vse normalno. Tudi ona postaja po barvi podobna dijakom.

O avtorju

Aljoša Žerjal (1950) je bil rojen v Kopru, kjer tudi živi vse življenje. Bil je tabornik, njegovo taborniško ime je Cale, na koprski gimnaziji je bil dolgo profesor fizike, že precej časa pa je na samostojni podjetniški poti.

Odločno gremo na tržnico. Prva stojnica, zopet znana pesem - od umirjene uspavanke do divjega rocka. Jaz ves ponosen razlagam: bla, bla, pa dež, pa prah, pa nukleidi ... Naenkrat je okoli nas polno branjevk s svojimi pridelki, da jih analiziram. Ko so radioaktivnost, skrito v pridelkih, zaslišale preko praskača, jih je zgrabila panika. Prej nedolžna solata je postala mogočen vir zla. Razumele so, da se igrajo s svojo in tujo varnostjo. Na srečo so se prikazali možje postave, ki so me skoraj strpali v marico, ker sem širil paniko.

Praskača sem raje zaklenil v omaro

Pa sem bil res neumen. Ljudje so mirno živeli brez praskača, jaz sem jih le spravil v obup. Saj zaščite itak ni bilo. Kaj naj bi nehali jesti, hoditi po cesti, dihati zrak, piti vodo? In žreb življenja je pač pobral svoj davek. Sam sem seveda stalno preverjal podplate, lase in se tresel od nervoze, ker se nisi mogel nikamor skriti. Potem sem se odločil: praskača sem zaklenil v omaro, nehal poslušati poročila, nosil doma copate, pral solato kot vedno, lase pa bolj pogosto in glej - tisti vozel v želodcu se je razvezal. Pozabil sem na cezij, elektrone, protone, alfa delce in ponovno enostavno zaživel. In počasi še vsi ostali.

Župan nam je v svoji daljnovidnosti že lani poleti zaprl tuše na kopališčih. Vode sicer ni primanjkovalo, a to je bil trening za čase, ko jo bo. Malo po malo, pa ljudi vzgojiš, da prebavijo vse živo.

Seveda so ljudem dajali navodila, kako naj se obnašajo. Zapirajte okna! Posebej v bolnišnicah so to striktno upoštevali. A glej posledice: zunanji zrak se je filtriral in prah ni uspel priti v sobe. Krasno. No ja. Na filtrih se je nabirala vsa radioaktivnost, ki bi bila sicer razpršena. Bolniki so se počutili kot na severnem tečaju, saj je tudi ponoči lepo svetilo (malo pretiravam). Filtri so bili več tisočkrat bolj radioaktivni od normale! Včasih je zaščita lahko usodna za zaščitenca (Jože H., pri tem izrazu te potrebujem).

Vse to ti deluje nekam domače, kajne, dragi bralec. Vem, da komaj čakaš, da preidem na koronco, ki je bolj aktualna. Naj ti bo. Tudi tu je beštja majhna in nevidna. In tudi njej ne moremo povsem ubežati. Če boš padel v vrtinec poročanja o mrtvih, čiščenju stopnišč, pranju kupljene zapakirane hrane in podobno, boš kmalu ugotovil, da popolne zaščite enostavno ni. Tudi tu moramo odvreči “praskača”, upoštevati normalne higienske ukrepe in živeti, ne pa trepetati skriti po luknjah.

Ne vem, kaj imate proti papirnatemu prtičku?!

Glede zaščitnih ukrepov pa: končno sem doživel bližnje srečanje z masko. Ker sem klavstrofobičen, maske zlepa ne dam na usta. A na pumpi mi ni dal računa za pranje avta brez maske. Na vhodu sem jo moral nabaviti. In tu srečam to domače čudo, vrhunec tehnologije in domače pameti. Res ne vem, kaj imate proti njim. Lično prepognjen papirnat prtiček, ki ne samo, da služi kot res ne ovirajoča maska, njegova uporaba je vsestranska: lahko si obrišeš roke, usekneš vanj, lahko bi bil prtiček na mizi in končno (a ne nazadnje), če me na oljkah zagrabi sila, je prijetno mehak in brisljiv. Lahko ga tudi posušiš na soncu za večkratno uporabo (vse-eno pazi na vrstni red rabe). In da sploh ne omenjam tistih dveh simpatičnih elastik. Človeku bi morali dati nagrado za inovacijo leta, ne da jih vlačijo po občilih.

Zelo močno podpiram vse trenutne ukrepe (prisile - kot je rekel Jelko) za dobrobit nas starejših! Nam starim gre na otročje, zato rabimo vodenje za rokice. Vse zapret po hišah in domovih, da ne bi delali neumnosti. France je sicer nekaj omenjal, da “manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužnji dnovi!”, a tudi on je bil rahlo problematičen. Če pa že pokukamo na svetlo, je bilo do nedavnega seveda tudi izjemno pomembno, da ne prestopimo črte meje s sosednjo občino. Na srečo sta nam brata Juri uspela ohraniti res veliko (neustavno) občino Koper. Ko sta obrnila zastavo in uspela Ankarančanom zagotoviti idealno občino, ki ima res vse, kar potrebuje, sta jim v času ukrepov pošiljala sporočila, naj ostanejo doma, da ne bi par sto metrov od doma pohodili občinske meje. Po obalni sprehajalni poti pa smo smeli tudi mi le do polovice. Strogo po PS (pravilih službe - tako smo rekli v JLA). Niti metra sovražnemu trosilcu. Ker mi bi itak samo objemali vsakega mimoidočega, si kašljali in kihali v obraz ali vsaj na sosedove kljuke ter ograje. Na srečo imamo izredno zrele osebe, ki nas vodijo in preko organov preprečujejo, da ne počenjamo neumnosti.

Primer uspešne vzgoje

A mi v občini Koper smo pa itak že usposobljeni za upoštevanje restrikcij. Župan nam je v svoji daljnovidnosti že lani poleti zaprl tuše na kopališčih. Vode sicer ni primanjkovalo, a to je bil trening za čase, ko jo bo. Malo po malo, pa ljudi vzgojiš, da prebavijo vse živo. Edina zaprta tržnica v Sloveniji. Nihče niti ne pisne. Če to ni primer uspešne vzgoje!

Sploh pa je vse skupaj nekam čudno. Mi tik ob razuzdanih in virusov polnih Italijanih imamo najmanj obolelih, tisti ob hermetično zaprtih in zadrtih Madžarih pa največ. Kako to razložiti? Pa sem slišal še za nekaj podatkov. Koper vodi po porabi kokaina, dobili smo tudi zlate krigle za konzumacijo alkohola, to je to! Seveda! Kolegi so vedno izdatno posegali po “antigripinu” na smučanju ali pri obiskih eksotike, kot je npr Egipt. Trump je hotel razkužilo vbrizgati v telesa podanikov. Lahko bi vprašal Melanijo, kako to počnemo v naših krajih. Čisto enostavno po tisočletja preizkušeni metodi. In očitno pomaga!

Jaz kot abstinent in antidrogaš pa si moram razkuževati roke, kar počnem že od jeseni, ko je vnukinja dobila pljučnico. Pa tudi kašljam v rokav, ne objemam mimoidočih in ne rinem med debato v kolege ali sodelavce. To počneš tudi ti. Saj znamo skrbeti tudi sami za higieno in zdravje. To bi pač moral biti naš vsakdan, ne le izjemno pravilo ob razglasitvi izrednih razmer in ob grožnjah z nekimi hudimi nesorazmernimi sankcijami! Torej sva dogovorjena: nasmejana, brez panike in - ne preblizu!


Najbolj brano