Katja Pegan: “Ali smo na spletu ali na odru. Ne moremo biti nikjer.”

Okoliščine so nanesle, da se je nova sezona odrskih pogovorov začela prav na dan, ko je v državi obveljala policijska ura. Kar pomeni, da je bilo treba s pogovorom, seveda v prazni dvorani, pohiteti. In da ni bilo ne časa ne možnosti za običajni poslovilni kozarček in klepet. Ne gre samo za to, sta ugotavljala direktorica Gledališča Koper Katja Pegan ter novinar in urednik Tomaž Perovič, da moramo to novo realnost samo pasivno sprejeti. Moramo jo soustvarjati.

S prvim odrskim pogovorom je bilo več “hecov”. Prvi je, da je bil intervju ob koncu poletja napovedan pod delovnim naslovom Kako smo preživeli epidemijo. Potem pa se mu je glagolski čas nenadoma spremenil v prihodnjik. Drugi je bil , da je bil v pretekli sezoni, marca, tik pred zapiranjem javnega življenja, načrtovan ravno odrski klepet s Tomažem Perovičem. In če takrat ni bilo druge možnosti, kot dogodek odpovedati, so izkušnje in trma v drugo omogočile selitev na splet.

Tomaž Perovič

“Ljudje potrebujemo drug drugega, in če kdo, je igralec tisti, ki zna stopiti pred ljudi, pred kamero. Take ljudi je zdaj treba spuščati k tistim, ki nimajo nikogar.”

Katja Pegan režiserka

Oktobra se v državi ponavlja marčevski scenarij. Ampak ker človek nikoli dvakrat ne stopi v isto reko, je vprašanje, ali smo ob podobnih ukrepih enaki mi. “Marca so bili ljudje predvsem negotovi in prestrašeni. Zdaj pa opažam, da je strah še vedno živ, a mu je primešana jeza. Jeza na vlado ali pa pač na nekoga. In to mi ni všeč. Drugo, kar mi ni všeč, kar verjetno nikomur ni všeč, pa je nepredvidljivost. Vsi razumemo, da virusa ne poznamo, da ga ne moremo poznati. Kar ni jasno, pa je, ali je res tako hudo, da se odločitev ne da načrtovati več kot za en dan vnaprej. V nedeljo zjutraj vstanem in preberem, da se bo popoldne sestala zgolj posvetovalna skupina in ne bo sprejeta nobena odločitev. Rečem si, no, v redu. Ob devetih zvečer pa na twitterju kar naenkrat piše, da bo epidemija. In nenadoma ne vem, kaj bo jutri,” razmišlja Tomaž Perovič.

Samo ustaviti se ne smemo

V tej negotovosti mora biti sprejemanje odločitev hitro, se strinja Katja Pegan: “Mi smo marca naredili vse zelo hitro, rekla bi, da celo korak pred drugimi, kar se tiče prehoda na splet. Naš režiser Jaka Ivanc je imel tu zelo pomembno vlogo, zelo hitro je zagrabil novi format in dojel, kaj lahko ponudimo prek spleta. Zoom je postal naša realnost, spletno smo odigrali dve predstavi, nato smo prebrali vse Cankarjeve drame. In dejansko se nismo ustavili, niti za trenutek, ker če bi se, bi nas postalo strašno strah. Brali smo Cankarjeve drame, ker smo vedeli, da imamo občinstvo, da jih srednješolci potrebujejo za maturo.

“Paziti je treba, da omejitve po koncu virusne nevarnosti ne bodo ostale. Vsi moramo paziti. S tem, kar počnemo, znamo, vemo. Dovolj zreli smo, da to zmoremo.”

Tomaž Perovičnovinar in urednik

Katja Pegan

Rok Matek je bral Župančičeve Mehurčke, ker smo vedeli, da jih poslušajo osnovnošolci, da imajo marsikje Matka za domačo nalogo. Ta svoj smisel smo negovali in ohranjali.” Poleti se je gledališče preselilo na trge: “Julija smo imeli prvo premiero in vse predstave, ki smo jih načrtovali, smo odigrali zunaj. In dobro nam gre tudi v tej sezoni: ta hip imamo pripravljene vse letošnje premiere. Zavedamo se, da smo naredili predstave, ki jih zdaj sploh ne bomo mogli igrati.”

Ob začetku drugega vala obeta gledališke sezone pod zvezdami seveda ni, ampak Peganova pojasnjuje, da bo treba pač najti nove poti: “Kaj zdaj? Gremo nazaj na splet. Ta teden razmišljamo, kako bomo zastavili, tudi tehnika potrebuje čas, da se organizira. Ampak: ne moremo biti nikjer. Ali smo na spletu ali na odru, ampak igrati moramo.”

Podobne so izkušnje v vseh dejavnostih, meni Perovič: “Prav v teh dneh smo pripravljali podoben pogovor v živo in ko smo se soočili z dejstvom, da ga v zastavljeni obliki ne moremo izpeljati, se najprej seveda pojavi tista reakcija: 'Ah, naj gre vse v maloro'. Ampak pol ure kasneje človek že začne razmišljati o alternativah. Tako smo narejeni.”

Ostati pozitiven, dodaja, je pomembno: “Poglejte, v teh treh mesecih zapore smo se kot prebivalci o računalnikih naučili več, kot bi se sicer v petih letih. Vsi smo nenadoma znali uporabljati platforme za video klic, vsi smo se naučili montirati videe. Včasih sem učil ljudi, kako zmontirati videe na telefonih. Zdaj gledam izdelke, ki si jih med seboj pošiljajo osnovnošolci, in vidim, da sem ostal brez službe.”

Vzporedni svetovi

Ob vprašanju, koliko časa lahko obdržimo to motivacijo za pozitiven in konstruktiven odziv, sogovornika soglašata, da v družbi obstajajo različne plasti, vzporedni svetovi. “Če nekdo, ki Slovenije ne pozna, pogleda twitter,” meni Perovič, “se bo verjetno odločil, da nikoli ne pride sem, ker se zdi, kot da smo tik pred tem, da drug drugega pobijemo.”

Dolgoročno, dodaja, je nespoštljiva komunikacija obsojena na neuspeh: “Na oblasti imamo nekoga, ki v določenem trenutku odreagira briljantno: brezposelnim da denar, pomaga malim s.p.-jem, upokojencem razdeli dodatek, celo študentom da nekaj malega, da bodo lažje preživeli, staršem, ki imajo otroke doma, pripada nadomestilo plače. In na koncu vsi dobijo še bon, da lahko gredo na dopust. To je politik, ki bi moral, če bi bile danes volitve, dobiti 60 odstotkov glasov. Pa jih najbrž ne bi.”

Spoštljiv, prijazen medčloveški stik močno olajša stiske. “Občinstvo se je poleti vrnilo z enako strastjo kot mi. Abonenti so cenili, da bodo videli vse, za kar so plačali. Vem, da nam najbrž ne bi zamerili niti, če bi odigrali kakšno predstavo manj, ampak želeli smo pokazati odgovornost, resnost.”, pravi Peganova. Ljudje so po predstavah ostajali dlje. Se družili in pogovarjali. “Morda to daje občutek normalnosti, kar je pomembno, ker občutek normalnosti ustvarja občutek varnosti.”

Kultura blaži stiske. Bomo začeli sistemsko razmišljati o tem, kako v epidemiji ljudem omogočiti dostop do kulturnih vsebin? Peganova odgovarja: “Moramo. Razmišljamo, kako in kje bi bili gledališčniki lahko koristni. Imamo igralce, ki znajo pripovedovati zgodbe. Ali lahko beremo v domovih upokojencev? Ljudje potrebujemo drug drugega, in če kdo, je igralec tisti, ki zna stopiti pred ljudi, pred kamero. Take ljudi je zdaj treba spuščati k tistim, ki nimajo nikogar.”

Samo kos blaga

To, da so maske postale politični simbol, se strinjata sogovornika, je nesmiselno. Kot pravi Perovič: “Intimno sem se sam pri sebi odločil, ne glede na to, kaj slišim: masko bom nosil. Zaradi tega se pa res ne bom vznemirjal. Ena maska mi ne more spremeniti življenja in ne bo me spravila ob živce.” Peganova dodaja: “Tale maska ne jemlje nobene svobode. To je samo kos blaga. Kar ti jemlje svobodo je, da si svobode ne znaš več vzeti. Da ne znaš dojeti, kako je tvoje življenje še kaj drugega kot tisto, kar piše v medijih. Moramo si odpirati nova polja svobode.”

In tudi poskrbeti, dodaja Perovič, da polja svobode ostajajo odprta: “Država nenadoma diktira stvari, ki neposredno vplivajo na naše vsakdanje življenje. Pred desetimi leti si nismo znali niti predstavljati, da nam bo nekdo prepovedal iti iz Kopra v Piran. Paziti je treba, da omejitve po koncu virusne nevarnosti ne bodo ostale. Vsi moramo paziti. S tem, kar počnemo, znamo, vemo. Dovolj zreli smo, da to zmoremo.”

---